Jedro

Zaključek upravnega organa, da ožji družinski član ne sodi oziroma mu ni mogoče na podlagi posebnih okoliščin dovoliti združevanja z družino, nasprotuje namenu zakonodajalca, ki je prav zato, da se lahko tujcu omogoči združevanje družine z družinskimi člani, ki niso taksativno našteti, ob posebnih pogojih, primeroma določenega širšega kroga družinskih članov zgolj še dodatno, poleg najožjega sorodstvenega kroga, dovoli združitev tudi teh drugih sorodnikov. Nerazumno bi bilo, da bi se drugi sorodnik, ki je vlagatelju bolj oddaljen, na podlagi posebnih pogojev, lahko združil z njegovo družino, medtem ko se otrok ne bi smel združiti samo zato, ker je eksplicitno naveden že v tretjem odstavku 47. člena ZTuj-2.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Lenart, št. 214-189/2016/32 z dne 18. 4. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota zavrnila prošnjo A.A., državljana Republike A., za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine njegovemu sinu B.B., ki jo je podal na podlagi 47. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Odločitev o zavrnitvi prošnje A.A. za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine B.B., je organ prve stopnje oprl na tretji odstavek 47. člena ZTuj-2, v katerem je določeno kdo šteje za družinskega člana tujca. Po stališču tožene stranke se, v skladu s peto alineo tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2, za družinskega člana tujca štejejo tudi njegovi polnoletni neporočeni otroci, katere je tujec po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati.

2. V predmetni zadevi je prvostopni organ Upravna enota Lenart enkrat z odločbo 31. 1. 2017 št. 214-189/2016/20 že odločil in prošnjo zavrnil, vendar je po pritožbenem postopku organ druge stopnje dne 14. 3. 2017, številka 2141-20/2017/2 pritožbi ugodil, ker organ prve stopnje pri izdaji odločbe ni uporabil pravega prava, saj je uporabil pravo Republike B., namesto prava Republike A., glede pravnih podlag za ugotavljanje dolžnosti preživljanja družinskega člana. Zaradi navedenega je bil postopek vrnjen na prvo stopnjo, ko je tožena stranka prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine za tujca B.B. ponovno zavrnila. Tožena stranka je navedla, da ZTuj-2 v prvem odstavku 47. člena določa, da se tujcu, ki prebiva v Republiki Sloveniji (v nadaljevnaju RS) na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje in tujcu, ki v RS prebiva zadnje leto na podlagi dovoljenega za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, ob pogojih in v skladu z ZTuj-2, prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskim člani, ki so tujci. Tretji odstavek istega člena pa da določa kdo vse se šteje za družinskega člana, pri čemer se za družinskega člana po stališču tožene stranke ne šteje polnoletni neporočeni otrok, kolikor ga starš, po zakonu države katere državljan je, ni dolžan preživljati. Tožena stranka je še navedla, da pa lahko izjemoma pristojni organ za družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v RS. Po stališču tožene stranke po določbi četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2, pod pojmom „drugi sorodniki tujca“ ni mogoče uporabiti v predmetnem primeru, saj bi se naj po stališču tožene stranke lahko to določilo uporabilo izjemoma za družinskega člana tujca ali drugega sorodnika tujca, ki ni naveden v eni izmed petih alinej tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2, zaradi česar je tožena stranka prošnjo za izdajo dovoljenja ponovno zavrnila. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je A.A., torej vlagatelj, državljan Republike A., in da dolžnost preživljanja v Republiki A. ureja družinsko pravo, ki določa, da so starši dolžni preživljati svojega polnoletnega otroka, če se ta šola, in sicer do dopolnjenega 26. leta otrokove starosti oziroma če je ta nesposoben za delo zaradi bolezni in nima dovolj lastnih sredstev za preživljanje, dokler takšno stanje traja. Tožena stranka je ugotovila, da v navedenem primeru ni mogoče uporabiti posebnih okoliščin, in da se sin vlagatelja tudi ne šola ter da ga vlagatelj ni dolžan preživljati, saj da tudi iz Direktive Sveta 203/86/ES, z dne 22. september 2003, o pravici do združitve izhaja, da polnoletni neporočeni otroci ne štejejo za drugega družinskega člana oziroma sorodnika. Ker je tožena stranka v postopku ugotovila, da ni bilo izkazano, da je B.B. mogoče šteti za družinskega člana A.A. v smislu tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2, drugih pogojev pa upravni organ ni ugotavljal, je prošnjo za združitev družine zavrnil, saj v postopku ni bilo izkazano, da se tujec šola oziroma da ga je oče dolžan preživljati po pravu države, katere državljan je, to je Republike A., zaradi česar tudi ni upravičen do izdaje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana tujca.

3. Drugostopni organ je pritožbo pooblaščenca dne 1. 6. 2017 zavrnil in v pritožbi povzel navedbe prvostopnega organa, kakor tudi stališče, da v navedenem primeru ni mogoče upoštevati posebnih okoliščin in uporabiti četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2, saj pritožnik kot tujec v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je tožnik dne 31. 10. 2016 organu prve stopnje po elektronski poti poslal prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine B.B., ki je njegov polnoletni neporočeni sin. Tudi stališče organa druge stopnje, ki izhaja iz odločbe je, da se četrti odstavek 47. člena ZTuj-2, glede na njegovo vsebino, v navedenem primeru ne more uporabiti. Po stališču tožene stranke se namreč po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2 lahko za družinskega člana tujca (ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za začasno izdajo prebivanja) izjemoma šteje tudi drugega sorodnika tujca, torej sorodnika, ki ni naveden v petih alineah tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji. Po stališču organa druge stopnje tožene stranke tujčevi polnoletni neporočeni otroci, glede na vsebino 5. alinee tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2, po navedenem zakonu, za družinskega člana tujca ne štejejo v vsakem primeru oziroma brezpogojno, kot to na primer velja za tujčevega zakonca ali njegovega mladoletnega neporočenega otroka, temveč le pod pogojem, da jih je tujec po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati. Kolikor dolžnosti preživljanja ni, po stališču organa druge stopnje, tujčevi polnoletni neporočeni otroci po ZTuj-2 ne štejejo za tujčevega družinskega člana in tudi niso upravičeni do izdaje dovoljenja za začasno prebivanje v RS zaradi združitve družine s tujcem. V takem primeru tujčevih polnoletnih neporočenih otrok za družinskega člana tujca tudi ni mogoče šteti po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2, saj se ta zakonska določba glede na njeno vsebino, za njih ne more uporabiti. Ta določba namreč pride v poštev le za drugega sorodnika tujca, torej sorodnika, ki ni naveden v petih alineah tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2, kar pa tujčevi polnoletni neporočeni otroci niso. Zaradi navedenega je pritožbeni organ oziroma organ druge stopnje tožene stranke pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 4. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in se ne strinja s toženkino razlago določil 47. člena ZTuj-2 v izpodbijani odločbi, da se četrti odstavek 47. člena ZTuj-2 ne more uporabiti tudi za ožjega družinskega člana, zaradi česar meni, da gre posledično tudi za kršitev pravice do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba nezakonita tudi zaradi bistvene kršitve pravil postopka, saj da v obrazložitvi tožena stranka ni zavzela stališča do glavnega pravnega argumenta tožnika o tem, kakšna je pravilna in zakonita interpretacija določb četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2. Tožnik je ponovno navedel, da gre v danem primeru za diskrecijsko pravico države presoditi ali v obravnavanem primeru obstojijo posebne okoliščine, ki govorijo v prid združitve družine v RS na podlagi četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2, ki določa, da lahko pristojni organ za družinskega člana izjemoma šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji. Kolikor pa organ presodi, da te posebne okoliščine ne obstojijo, pa mora to svojo odločitev ustrezno in prepričljivo utemeljiti. Tožnik navaja, da so okoliščine, ki so posebne in govorijo v prid združitvi te družine v RS v tem, da je ta družina edina družina, ki jo sin vlagatelja ima, saj je še samski, in da v navedenem primeru sploh ne gre za to, da bi se družina šele združevala oziroma da bi se B.B. vanjo šele vključil (saj v njej živi že vse svoje življenje), temveč bi se z ugoditvijo prošnji preprečila razdružitev družine oziroma dejansko ločitev B.B. od nje. Tožnik še izpostavlja, da tožena stranka prav tako ni odgovorila na argument nujnosti upoštevanja temeljne človekove pravice iz 8. člena EKČP in sodne prakse ESPČ, zaradi česar gre po njeni oceni v navedenem primeru tudi za bistveno kršitev pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Glede navedb napačne uporabe in sklicevanja Direktive EU tožnik enako navaja, kot v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Tožnik dodatno argumentira, da se mu zdi nerazumno, da je drugostopni organ zgolj formalistično interpretiral zakon na način, da je mogoče določbo četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2 uporabiti za bratranca, strica ali nečaka, ne pa tudi za polnoletnega sina vlagatelja, saj je nerazumljivo, zakaj bi zakonska ureditev bila za bolj oddaljene sorodnike ugodnejša kot za polnoletnega sina, samo zato, ker ga oče po zakonu ni več dolžan vzdrževati, česar pa po mnenju tožnika ne prvostopni, ne drugostopni organ nista niti poskušala utemeljiti ali kakorkoli odgovoriti. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe pri kateri vztraja, ker meni, da je pravilna in zakonita. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena zavrnilna odločitev tožene stranke o prošnji tožnika za izdajo dovoljenja za združitev družine sina vlagatelja z družino, ki prebiva v Republiki Sloveniji.

8. V konkretnem primeru med strankama ni sporno dejansko stanje, da je vlagatelj podal vlogo za združitev njegovega sina z družino, da je sin polnoleten, in da ga starši po zakonu Republike A. niso več dolžni preživljati, pač pa med strankama ostaja sporno vprašanje pravilnosti razlage določila četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2 za katerega tožena stranka trdi, da se za sina vlagatelja, ob upoštevanju izjemnih okoliščin ne more uporabiti, saj sin vlagatelja ne sodi med osebe, katerim bi lahko bilo dovoljeno združevanje na podlagi četrtega odstavka glede na to, da so osebe ožji družinski člani navedeni že v tretjem odstavku 47. člena ZTuj-2. 9. Zakonodajalec je z določili 47. člena ZTuj-2 uredil združitev družine tujca, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja (za stalno ali začasno) prebivanje in opredelil pravico do celovitosti družine tujca.

10. Zakonodajalec je z določili iz 1. do 5. alineje tretjega odstavka 47. člena v ZTuj-2 podrobneje opredelil kategorije oseb, ki se že po samem zakonu (ex lege), štejejo za tiste družinske člane, ki se s prosilcem oziroma vlagateljem lahko združijo in ob kakšnih pogojih. Četrti odstavek 47. člena ZTuj-2 pa določa, da se lahko družina združi tudi ob izjemnih podanih pogojih, in sicer za drugega sorodnika vlagatelja, če v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji govorijo posebne okoliščine.

11. Na podlagi že zgolj jezikovne metode razlage zakonskega teksta sodišče ob primerjavi besedil tretjega in četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2 ugotavlja, da je najožji krog družinskih članov zakonsko (ex lege) definiran s taksativno določenimi kategorijami sorodnikov, ki jih je že zakonodajalec štel za družinske člane vlagatelja. Širši sorodstveni krog od navedenega najožjega sorodstvenega pa je določen tudi v četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2, na podlagi katerega pristojni organ lahko izjemoma šteje za družinskega člana tudi drugega sorodnika ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki jih v nadaljevanju našteva zgolj primeroma1. 12. Sodišče se ob dodatni uporabi teleološke (po namenu) razlage pravnih norm strinja s stališčem tožene stranke, da tožnikov sin ne sodi med družinske člane, kot jih opredeljuje tretji odstavek 47. člena ZTuj-2 (glede na nesporno dejstvo, da je polnoleten, da se ne šola, in da ga iz tega razloga po Zakonu Republike A. starši niso dolžni preživljati). Ne more pa sodišče slediti zaključku tožene stranke, da ga temu posledično (glede na nesporno dejstvo, da je sin vlagatelja samski, in da predstavlja njegovo družino v Sloveniji njegovo edino družino) ni mogoče uvrstiti v posebej zakonsko opredeljeno kategorijo sorodstvenega kroga oseb iz četrtega odstavka 47. člena ZTuj-2, saj takšen zaključek organa prve in druge stopnje, da sin, ki je ožji družinski član ne sodi oziroma mu ni mogoče na podlagi posebnih okoliščin dovoliti združevanja z družino, nasprotuje namenu zakonodajalca, ki je prav zato, da se lahko tujcu omogoči združevanje družine z družinskimi člani, ki niso taksativno našteti, ob posebnih pogojih, primeroma določenega širšega kroga družinskih članov zgolj še dodatno, poleg najožjega sorodstvenega kroga, dovoli združitev tudi teh drugih sorodnikov. Nerazumno bi bilo, da bi se drugi sorodnik, ki je vlagatelju bolj oddaljen, na podlagi posebnih pogojev, lahko združil z njegovo družino, medtem ko se sin, ki je sicer polnoleten in se ne šola, z družino, ki je njegova edina družina, ob izpolnjenih posebnih okoliščinah, ne bi smel združiti samo zato, ker je eksplicitno naveden že v tretjem odstavku 47. člena ZTuj-2. Po mnenju sodišča je mogoče posebne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče omogočiti združitev družine, mogoče ugotavljati tudi za ožjega družinskega člana vlagatelja ( ki je že naveden v tretjem odstavku 47. člena ZTuj-2). Ob drugačni interpretaciji bi namreč za družinskega člana iz širše družine bilo mogoče ugotavljati posebne okoliščine, medtem ko za družinskega člana iz primarne družine in torej najožjega družinskega člana pa ne.

13. Ker tožena stranka ni obrazložila zakaj za sina vlagatelja posebni pogoji ne bi veljali, za nekega drugega sorodnika iz širšega kroga pa ja, pri uveljavljanju njegove zakonske pravice do združitve družine, se v tem delu odločba ne da preizkusiti in predstavlja navedeno ravnanje tožene stranke bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

14. Po povedanem je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo v stanje, v katerem je bila pred izdajo izpodbijane odločbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pred sprejemom ponovne odločitve v obravnavani sporni zadevi presojati posebne pogoje, zaradi katerih bi bila mogoča združitev sina B.B. z vlagateljevo družino, ki živi v Sloveniji.

1 Primeroma enako izhaja iz sodbe I U 1328/2015-6 z dne 24. 5. 2017.