Jedro

Glede na odločitev upravnih organov in sodišča v konkretni zadevi ter predvsem na stališče v Ustavni odločbi z dne 6. 5. 2021 je ugotoviti, da sporni znesek sredstev na transakcijskem računu v višini 1.725,09 EUR na dan 28. 12. 20119 ni mogoče upoštevati niti kot premoženje oziroma prihranke, niti kot občasni periodični dohodek po prvem odstavku 23. člena ZSVarPre v znesku 743,67 EUR. Sporni znesek 2.621,00 EUR11 predstavlja za nazaj izplačan varstveni dodatek. Upoštevajoč ugotovitev Ustavnega sodišča RS, se v dohodek upošteva samo pravica, ki je v vrstnem redu pred uveljavljano pravico. Stališče, po katerem se prejem varstvenega dodatka upošteva med lastne dohodke privede do tega, da posamezniki, za katere je bila v preteklosti ugotovljena dohodkovna ogroženost in so na tej podlagi prejemali varstveni dodatek, do varstvenega dodatka v bodoče ne bodo več upravičeni ali pa bodo do njega upravičeni v manjšem obsegu. Zakonska ureditev s takšno vsebino oziroma razlaga sodišča v konkretnem primeru očitno ne stremi k realni ugotovitvi materialnega in socialnega položaja upravičenca oziroma njegove dohodkovne ogroženosti v bodoče. Posledično to pomeni, da bi bila lahko v nasprotju z ustavnim namenom predmeta urejanja, ki je zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč in bi bila kot takšna v neskladju s prvim odstavkom 50. člena URS.

Ob upoštevanju materialnega stališča izraženega v tej sodbi je tožeča stranka v relevantnem obdobju prejela samo 283,84 EUR invalidske pokojnine. Tožnikov lastni dohodek tako predstavlja le znesek 283,84 EUR, zato ne presega minimalnega dohodka za varstveni dodatek in se tožniku prizna pravica do varstvenega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2013 in CSD A. št. ... z dne 6. 7. 2012. II. Tožeči stranki se prizna pravica do varstvenega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012. III. Odločbo o odmeri in izplačevanju pravice do varstvenega dodatka bo izdala tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, da se prizna pravica do varstvenega dodatka že od 28. 12. 2011 dalje.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.372,38 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, in sicer znesek 694,06 EUR na TRR Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, znesek 678,32 EUR pa pooblaščencu tožeče stranke na njegov fiduciarni račun.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na odpravo odločb Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 12. 12. 2013 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 6. 7. 2012 ter na priznanje pravice do varstvenega dodatka do 28. 12. 2011 dalje. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka, ker tožnikov dohodek (invalidska pokojnina v višini 283,84 EUR) skupaj s tretjino premoženja (denarna sredstva) presega višino upoštevnega minimalnega dohodka (449,80 EUR). Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v nov upravni postopek. Ugotovilo je, da je bilo tožniku pred vložitvijo zahteve za priznanje pravice do varstvenega dodatka nakazano 2.621,00 EUR upoštevnih sredstev iz naslova naknadnega izplačila varstvenih dodatkov za daljše časovno obdobje za nazaj. Slednje je štelo kot občasni in neperiodični dohodek. Le-ta se mora glede na določbo 23. člena ZSVarPre upoštevati v višini 743,67 EUR, ki predstavlja premoženje, ki je nižje od prihrankov v višini treh minimalnih dohodkov po določbi 52. člena ZSVarPre,1 zaradi česar se šteje, da tožnik pravno upoštevnega premoženja nima. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 298/2016 z dne 23. 5. 2017 drugostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, saj znesek 2.621,00 EUR iz vidika cenzusa za ugotavljanje pogojev za priznanje pravice do varstvenega dodatka, ne more hkrati predstavljati premoženja in dohodka. V ponovljenem postopku je VDSS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožeča stranka 20. 9. 2011 prejela 2.621,00 EUR iz naslova nazaj plačanega varstvenega dodatka. Glede na dan vložitve vloge 28. 12. 2011, je sporno izplačilo štelo kot občasni prihodek, ki se v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZSVarPre upošteva v višini razlike med povprečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre.2 Tožnik po povprečenju in odštetju polovice minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre presega cenzus 449,80 EUR in do varstvenega dodatka ni upravičen. Zoper takšno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in vztrajala, da je tožnik dne 20. 9. 2011 prejel enkratno izplačilo skupnega zneska varstvenih dodatkov za obdobje od 1. 2. 2009 do 31. 12. 2010 na podlagi odločbe ZPIZ z dne 23. 8. 2011. Povprečni znesek varstvenega dodatka na mesec za relevantno obdobje znaša 113,95 EUR, kar pomeni, da nima upoštevnega dohodka v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge (tožnikova pokojnina je nižja od dohodkovnega cenzusa). Tožnik je vztrajal, da je v neenakopravnem položaju z osebami, ki so jim bili varstveni dodatki izplačani v rednem normalnem teku časovnega obdobja. Tožnik ni kriv, da je šele v sodnem postopku dosegel priznanje pravice do varstvenega dodatka za nazaj. Zaradi slednjega je tudi prišlo do enkratnega izplačila v skupnem znesku za 23 mesečno obdobje za nazaj, kar ne sme vplivati na priznanje pravice do varstvenega dodatka za naprej. Gre za pravno praznino, ki jo mora Vrhovno sodišče RS zapolniti ali pa sprožiti postopek ocene ustavnosti določb ZSVarPre. Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo in potrdilo sodbo pritožbenega sodišča. Zoper odločitev Vrhovnega sodišča RS je tožeča stranka vložila ustavno pritožbo in zatrjevala kršitev 2., 14. in 50. člena Ustave RS. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. Up-767/18-17 z dne 6. 5. 2021 sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 336/2017 z dne 20. 2. 2018 in sodbo VDSS št. Psp 229/2017 z dne 24. 8. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo VDSS v novo odločanje. Odločilo je, da pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

2. Pritožba je utemeljena.

3. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

4. V pritožbeni obravnavi je ostalo sporno, ali se lahko sredstva na TRR tožnika v višini 2.621,00 EUR,3 štejejo kot prihranek in posledično ali je tožena stranka pri izračunu upravičenosti tožnika do pravice do varstvenega dodatka pravilno upoštevala prejemke tožeče stranke.

5. V slovenski ureditvi se pravica do socialne varnosti uresničuje tudi preko sistema socialnih pomoči,4 čeprav je naša Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/99, v nadaljevanju URS) posebej ne omenja.5 URS med drugim določa tudi pravico do osebnega dostojanstva, ki bi lahko bila kršena v primeru, da bi zaradi revščine postala vprašljiva posameznikova svoboda.6 Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ima posameznik tudi v skladu z našo URS pravico do minimalnih sredstev za življenje. Povezalo je določbo o socialni naravi naše države (2. člen) in pravico do socialne varnosti (50. člen). Pojasnilo je, da je socialna država na temelju pravice do socialne varnosti ogroženemu posamezniku dolžna zagotoviti ustrezno pomoč. Pri tem je izpostavilo zahtevo po ohranitvi minimalne socialne varnosti dolžnika (eksistenčni minimum) in poudarilo pomen določenih ukrepov ter pravic, ki zagotavljajo ustavno pravico do socialne varnosti oseb, ki zaradi starosti ali nezmožnosti za delo niso več sposobne ustvarjati dohodka. Praviloma gre za zagotovitev minimalnih sredstev za življenje posameznikom in družinam, za katere se v posebnem postopku ugotovi, da jih potrebujejo.7

6. Ustavno sodišče je v zg. citirani odločbi ugotovilo, da se v splošni praksi upravnega odločanja pristojnih organov8 uporablja namenska in sistematična razlaga zakonske ureditve, po kateri se v lastni dohodek predhodno prejeti zneski varstvenega dodatka ne vštevajo. Pristojni organi pri odločanju uporabljajo določilo 7. člena Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS), ki določa vrstni red uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. V dohodek se tako upošteva samo dajatev iz naslova pravice, ki je v vrstnem redu pred uveljavljano pravico. Za razliko od upravnih organov je sodišče v konkretni zadevi vztrajalo pri jezikovni razlagi. Ustavno sodišče RS je opozorilo, da samo ni pristojno odločiti katera izmed možnih razlag zakonske ureditve je pravilna, njegova naloga je ugotoviti le, ali je uporabljena razlaga zakonske ureditve ustavnoskladna. Izpostavilo je določilo 72. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre), ki je veljalo v času obravnavanega primera, da se varstveni dodatek in državna pokojnina, ki sta bila izplačana v obdobju štirih mesecev pred začetkom uporabe tega zakona in v obdobju do izdaje odločbe prve stopnje po tem zakonu, ne upoštevata pri odločanju po tem zakonu.

7. Glede na odločitev upravnih organov in sodišča v konkretni zadevi ter predvsem na stališče v Ustavni odločbi z dne 6. 5. 2021 je ugotoviti, da sporni znesek sredstev na transakcijskem računu v višini 1.725,09 EUR na dan 28. 12. 20119 ni mogoče upoštevati niti kot premoženje oziroma prihranke, niti kot občasni periodični dohodek po prvem odstavku 23. člena ZSVarPre v znesku 743,67 EUR.10 Sporni znesek 2.621,00 EUR11 predstavlja za nazaj izplačan varstveni dodatek. Upoštevajoč ugotovitev Ustavnega sodišča RS,12 se v dohodek upošteva samo pravica, ki je v vrstnem redu pred uveljavljano pravico.13 Stališče, po katerem se prejem varstvenega dodatka upošteva med lastne dohodke privede do tega, da posamezniki, za katere je bila v preteklosti ugotovljena dohodkovna ogroženost in so na tej podlagi prejemali varstveni dodatek, do varstvenega dodatka v bodoče ne bodo več upravičeni ali pa bodo do njega upravičeni v manjšem obsegu. Zakonska ureditev s takšno vsebino oziroma razlaga sodišča v konkretnem primeru očitno ne stremi k realni ugotovitvi materialnega in socialnega položaja upravičenca oziroma njegove dohodkovne ogroženosti v bodoče. Posledično to pomeni, da bi bila lahko v nasprotju z ustavnim namenom predmeta urejanja, ki je zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč in bi bila kot takšna v neskladju s prvim odstavkom 50. člena URS.

8. ZSVarPre in ZUPJS izhajata iz neto razpoložljivega dohodka, zato so pri presoji materialnega položaja posameznika oziroma družine pomembni dohodki, s katerimi družina razpolaga v trenutku uveljavljanja pravice, kar je mogoče oceniti le med vložitvijo vloge in v kratkem obdobju pred tem.14 Upoštevajoč obrazloženo je nerazumljivo razlogovanje tožene stranke, ki razlaga predpise o priznanju pravice do varstvenega dodatka v povezavi s 7. členom ZUPJS glede na namen, a hkrati znesek 1.725,27 EUR na TRR tožnika v relevantnem obdobju šteje kot prihranek. Tožeča stranka zaradi takšnega tolmačenja avtomatično preseže premoženjski cenzus za priznanje pravice do varstvenega dodatka. Glede na dejstvo, da dne 20. 9. 2011 izplačana sredstva predstavljajo vsoto varstvenih dodatkov za nazaj,15 po oceni pritožbenega sodišča način izplačila sredstev iz naslova varstvenega dodatka, ne spremeni narave pravice. Tožnik ni prejel ničesar drugega kot zapadle redne dajatve iz naslova pravice do varstvenega dodatka, ki bi mu morali biti za priznano obdobje izplačani periodično vsak mesec, pa mu zaradi nepravilne odločitve upravnih organov,16 niso bili.

9. Tožena stranka bi lahko skladno s 7. členom ZUPJS ustrezno upoštevala enkratno izplačan znesek iz naslova sodno priznane invalidske pokojnine v višini 9.182,16 EUR, v kolikor bi datum izplačila zapadel v 3 mesečno obdobje ugotavljanja dohodka pred vložitvijo vloge,17 kar ni, zaradi česar ga tožena stranka ni upoštevala. Glede na datum izplačila,18 bi bil upošteven le enkratno nakazan znesek 2.621,00 EUR iz naslova pravice do varstvenega dodatka, ki pa se zaradi 7. člena ZUPJS in stališča Ustavnega sodišča RS, ne more upoštevati niti kot prihranek nit kot neperiodični oziroma periodični dohodek.

10. Glede na zgoraj obrazloženo je upravni organ v izpodbijani odločbi št. ... z dne 12. 12. 2013 in odločbo CSD A. št. ... z dne 6. 7. 2012 znesek 1.725,27 EUR nepravilno upošteval kot prihranek, posledično je zmotno štel, da se ta znesek upošteva pri določanju lastnega dohodka tožeče stranke, zaradi česar je tožeča stranka presegla znesek minimalnega dohodka za varstveni dodatek.19

11. Tožeča stranka pravilno opozarja, da je pomembno dejstvo, da gre za enkratno izplačilo dajatev iz naslova sodno priznane pravice do varstvenega dodatka. Bistveno je le, da je podlaga izplačila tudi v tem primeru pravica do varstvenega dodatka, katere naravo in namena, ne more spremeniti sam način izplačila zneskov iz te pravne podlage.20

12. Ni nedvoumno izkazano, da je bil tožnikov socialni položaj po spornem enkratnem izplačilu varstvenega dodatka toliko izboljšan, da je tisti trenutek dejansko razpolagal z lastnimi sredstvi za kritje življenjskih potreb,21 saj ni gotovo, da je tožnik s spornimi sredstvi v tem obdobju lahko res dejansko razpolagal.22

13. Ob upoštevanju materialnega stališča izraženega v tej sodbi je tožeča stranka v relevantnem obdobju prejela samo 283,84 EUR invalidske pokojnine. Tožnikov lastni dohodek tako predstavlja le znesek 283,84 EUR, zato ne presega minimalnega dohodka za varstveni dodatek23 in se tožniku prizna pravica do varstvenega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012.24 Ker sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke napačni, je sodišče uveljavljano pravico priznalo, odmero in izplačilo pa naložilo toženi stranki (CSD A.), ki mora odmerno odločbo izdati najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe. Sodišče je skladno z določilom 38. člena ZSVarPre zavrnilo tožbeni zahtevek, v katerem je tožeča stranka zahtevala priznanje pravice do varstvenega dodatka že od vložitve vloge dalje.

14. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi je bilo potrebno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel v sorazmerno majhnem delu svojega zahtevka, zato mu je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti njegove potrebne stroške postopka. Po odločbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. BPP 6/2014 z dne 14. 1. 2014 je bila tožniku za postopek pred sodiščem na prvi in drugi stopnji dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato je tožena stranka dolžna te stroške nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ostale priznane stroške pa pooblaščencu tožnika na njegov fiduciarni račun. Tožnik, ki je upoštevajoč priznano BPP, priglasil ustrezno znižane stroške, je na podlagi 155. člena ZPP in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) upravičen do 167,70 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 154,80 EUR nagrade na narok (tar. št. 3102), 258,00 EUR za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), 258,00 EUR za revizijo (tar. št. 3300), 3x po 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002), kar znaša 898,50 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa skupaj 1.096,17 EUR.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel, zato mu je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti tudi stroške pritožbe, in sicer 206,40 EUR nagrade za pritožbo (tar. št. 3210), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002) in 22 % DDV, kar znaša 276,21 EUR.

16. S popravnim sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 99/2021 z dne 26. 10. 2021 so bile popravljene očitne pisne pomote v izreku sodbe ter v 3. stavku 14. točke obrazložitve.

17. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe Psp 99/2021 z dne 17. avgusta 2021. 1 780,00 EUR. 2 Upoštevni dohodek je 743,67 EUR, ob upoštevanju zneska 283,84 EUR iz naslova invalidske pokojnine. 3 Ki je bil tožniku izplačan dne 20. 9. 2021 oziroma znesek 1.725,27 EUR, ki se je nahajal na tožnikovem računu v obdobju, ki je relevanten za ugotavljanje priznanja pravice do varstvenega dodatka. 4 Pravica do pomoči za preživetje se lahko subsumira pod splošno pravico do socialne varnosti. 5 Anjuta Bubnov Škoberne, Strban, Pravo socialne varnosti, 2010, str. 368. 6 Odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 odločitev US IX 281. Izpostavilo je tudi zahtevo po ohranitvi minimalne socialne varnosti osebe. Odločitvi ustavnega sodišča v zadevi U-I-166/03 z dne 11. 11. 2004 odločitev ustavnega sodišča XIII 22 in poudarilo, da določene ukrepe in pravice, ki zagotavljajo ustavno pravico do socialne varnosti oseb, ki zaradi starosti in nezmožnosti za delo niso več sposobni ustvarjati dohodka ureja tudi Zakon o socialno varstvenih prejemkih. 7 V Republiki Sloveniji ga izvaja država preko upravnih organov oziroma centrov za socialno delo v okviru lokalnih skupnosti. Dajatve v denarju iz sistema socialne pomoči so namenjene posameznikom in družinam, ki nimajo nobenih ali nimajo zadostnih sredstev za preživetje in so v predpisih ponavadi določena najnižja mejna sredstva potrebna za preživetje. Varstveni dodatek spada med kategorično socialno pomoč. 8 Centri za socialno delo na prvi stopnji in ministrstvo na drugi stopnji. 9 Dan vložitve tožnikove vloge za priznanje pravice do varstvenega dodatka. 10 Višina razlike med povprečno mesečno višino občasnega periodičnega dohodka, ki znaša 873,76 EUR in polovica zneska 260,00 EUR iz 8. člena ZSVarPre, ki znaša 130,00 EUR. 11 Oziroma 1.725,27 EUR. 12 Da pristojni organ pri upravnem odločanju skladno s 7. členom ZUPJS (ki določa vrstni red uveljavljanja pravic iz javnih sredstev) uporablja namensko razlago. 13 V konkretni zadevi gre za varstveni dodatek. 14 Varstveni dodatek je pravica odvisna od lastnega dohodka tožeče stranke, ki se ugotavlja in ne sme biti višji od minimalnega dohodka. 15 Za obdobje od 1. 2. 2009 do 31. 12. 2010. V konkretnem primeru je prišlo do enkratnega nakazila, saj je tožnik šele v sodnem postopku dosegel priznanje pravice in posledično izplačilo priznanih in zapadlih zneskov. 16 Kot se je kasneje izkazalo v sodnem postopku, zato je bil ZPIZ dolžan nakazati že zapadle mesečne zneske invalidske pokojnine in varstvenega dodatka (pri čemer zneska izplačanih invalidskih pokojnin zaradi časovnega elementa izplačila ni upoštevala že tožena stranka, saj je do izplačila prišlo pred obdobjem, ki se upošteva pri ugotavljanju lastnega dohodka). 17 Sredstva so bila nakazana 20. 7. 2011, kar je v obdobju pred obdobjem treh koledarskih mesecev pred vložitvijo vloge in v obdobju dvanajstih mesecev pred vložitvijo vloge ter niso presegale višine 13.780,00 EUR. 18 Dne 20. 9. 2011. 19 Ki je v relevantnem obdobju znašal 449,80 EUR. 20 Na tožečo stranko ne bi smeli prevaliti bremena napačnega upravnega odločanja tožene stranke, saj bi bila tožeča stranka lahko neenako obravnavana s prejemniki varstvenega dodatka, ki jim je ZPIZ izplačeval varstveni dodatek v rednem normalnem teku časovnega obdobja redno mesečno in pri katerih glede na izpostavljeno prakso v odločitvi ustavnega sodišča tožena stranka ne upošteva izplačil iz naslova varstvenega dodatka pri priznanju pravice do varstvenega dodatka. 21 Razlogovanje v sodbi VSRS VIII Ips z dne 20. 2. 2018 (potrebno je upoštevati dohodke in premoženje, s katerim razpolagajo upravičenci v relevantnem časovnem obdobju za priznanje pravice do varstvenega dodatka in da se morajo primarno potrebe pokriti iz teh sredstev, ne glede na naravo lastnih sredstev, ki jih ima upravičenec). 22 V predhodnem obdobju je bil namreč zaradi nepriznanega in neizplačanega varstvenega dodatka (in tudi invalidskih pokojnin) najverjetneje v takšnem materialnem položaju, da je moral sredstva za preživetje zagotoviti iz tretjih virov (ni bilo presojano na kakšen način si je tožnik v tem predhodnem obdobju zagotovil sredstva za preživljanje - morebiti posojilo, ki ga je potrebno vrniti ...). 23 449,80 EUR. 24 Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je CSD A. dne 25. 7. 2012 izdal odločbo št. ..., s katero je tožniku za obdobje od 1. 8. 2012 do 31. 7. 2013 priznal pravico do varstvenega dodatka v višini 165,96 EUR mesečno.