Jedro

V konkretnem primeru je bil tožnik s svojo oceno seznanjen 27. 1. 2016 in zoper njo ni v roku 8 delovnih dni zahteval preizkusa pred komisijo (prvi odstavek 17.a člena ZSPJS). Zato je le-ta postala dokončna in pravnomočna in tudi v tem delovnem sporu ne more uveljavljati, da je bil za leto 2015 napačno ocenjen. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek iz tega razloga pravilno zavrnilo, saj tožnik ni izpolnil procesnih predpostavk.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev ocene tožnikove delovne uspešnosti za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, za odpravo sklepa Vlade Republike Slovenije Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 15. 11. 2016 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika oceniti z oceno "odlično", ker bo sicer sodba nadomestila tako oceno. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 280,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz razloga bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bil zaposlen kot policist na Policijski postaji A. in v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 prejel oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca - zelo dobro. V utemeljitvi je bilo navedeno, da je tožnik v ocenjevalnem obdobju delo opravil visoko nad pričakovanji, njegov odnos do uporabnikov storitev in strokovnost pa je v skladu s pričakovanji, zaradi česar je tudi prejel oceno "zelo dobro". Zatrjuje, da je zadnji del ocene (odnos do uporabnikov storitev in strokovnosti), ki naj bi bila zgolj v skladu s pričakovanji, vezan izključno na dogodek, do katerega je prišlo v tem ocenjevalnem obdobju in zaradi katerega je tožnik obdolžen kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave. Navaja, da je bil postopek, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici pod opr. št. I K 40714/2015, pravnomočno zaključen in v korist tožnika, saj je bil obtožni predlog zavrnjen. Tako zatrjuje, da tožniku tudi glede odnosa do uporabnikov storitev in strokovnosti ni mogoče ničesar očitati in da je bil tožnik neupravičeno oškodovan za oceno delovne uspešnosti, kot bi mu pripadala, če do teh neutemeljenih očitkov ne bi prišlo. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi zgolj navedlo, da je bil tožnik z oceno delovne uspešnosti nesporno seznanjen 27. 1. 2016 in preizkus ocene v predpisanem roku ni zahteval, čeprav se z njo ni strinjal. Zaključilo je, da zaradi tega naj ne bi izpolnil procesnih predpostavk za sodno varstvo. Prav tako je ugotovilo, da je tožnik šele po pravnomočnosti zavrnilne sodbe zahteval razveljavitev ocene na podlagi 24. člena ZJU, vendar da ta način uveljavljanja pravnega varstva ne pride vpoštev, ker naj bi bilo o pravici do ocene delovne uspešnosti za leto 2015 že dokončno in pravnomočno odločeno. S takšnim stališčem se pritožba ne strinja, ker meni, da mu je odvzeta možnost za uveljavljanje njegovih pravic in odpravo posledic kršitev iz delovnega razmerja. Zatrjuje, da ocena delovne uspešnosti tožnika ni skladna s kriterijem ocenjevanja in da je zato nezakonita, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi z vidika, da pri odločanju ni upoštevalo pomembnega dejstva, da je tudi stališče komandirja PP A., ki je tožnika ocenjeval, da bi v odsotnosti spornega dogodka iz leta 2015, tožnik bil ocenjen z oceno odlično. Meni, da je ravnal postopkovno pravilno, ko je zahtevo za razveljavitev ocene delovne uspešnosti podal po zaključku kazenskega postopka, saj so bila šele v tem trenutku znana vsa dejstva, potrebna za preverjanje zakonitosti ocene oziroma odločanja o njeni razveljavitvi in predhodno s takšno zahtevo ne bi uspel. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer iz razloga, ker tožnik preizkusa ocene v predpisanem roku ni zahteval, čeprav se z njo ni strinjal (točka 6 in 7 obrazložitve). Pritožba to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da je ocena delovne uspešnosti za leto 2015, ker tožnik ni uveljavljal varstva pravic v skladu z zakonodajo, postala dokončna. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe na ustrezen način opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, zato niso podane očitane kršitve Ustave RS. Tožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave RS, ker meni, da mu je v predmetni zadevi kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic ter 25. člena Ustave RS, tj. pravico do pravnega varstva, ki pa niso podane, saj je tožnik po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju in Zakonu o javnih uslužbencih imel zagotovljeno pravno varstvo, ki ga pa ni pravočasno uporabil za varstvo svoje pravice. Izpodbijana sodba je obrazložena tako, da je omogočen njen preizkus, prav tako pa ne prihaja sama s seboj v nasprotje ali v nasprotje z izrekom sodbe, prav tako pa je sodba sodišča prve stopnje obrazložena, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana zgolj takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, oziroma kadar sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Po vsebini je tožnik v bistvu uveljavljal nestrinjanje z dokazno oceno, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik kot javni uslužbenec na delovnem mestu policista pri ocenjevanju delovne uspešnosti za ocenjevalno obdobje leta 2015 ocenjen z oceno "zelo dobro" in sicer v zvezi z njegovim odnosom do uporabnikov storitev in strokovnostjo in da je ta del ocene povezan z obdolžitvijo za kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave; - da je bil tožnik z oceno delovne uspešnosti za leto 2015 seznanjen dne 27. 1. 2016; - da tožnik kljub temu, da se z oceno ni strinjal, ni zahteval v 8 dneh preizkus ocene pred komisijo; - da je ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2015 postala dokončna in pravnomočna; - da je sodba Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici opr. št. I K 40714/2015, s katero je bil zavrnjen obtožni predlog zoper tožnika, postala pravnomočna dne 9. 5. 2017; - da je tožnik dne 29. 6. 2017 naslovil predlog za razveljavitev ocene delovne uspešnost za leto 2015 na delodajalca in 21. 7. 2017 pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je dne 15. 11. 2017 pritožbo tožnika zavrgla.

9. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZSPJS) v 17.a členu določa, da je ocena javna uslužbenca podvržena preizkusu, če se javni uslužbenec z njo ne strinja. V takem primeru lahko v 8 delovnih dneh od seznanitve zahteva preizkus ocene pred komisijo, ki sprejme dokončno odločitev. Šele zoper oceno komisije lahko javni uslužbenec na podlagi sedmega odstavka 17.a člena ZSPJS uveljavlja sodno varstvo.

10. V konkretnem primeru je bil tožnik s svojo oceno seznanjen 27. 1. 2016 in zoper njo ni v roku 8 delovnih dni zahteval preizkusa pred komisijo (prvi odstavek 17.a člena ZSPJS). Zato je le-ta postala dokončna in pravnomočna in tudi v tem delovnem sporu ne more uveljavljati, da je bil za leto 2015 napačno ocenjen. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek iz tega razloga tudi pravilno zavrnilo, saj tožnik ni izpolnil procesnih predpostavk in zahteval v primeru nestrinjanja z oceno preizkusa pred komisijo za pritožbe v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno. Šele zoper oceno komisije lahko uveljavlja sodno varstvo (sedmi odstavek 17.a člena ZSPJS).

11. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče ni upoštevalo dejstva, da bi ga njegov nadrejeni ocenil z oceno "odlično", če spornega dogodka iz leta 2015 ne bi bilo. Ker je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo že iz razloga, ker tožnik ni uveljavljal varstva pravic v skladu s 17.a členom ZSPJS, ni bilo dolžno vsebinsko presojati zahtevka tožnika (ocene delovne uspešnosti za leto 2015).

12. Neutemeljeno pritožba izpostavlja, da je zahtevo za razveljavitev ocene lahko tožnik podal šele po zaključku kazenskega postopka. Ne glede na kazenski postopek, ki je bil v času ocenjevanja tožnika še v teku, bi moral tožnik, če se z oceno ni strinjal, ravnati v skladu s prvim odstavkom 17.a člena ZSPJS in zahtevati preizkus ocene pred komisijo v zakonsko določenem roku. V postopku ocenjevanja delovne uspešnosti se smiselno uporabljajo določbe Zakona o upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj. - ZUP). Na podlagi 4. točke 260. člena je mogoča obnova postopka, če se odločitev organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. Tožnik bi tako obnovo postopka lahko v skladu s 3. točko 263. člena ZUP predlagal v enem mesecu od dneva, ko je mogel uporabiti predloženo sodbo (ki je postala pravnomočna dne 9. 5. 2015). Tega tožnik ni storil, zato sodišče prve stopnje tudi njegovega predloga za razveljavitev ocene delovne uspešnosti z dne 29. 6. 2017 ni moglo šteti kot pravočasni predlog za obnovo postopka.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).