Jedro

Toženka neutemeljeno očita prvemu sodišču smiselno uveljavljano bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z oceno njene izpovedbe. Sodišče prve stopnje ni napačno razumelo toženkine izpovedbe, saj ni štelo, da je toženka izpovedala, da ji je tožnik mogoče res poznal kakšno sliko o pnevmatikah in platiščih. Dokazno oceno o toženkini izpovedbi (da ji je tožnik mogoče res poslal kakšno sliko) kot neprepričljivi je prvo sodišče smiselno povezalo s tem, da toženka ni pojasnila, katero sliko oziroma sliko o čem ji je tožnik morda poslal (če ni šlo za pnevmatike in platišča), ter da je tožnikovo izpoved v tem delu (njegovo pošiljanje slike o platiščih in pnevmatikah toženki iz trgovine s tem blagom) potrdila priča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se 3. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se znesek 268,59 EUR nadomesti z zneskom 188,39 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 588,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2013 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženki je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 268,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki izpodbija odločitev v 1. in 3. točki sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena nobena posojilna pogodba, ampak je šlo za tožnikovo darilo, zaradi česar bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. V nadaljevanju pritožbe razlaga, zakaj se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča. Ne drži navedba sodišča, da je toženka s svojo izpovedbo ustvarila dvom, ko je izpovedala, da ji je tožnik mogoče res poslal kakšno sliko, saj je povedala, da o teh slikah ne ve nič, če ji je tožnik poslal kdaj kakšno sliko, pa to ni bilo o pnevmatikah in platiščih. Sodišče je v tem delu napačno razumelo toženkino izpoved, saj ni povedala ničesar, s čimer bi ustvarila kakšen dvom v svojo izpoved. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik posodil toženki vtoževani znesek, katerega mu je zato dolžna vrniti. Toženkine pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje, so neupoštevne, ker predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Toženka neutemeljeno očita prvemu sodišču smiselno uveljavljano bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z oceno njene izpovedbe. Sodišče prve stopnje ni napačno razumelo toženkine izpovedbe, saj ni štelo, da je toženka izpovedala, da ji je tožnik mogoče res poznal kakšno sliko o pnevmatikah in platiščih. Dokazno oceno o toženkini izpovedbi (da ji je tožnik mogoče res poslal kakšno sliko) kot neprepričljivi je prvo sodišče smiselno povezalo s tem, da toženka ni pojasnila, katero sliko oziroma sliko o čem ji je tožnik morda poslal (če ni šlo za pnevmatike in platišča), ter da je tožnikovo izpoved v tem delu (njegovo pošiljanje slike o platiščih in pnevmatikah toženki iz trgovine s tem blagom) potrdila priča S. R. Glede na dejanske ugotovitve je prvo sodišče pri svoji odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Toženka utemeljeno graja stroškovno odločitev prvega sodišča, ki je zmotno uporabilo določila tarife iz ZOdvT. Glede na stroškovnik pripadajo tožniku naslednji stroški: nagrada za enostavno pisanje po tar. št. 2202 v znesku 9,00 EUR, nagrada za postopek po tar. št. 3100 v znesku 34,50 EUR (v nagrado 39,00 EUR se všteje polovica nagrade po tar. št. 2202 – tretji odstavek opombe št. 3), nagrada za narok 36,00 EUR po tar. št. 3102, izdatki po tar. št. 6002 15,9 EUR, taksa za postopek 72,00 EUR in DDV 20,99 EUR, kar skupno znaša 188,39 EUR.

8. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo stroškovno odločitev prvega sodišča, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

9. Toženka ni uspela s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).