Jedro

Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe skupaj z vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu. Tožena stranka je že zadržala učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z vložitvijo tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe pa je bilo že na podlagi zakona učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadržano do pravnomočne odločitve sodišča o tem predlogu za izdajo začasne odredbe. To pomeni, da učinki odpovedi, četudi sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, nastopijo šele po pravnomočni odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočne odločitve v sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in z začasno odredbo zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča v predmetnem sporu. Navaja, da ne drži, da tožnik v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu ni zahteval zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. S sklepom tožene stranke z dne 1. 12. 2010 je tožena stranka sklenila, da se učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadrži do poteka roka za sodno varstvo. Tako je določeno v 4. odstavku citiranega sklepa. Tožnik je namreč v postopku zahteval zadržanje učinkovanja odpovedi in sindikat, katerega je tožnik član, je odpovedi nasprotoval, zato je dejansko stanje v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala že z vročitvijo drugostopenjskega sklepa in da je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi že bila realizirana, zmotno ugotovljeno. Rednih pravnih sredstev zoper odločbo ni, je pa bilo učinkovanje odločbe odloženo do poteka roka za sodno varstvo. Še pred potekom tega roka pa je tožnik vložil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, zato odpoved pogodbe o zaposlitvi v trenutku vložitve predloga še ni bila realizirana in je dejansko stanje sodišča prve stopnje v tem delu zmotne ugotovljeno. Tožnik je izkazal utemeljene razloge za izdajo začasne odredbe in je ta dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo samo pravilno uporabiti določbo 1. odstavka 85. člena ZDR in ugotoviti, da ob podaji predloga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni pričela učinkovati, zato je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe in bi ji sodišče moralo ugoditi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba (sklep) pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe (sklepa) nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe (sklepa), ali če sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju in sicer iz razlogov v nadaljevanju.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 4. odstavku 43. člena določa, da se v individualnih delovnih sporih izdajajo začasne odredbe po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Tako je v 1. odstavku tega člena opredeljeno, da lahko sodišče izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, v 2. in 3. odstavku pa je določen rok za odločitev o predlogu strank za izdajo začasne odredbe in rok, v katerem mora pritožbeno sodišče odločiti o pravnem sredstvu zoper sklep o začasni odredbi. V ostalih primerih je torej potrebno, v postopku za izdajo začasne odredbe, po vloženem predlogu uporabiti določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB4, Ur. l. RS, št. 98/2007). Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanja nedenarne terjatve, v skladu z 272. členom ZIZ. Po 1. odstavku 272. člena ZIZ je temelji pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo nastala. Poleg tega pa mora upnik še izkazati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik za izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik pa ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo in da se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije (2. in 3. odstavek 373. člena ZIZ).

Tožena stranka je tožniku v konkretnem primeru izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 1. 12. 2010, iz katere izhaja, da se v skladu z določbo 1. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) zadrži učinkovanje izredne odpovedi do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo. Tožnik je vložil tožbo in uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe pogodbe o zaposlitvi, istočasno pa podal predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča v sporu. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z obrazložitvijo, da v postopku izredne odpovedi pri delodajalcu tožnik ni zahteval zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi in da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi realizirana že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter je pričela učinkovati z vročitvijo drugostopenjskega sklepa tožene stranke. Zaključilo je, da se je tožniku delovnopravni status z vročitvijo drugostopenjskega sklepa že spremenil in mu je pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala že pred vložitvijo tožbe, zato učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zadržati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi okoliščin, ki jih tožnik v tožbi obširno obrazlaga in predloženih listinskih dokazov jasno izhaja, da je tožnik zahteval zadržanje odpovedi, o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil obveščen sindikat, ki je odpovedi, tudi nasprotoval. Tako je bil učinek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadržan do poteka roka za sodno varstvo, kar je razvidno iz 4. odstavka izreka izredne odpovedi z dne 1. 12. 2010 (A3), zato je zmoten in v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi in zatrjevanjem tožnika v sklepu zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni zahteval zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da je bila izredna odpoved realizirana že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi in je pričela učinkovati z vročitvijo drugostopenjskega sklepa tožene stranke.

Tožnik se je v predlogu za izdajo začasne odredbe pravilno skliceval na 3. odstavek 85. člena ZDR, ki določa, da če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz 1. odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe, predlaga sodišču izdajo začasne odredbe (kar velja za konkretni primer), se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Pritožba tako pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi 1. odstavka 85. člena ZDR, čeprav že iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2010 izhaja, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 85. člena ZDR in je iz tega razloga že tožena stranka sama zadržala učinkovanje izredne odpovedi do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo. Prvi pogoj za podaljšanje zadržanja je nastop zadržanja pri delodajalcu, ki ga zahteva delavec ob podanem nasprotovanju sindikata, drugi pogoj pa je vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če se delavec odloči za uveljavljanje sodnega varstva po 3. odstavku 204. člena ZDR pred pristojnim delovnim sodiščem, se zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, vendar le pod pogojem, da je delavec najkasneje ob vložitvi tožbe sodišču predlagal tudi izdajo začasne odredbe. V obravnavanem primeru so navedene predpostavke izpolnjene. Že zakon sam namreč določa, da se ob vloženem predlogu zadržanje nadaljuje do odločitve sodišča, kar pomeni do pravnomočne odločitve o predlogu. Učinki odpovedi torej v vsakem primeru, tudi če sodišče predlog zavrne, nastopijo šele po pravnomočni odločitvi sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zgolj citira določilo 272. člena ZIZ, pri tem pa niti ne presoja niti se ne opredeli do odločilnega dejstva in temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, to je ali je upnik (tožnik) verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in do nadaljnjih pogojev, ki izhajajo iz citiranega določila, kar pomeni, da je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti in v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navedene kršitve odpraviti in ponovno odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).