Jedro

Pristojnost na temelju premoženja velja za "prekomerno." Upnik bo imel korist od take pristojnosti le, če se bo iz dolžnikovega premoženja tudi dejansko lahko poplačal, ker sodba v drugih državah verjetno ne bo priznana. Zato, če utemeljuje tožnik pristojnost za svoj tožbeni zahtevek le na dejstvu, da je tožena stranka soustanoviteljica d. d. z ustanovitvenim deležem, iz katerega pa se tožnik ne bo mogel poplačati, to ne zadošča za pristojnost po premoženju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje te pravdne zadeve in je zavrglo tožbo tožeče stranke.

Zoper sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, s predlogom, naj pritožbeno sodišče sklep razveljavi.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da 54. čl. Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZMZP) določa, da je sodišče R Slovenije pristojno v sporih o premoženjsko-pravnih zahtevkih, če ima toženec na ozemlju R Slovenije premoženje. Tožena stranka pa je soustanoviteljica S. d.d. Ljubljana. Njen ustanovitveni delež znaša 433,920.000,00 SIT in ima torej na ozemlju R Slovenije precejšnje premoženje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za spor proti toženi stranki, ki je tuja pravna oseba in za škodo, ki je nastala v tuji državi. Zato je treba uporabiti za presojo pristojnosti sodišča R Slovenije določbe ZMZP.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da pristojnost sodišča R Slovenije ni podana po določbah 46., 50., 51. in 52. čl. ZMZP, ki določajo pristojnost v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, čemur tožnik v pritožbi niti ne oporeka. Dejstvo, da je tožena stranka soustanoviteljica S. d.d. Ljubljana, kakor poudarja pritožnik, pa ne pomeni, da je v konkretnem primeru podan kriterij pristojnosti sodišča R Slovenije po 54. čl. ZMZP. Ta člen v prvem odst. ureja pristojnost po premoženju in po tem kriteriju lahko pristojnost sodišča sicer temelji na okoliščini, da je v naši državi kakšno toženčevo premoženje. Ustanovitveni delež tožene stranke pa je del osnovne glavnice S. d.d. Ljubljana, ki pa ni stranka v konkretni pravdni zadevi in se zato tožnik ne bi mogel poplačati iz tega ustanovitvenega deleža tožene stranke.

Pristojnost na temelju premoženja se navadno utemeljuje s tem, da se tako varujejo interesi upnika, še zlasti, če ima prebivališče v državi sodišča, ker bo tako najlažje prišel do poplačila svoje terjatve. Poudariti pa je treba, da bo imel upnik korist od take pristojnosti samo takrat, kadar se bo iz dolžnikovega premoženja tudi dejansko lahko poplačal, ker sodba v drugih državah verjetno ne bo priznana. Pristojnost na temelju premoženja namreč velja v teoriji za "prekomerno" in do nje so zavzele negativno stališče tudi nekatere mednarodne konvencije (Mednarodno zasebno pravo, komentar zakona, ČZ Ur. l. RS 1992, stran 98). V konkretnem primeru torej tožnik ne bi mogel priti do realizacije po sodni odločbi in se poplačati iz osnovne glavnice S. Zaradi navedenega je sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).