Jedro

Podpiranje osebe, ki se je leta 1948 pred rekrutacijo v jugoslovansko vojsko umaknila v ilegalo, ni pomenilo kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, temveč kaznivo dejanje po paragrafu 141 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije.

Izrek

Zahtevi I.D. za varstvo zakonitosti, vloženi v korist obsojenih J.K., M.K. in I.K. se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25.8.1948 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 13.10.1948 glede teh obsojencev, glede obsojene P.K. pa po uradni dolžnosti, spremeni: 1) v pravni opredelitvi tako, da se dejanje vseh obsojencev pravno opredeli kot kaznivo dejanje podpomoči zločincem, ki so na prostosti po 1. odstavku paragrafa 141 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (KZKJ) in 2) v odločbi o kazni tako, da se jim po 1. odstavku paragrafa 141 KZKJ v zvezi z 28. členom Kazenskega zakonika-Splošni del (KZ-47) izreče samo kazen odvzema prostosti, in sicer: - obsojenemu J.K. 6 (šest) mesecev, - obsojeni M.K. 6 (šest) mesecev, - obsojeni P.K. 4 (štiri) mesece in - obsojeni I.K. 3 (tri) mesece odvzema prostosti.

Sicer pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno pravnomočno sodbo sta bila zakonca J.K. in I.K. ter njuni hčerki M.K. in P.K. spoznani za krive kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, ki so ga storili z dejanji, opisanimi v izreku prvostopne sodbe. Za to kaznivo dejanje so bili obsojeni: J. K. na 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na 2 leti izgube državljanskih pravic po točki a) do d) 37. člena KZ-47 ter na zaplembo celotnega premoženja; M.K. na 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na 2 leti izgube državljanskih pravic po točki a) do d) 37. člena KZ-47; P.K. na 4 leta in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in na 1 leto izgube državljanskih pravic po točki a) do d) 37. člena KZ-47 in I.K. na 3 leta odvzema prostosti in na 1 leto izgube državljanskih pravic po točki a) do d) 37. člena KZ-47. V izrečeno kazen jim je bil vštet pripor od 7.7.1948 dalje - razen I.K., ki je bila na prostosti. Vsi obsojenci so bili obsojeni na nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka, ki pa so bili izrečeni za neizterljive, medtem ko so bili plačila povprečnine oproščeni. Iz podatkov spisa je razvidno, da so izrečeno kazen prestajali: obs. J.K. do 4.1.1951, obs. M.K. pa do 2.1.1951, ko sta bila na podlagi pomilostitve z dne 31.12.1950 oproščena ostanka kazni; obs. P.K. je kazen prestajala do 18.7.1950, ko je bila pogojno odpuščena, obs. I.K. pa je kazen prestajala od 22.3.1949 do 23.3.1950, ko je bila pogojno odpuščena.

Zoper to pravnomočno sodbo je I.D., hčerka pokojnih obsojenih J.K. in I.K., oziroma sestra obsojenih pokojne M.K. in P.K., vložila dne 31.12.1996 po svoji pooblaščenki zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer kot uvodoma navaja iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s predlogom, da se zahtevi ugodi tako, da se vsem obsojencem izreče oprostilna sodba. Po mnenju vložnice zahteve dejanje, za katero so bili obsojenci spoznani za krive, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, izpodbijana sodba pa je tudi sicer nepravilna in nezakonita že po tedanjih predpisih, kaj šele danes.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi. Meni, da je zahteva v tistem delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, utemeljena, ker v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno, da so obsojenci ravnali z motivom in s cilji iz 2. člena ZKLD.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča je bila I.D. po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP upravičena vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist pokojnih staršev J.K. in I.K. in pokojne sestre M.K., ne pa tudi v korist sestre P.K., za katero se niti v zahtevi niti s predloženimi dokazili (izpiski iz matičnih knjig) ne trdi, da je umrla. Po omenjeni zakonski določbi imajo namreč osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP (med katere spada tudi vložnica kot hčerka oziroma sestra obsojencev) pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le po obsojenčevi smrti. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je I.D. vložila v korist obsojene P.K., torej po zakonu ni dovoljena. Ker pa so razlogi, zaradi katerih je bilo ugodeno zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi v korist obsojenih J.K., M.K. in I.K., podani tudi v korist obsojene P.K., je Vrhovno sodišče skladno s pooblastilom iz 2. odstavka 424. člena ZKP po uradni dolžnosti ravnalo, kot da bi bila taka dovoljena zahteva vložena tudi v korist obsojene P.K. Kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo je bilo po 2. členu ZKLD "vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast". V 3. členu ZKLD je bilo določeno, da so za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD veljala zlasti dejanja, ki so bila navedena v točkah 1) do 14) tega člena. Po 14. točki 3. člena ZKLD pa je kaznivo dejanje storil, "kdor na kakršen koli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastvi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge, ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi." Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi ter da sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vsebinsko torej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa teh svojih navedb vložnica zahteve ni konkretizirala, zato jih ni mogoče preizkusiti. Z navedbami, da je bil celoten proces zmontiran, da je trajal dve uri in da v dokaznem postopku ni bila zaslišana niti ena priča, pa vložnica izpodbija popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

V zahtevi za varstvo zakonitosti pa se utemeljeno trdi, da dejanje, za katero so bili obsojenci spoznani za krive, nima (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Z izpodbijano pravnomočno sodbo so bili vsi obsojenci spoznani za krive, da so od marca 1948 pa do srede aprila 1948 "podpirali oboroženega bandita F.A., za katerega so vedeli, da se je skupno s svojim bratom I.A. umaknil pred regrutacijo v JA v ilegalo in da ima zvezo z banditi, ki prihajajo ilegalno v FLRJ radi izvrševanja špijonažnih in terorističnih dejanj", pri čemer so nato za posamezne obsojence navedena še konkretna dejanja pomoči, ki so jo nudili F.A. To dejanje obsojencev bi namreč pomenilo kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD le v primeru, če bi bil F.A. storilec kakšnega kaznivega dejanja po ZKLD. Izogibanje vojaški službi pa v ZKLD ni bilo predpisano kot kaznivo dejanje, medtem ko posplošen očitek v sodbi, da naj bi bil F.A. povezan z banditi, ki so ilegalno prihajali v Jugoslavijo zaradi izvrševanja špijonaže in terorističnih dejanj, ni z ničemer konkretiziran ne v izreku in ne v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Na podlagi podatkov spisa je mogoče sklepati le, da je F.A. po tem, ko se ni odzval pozivu za rekrutacijo, odšel v ilegalo ter iskal - tudi s pomočjo obsojencev - zveze z določenimi osebami zaradi ilegalnega odhoda v inozemstvo. Ker je bil objekt kazenskopravnega varstva po ZKLD samo državna in politična ureditev takratne FLRJ, je bil tudi storilec kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD lahko le oseba, ki je ravnala s cilji in z motivi, navedenimi v 2. členu ZKLD. Takšni motivi in cilji pa se obsojencem ne očitajo. Zato njihovo dejanje nima vseh subjektivnih in objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Glede na navedeno pravno stališče pa je moralo Vrhovno sodišče presoditi, ali ni imelo dejanje obsojencev zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, določenega v KZKJ, katerega pravna pravila so se uporabljala v času izdaje izpodbijane sodbe v skladu s 4. členom Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo (Ur. list FLRJ, št. 86/46).

Po 1. odstavku 141. pragrafa KZKJ se je s kaznijo strogega zapora do treh let (torej od 7 dni do 3 let) kaznoval "kdor onemogoči ali prepreči, da se uvede zoper koga postopanje, ali komu pomaga, da ga ne doseže kazen zaradi njegovega kaznivega dejanja". S to zakonsko določbo je bila inkriminirana naklepna pomoč storilcem po storjenem kaznivem dejanju. Po določbi 2. odstavka 28. člena Zakona o vojaški obveznosti državljanov FLRJ (Ur. list FLRJ, št. 28/46) se je kaznoval po predpisih za vojaška kazniva dejanja, kdor se je izognil službi v stalnem kadru. Izogibanje vojaški obveznosti je bilo torej tudi po takratnih predpisih določeno kot kaznivo dejanje. Ker se v izpodbijani sodbi obsojencem očita, da so podpirali F.A., za katerega so vedeli, da se je z umikom v ilegalo izognil vojaški obveznosti in da namerava ilegalno oditi v inozemstvo, ima njihovo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. odstavku paragrafa 141 KZKJ. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti le delno ugodilo, in sicer tako, da je spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi iz 14. točke 3. člena ZKLD v 1. odstavek paragrafa 141 KZKJ. Takšna sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja pa je zahtevala tudi ustrezno spremembo pravnomočno izrečenih kazni, pri čemer je Vrhovno sodišče, ob upoštevanju vrste kazni, ki so se lahko izrekale v času izdaje izpodbijane sodbe, višine kazni, ki je bila predpisana v 1. odstavku paragrafa 141 KZKJ, ter v pravnomočni sodbi navedenih olajševalnih okoliščin, obsojencema izreklo samo kazen odvzema odvzema prostosti v višini, kot je razvidno iz izreka te sodbe - torej brez zaplembe premoženja in izgube državljanskih pravic iz 37. člena KZ-47. V preostalem delu pa je moralo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (1. odstavek 426. člena in 425. člen ZKP).