Jedro

Pritožba pravilno opozarja na spremenjeno pravno ureditev glede povračila materialnih stroškov. Po prvem odstavku 49. člena veljavnega Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 84/2018), ki se uporablja od 1. 1. 2019, ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo stroške sodnega postopka. Navedena določba Pravilnika torej odkazuje na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki v tretjem odstavku 15. člena med drugim določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Torej imajo izvedenci pravico do povračila stroškov za dejansko porabljen material in druge dejanske stroške ter izdatke v zvezi z opravljenim delom in ne več od zneska, odmerjenega v odstotku od priznane nagrade, do največ 15 % nagrade, kot je bilo urejeno v 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami), ki je prenehal veljati z uveljavitvijo novega Pravilnika. Navedena pravna ureditev torej zagotavlja priznavanje dejanskih materialnih stroškov, ki bodo morali biti ustrezno specificirani.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani točki I izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. za izvedensko delo z dne 10. 10. 2019 priznalo izvedenino v znesku 1.285,20 EUR in 22 % DDV v znesku 282,74 EUR, skupaj torej 1.567,94 EUR (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je izvedenino dolžna plačati tožena stranka v 15 dneh od prejema elektronskega računa upravičenca (II. točka izreka) in da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče nepravilno in neutemeljeno priznalo 61,20 EUR materialnih stroškov. Skladno z novimi predpisi ne gre več za izračun oziroma določitev te stroškovne postavke v pavšalu oziroma v odstotku od siceršnje nagrade za izvedensko mnenje. Gre za povrnitev dejansko nastalih stroškov, ki morajo biti izkazani in specificirani in morajo dejansko nastati v takšnem znesku. Sklicuje se na primer iz sodne prakse in poudarja, da je nekritično priznanje stroškov v odstotku od nagrade in skladno s predpisi, na katere se je sicer sklicevalo sodišče prve stopnje. Nadalje tožena stranka meni, da tudi sicer višina materialnih stroškov 61,20 EUR ne odraža materialnih izdatkov in stroškov, potrebnih za izdelavo mnenja. Sodišče se sklicuje na stroške za papir, poštnino, računalnik in tiskalnik ter na poštnino, ne podaja pa specifikacije tako, da tega zneska tudi ni mogoče preizkusiti. Stroški za papir, pri čemer mnenje obsega 20 strani in če bi šteli, da bi bili napravljeni 4 izvodi, bi to bilo 80 strani, pri ceni papirja 0,4 EUR ni mogoče priznati več kot 5 EUR za stroške papirja. Po mnenju toženca pošiljke sodišču, vabilo za stranko in eventualno za dopis osebnemu zdravniku za zdravstveni karton in obseg dobrih 30 listov papirja, pri teži cca. 135 gramov, znaša cena za priporočeno pismo te teže 1,85 EUR ter še eventualno za povratnico 0,82 EUR, bi skupna vrednost poštnih storitev znašala zaokroženo navzgor 7,5 EUR, za tiskanje 5 EUR, stroški računalnika in elektrike pa so zanemarljivo majhni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostala višina dejanskih materialnih stroškov za pisno izvedensko mnenje nerazčiščena. Ker sklepa zaradi pomanjkanja razlogov, ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče izvedenskemu organu priznalo materialne stroške v višini 61,20 EUR, to je 5 % od priznane nagrade in pri tem upoštevalo porabo papirja, tiskalnika, elektrike, računalnika in poštnino. Hkrati že sodišče prve stopnje ugotavlja, da izvedenski organ ni izkazal dejansko nastalih stroškov, ampak je te priglasil v pavšalu.

6. Pritožba pravilno opozarja na spremenjeno pravno ureditev glede povračila materialnih stroškov. Po prvem odstavku 49. člena veljavnega Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 84/2018, v nadaljevanju Pravilnik), ki se uporablja od 1. 1. 2019, ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo stroške sodnega postopka. Navedena določba Pravilnika torej odkazuje na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik v PP), ki v tretjem odstavku 15. člena med drugim določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Torej imajo izvedenci pravico do povračila stroškov za dejansko porabljen material in druge dejanske stroške ter izdatke v zvezi z opravljenim delom in ne več od zneska, odmerjenega v odstotku od priznane nagrade, do največ 15 % nagrade, kot je bilo urejeno v 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami), ki je prenehal veljati z uveljavitvijo novega Pravilnika. Navedena pravna ureditev torej zagotavlja priznavanje dejanskih materialnih stroškov, ki bodo morali biti ustrezno specificirani.

7. V obravnavanem primeru pritožba navaja, kakšni stroški in v kakšni višini bi lahko nastali za porabljen papir, poštnino, za tiskanje izvedenskega mnenja. Kakšni materialni stroški so dejansko nastali, izvedenski organ ni sporočil in jih tudi ni specificiral. 8. Ker bo mogoče pravilno uporabiti in odločiti v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Pravilnika PP, bo potrebno ugotoviti višino dejanskih materialnih stroškov, nastalih izvedenskemu organu za izdelavo in posredovanje pisnega izvedenskega mnenja. Šele po tako dopolnjenem postopku bo sodišče lahko toženca zavezalo k povračilu dejanskih materialnih stroškov.

9. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP izpodbijano I. točko izreka sklepa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.