Jedro

Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Stališče, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe, je torej materialnopravno zmotno. Nasprotuje namreč prvemu odstavku 326. člena OZ, da je prenovitev brez učinka, če je prejšnja obveznost nična.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je s tožbo zahtevala, da se ugotovi, da je prenovljena kreditna pogodba v švicarskih frankih št. 0565/0033116 - 00 z dne 24. 7. 2008 nična in da ji je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati znesek v višini 166.823,06 EUR z zakonskimi zamudnim obrestim.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je o stroških pritožbenega postopka.

4. Na podlagi sklepa II DoR 263/2021 z dne 6. 10. 2021 je tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora** - Tožnica kot kreditojemalka in toženka kot kreditodajalka sta dne 24. 7. 2008 v obliki notarskega zapisa sklenili kreditno pogodbo in kot njen sestavni del tudi pogodbo o zavarovanju terjatve.

- S to kreditno pogodbo je toženka tožnici odobrila kredit za nakup stanovanja v znesku 172.500,00 CHF, pri čemer se je tožnica zavezala, da ga bo vračala z dogovorjenimi obrestmi v 300 zaporednih mesečnih aniutetah.

- Stranki sta k tej pogodbi sklenili štiri dodatke.

- Z zadnjim, z dodatkom št. 4 sta v obliki notarskega zapisa najprej ugotovili stanje nezapadlega kredita v švicarskih frankih in sicer v višini 93.580,63 CHF ter po opravljeni konverziji valute na dan 4. 1. 2016 ugotovili stanje kredita, preračunanega v domačo valuto v višini 87.328,00 EUR; stranki sta se dogovorili tudi za spremembo obrestnega indikatorja (namesto LIBOR sta se stranki dogovorili za EURIBOR).

- S tem dodatkom h kreditni pogodbi se je tožnica zavezala vrniti neodplačan del dolga v višini 87.328,00 EUR v 211 mesečnih anuitetah, ki ob sklenitvi dodatka znaša 469,13 EUR.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Nižji sodišči sta presodili, da sta pravdni stranki z dodatkom št. 4 obveznosti iz kreditne pogodbe prenovili. Ker je bila kreditna pogodba veljavno prenovljena, se ni bilo treba opredeliti do trditev o neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti banke ob njeni sklenitvi ter o nepoštenosti pogodbenega pogoja v zvezi s prevzemom valutnega tveganja. Dodatek št. 4 ni vseboval nepoštenega pogoja, s katerim bi se tožnica odpovedala uveljavljanju zahtevkov pred sodiščem. Tožnica se ni sklicevala na okoliščine, ki bi kazale na neveljavnost pogodbe o prenovitvi. V okoliščinah konkretnega primera odločitve sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevah C-698/18, C-699/18 ter C-452/18 niso uporabljive.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

7. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali ima potrošnik po prenehanju prvotne (kreditne) pogodbe zaradi njene prenovitve (novacije) možnost uveljavljati varstvo, ki mu ga zagotavlja evropska Direktiva 93/13, oziroma ali je stališče pritožbenega sodišča, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe, materialnopravno zmotno.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

8. Revidentka se ne strinja s presojo nižjih sodišč. Stališče, po katerem se po prenovitvi pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost, je napačno. Potrošnik se lahko pravni zaščiti svobodno odpove izključno v primeru, če je predhodno seznanjen, da je stari pogoj, ki ga nameravata z banko spremeniti, nepošten in ničen. Sklicuje se na zadevi SEU z opr. št. C-698/18 in C-452/18. 9. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je presoja ničnosti možna le v povezavi s sklenjenimi dodatki in da dodatek št. 4 ni vseboval nepoštenega pogoja, s katerim bi se tožnica odpovedala uveljavljanju zahtevkov pred sodiščem. Tožnica tudi ni zatrjevala, da so pogodbeni pogoji v dodatkih nejasni, niti ni trdila, da je bila toženka pri njihovem sklepanju v slabi veri, kot tudi ne da vzpostavljajo neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

11. Revizijsko vprašanje odpira le eno osrednjo temo. Ta se nanaša na prenovitev (novacjo) in na učinke prenovljene pogodbe. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ostaja tema evropskega potrošniškega prava, ki se je revizijsko vprašanje sicer nominalno dotika, v senci temeljnega vprašanja o razmerju med prejšnjo in novo (prenovljeno) obveznostjo.

_Učinki prenovitve obveznosti_

12. Da sta stranki s sklenitvijo dodatka št. 4 h kreditni pogodbi, s katerim sta opravili konverzijo valute obveznosti, obstoječo obveznost prenovili, v revizijskem postopku ni sporno. Revizjisko vprašanje namreč predpostavlja prenovitev obveznosti. Sprašuje, ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe.

13. Novacija je pogodba, s katero se stranki že obstoječe obveznosti dogovorita, da ta obveznost ugasne in nastane namesto nje nova obveznost tako, da je veljavno prenehanje prejšnje obveznosti odvisno od nastanka nove.1 Novacija, ki je kavzalen pravni posel, je usmerjena v prenehanje obstoječe obveznosti in njeno nadomestitev z novo. Prvi odstavek 325. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) namreč določa, da s pogodbo o prenovitvi prejšnja obveznost preneha, nova pa nastane. Ker je tako prejšnja obveznost pogoj za nastanek nove, pogodba o novaciji nima učinka (je nična), če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila (prvi odstavek 326. člena OZ).

14. Predmet dodatka št. 4 h kreditni pogodbi je bil še neodplačan kredit. Stranki sta namreč najprej ugotovili stanje nezapadlega kredita v švicarskih frankih, nato pa ta del tožničine obveznosti konvertirali v domačo valuto, spremenili obrestni indikator in se zatem dogovorili o odplačevanju preostanka kredita, izraženega v domači valuti. Stranki torej nista prenovili celotne pogodbe, temveč le njen del, ki ga je pomenil tedaj še neodplačan del toženkine kreditne obveznosti.

15. Stališče obeh sodišč je zato obremenjeno z logično napako. Če je toženka do sklenitve dodatka št. 4 izpolnila skoraj polovico (približno 46%) svoje obveznosti, iz tega njuno sledi, da je bila novacija sklenjena le glede še neizpolnjene obveznosti v višini 93.580,63 CHF in ne glede celotne obveznosti. To pomeni, da ostaja izpolnjen del pogodbe nedotaknjen, »odprt« in s tem dovzeten za preizkus, ali so bile ob sklenitvi kreditne pogodbe z dne 24. 7. 2008 spoštovane zahteve evropskega in domačega potrošniškega prava. Ugotovitev ničnosti in uveljavitev iz izpolnitve nične pogodbe izvirajočih kondikcijskih zahtevkov sta seveda z logično nujnostjo mogoči tudi - ko gre za kondikcijske zahtevke pa samo - po tem, ko je bila nična pogodba že izpolnjena.2 Zato je napačno stališče nižjih sodišč, da je treba zaradi novacije pozornost nameniti le dodatku št. 4 h kreditni pogodbi, ne pa sami pogodbi, ker da je zaradi novacije »obveznost tožnice iz naslova (od)plačila kredita z valutno klavzulo prenehala« (t. 13 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), ter da »bi morala tožnica […] zatrjevati pomanjkanje informacij, ki se nanašajo na sklenitev dodatka k pogodbi in torej v tem smislu kršitev pojasnilne dolžnosti po določbah ZPotK-1 oziroma nepoštenost in slabo vero toženke« (t. 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

16. Predvsem pa je stališče nižjih sodišč napačno, ker spregleda izvor dodatka št. 4 h kreditni pogodbi. Z njim sta stranki prenovili še neizpolnjen del obveznosti iz sporne kreditne pogodbe z dne 24. 7. 2008, katere ničnost je predmet tožničinega zahtevka. Povedano je bilo že, da je pogodba o prenovitvi kavzalen pravni posel, katerega veljavnost je odvisna od obstoja in veljavnosti obveznosti, ki se prenavlja.3 Če je prejšnja obveznost nična, je zato ni mogoče »rešiti« s prenovitvijo. Prenovljena obveznost, ki je okužena z ničnostjo prejšnje obveznosti, je zato brez učinka, torej nična (prvi odstavek 326. člena OZ).4

17. Ko je tako, je še kako pomembna veljavnost sporne kreditne pogodbe in s tem vsa vprašanja, ki se zaradi zmotne prave presoje, da je v tem primeru ključen le dodatek št. 4 h kreditni pogodbi, torej sama pogodba o novaciji, nižjema sodiščema niso zdela pomembna.5 S tem, ko pritožbeno sodišče pojasnjuje, da »v obravnavani zadevi dodatek št. 4 k pogodbi ni vseboval takšnega ali podobnega nepoštenega pogoja, s katerim bi se tožnica odpovedala uveljavljanju zahtevkov pred sodiščem«, ter da »zato ni potrebna presoja, ali je v takšen pogoj svobodno privolila po predhodni seznanitvi« (t. 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), zaide v protislovje. Tožnici namreč izpodbijani sodbi odrekata prav to, namreč uveljavljanje ničnosti pogodbe z dne 24. 7. 2008 zaradi nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (valutne klavzule). Prav ta, glavni predmet pogodbe je tisti, ki je bistveno determiniral pogodbo o prenovitvi (dodatek št. 4 k sporni pogodbi). Brez njega se namreč stranki ne bi dogovorili za novo obveznost v višini, kot je opredeljena v omenjenem dodatku št. 4.6 _Odgovor na revizijsko vprašanje_

18. Odgovor na revizijsko vprašanje je tako pozitiven. Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Stališče, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe, je torej materialnopravno zmotno. Nasprotuje namreč prvemu odstavku 326. člena OZ, da je prenovitev brez učinka, če je prejšnja obveznost nična.

**Odločitev o reviziji**

19. Ker se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali z vprašanji veljavnosti sporne kreditne pogodbe, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvega odstavka 87. člena in prvega odstavka 326. člena OZ) dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Gl. M. Juhart, v N. Plavšak, M. Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 419. 2 Gl. prvi odstavek 87. člena OZ, ki določa: »Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.« Prim. sodbo SEU v zadevi št. C-698/18 z dne 9. 7. 2020, t. 54, 58. 3 Gl. M. Juhart, nav. delo, str. 426. 4 Gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 10/2007 z dne 12. 3. 2009, t. 10. 5 Gl. prav tam, kjer avtor pove: »Če ničnost v trenutku sklepanja novacijske pogodbe še ni bila ugotovljena, lahko vsakdo, ki ima pravni interes, zahteva ugotovitev ničnosti obstoječe obveznosti ne glede na to, da je bila sklenjena novacijska pogodba.« 6 V tem se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve št. II Ips 293/2017 (sodba z dne 17. 12. 2018), kjer „v času konverzije glavnice v evrsko obveznost do večjih nihanj na valutnem trgu EUR/CHF sploh še ni prišlo“ (tč. 11 sodbe).