Jedro

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, pri tem pa je izpovedbe prič A. A., B. B. in C. C. pravilno ocenilo ter v sodbi utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da je obdolženec natakarici ponudil ponarejen bankovec in da ga je prepoznala kot ponarejenega ter ga zavrnila, temveč da je mogoče zaključiti le, da je sicer izrazil namero, da plača zapitek z bankovcem za 500,00 EUR, a ga je natakarica zavrnila, še preden je bankovec sploh videla, zato ker mu ni mogla vrniti presežka, obdolženec pa naj bi, kot je povedala priča A. A., takoj za tem dal na mizo drobiž in z njim plačal naročeno pijačo. Slednja je na glavni obravnavi, enako kot v preiskavi, povedala, da ji je obdolženec zgolj rekel, da ji bo plačal z bankovcem za 500,00 EUR, a bankovca ni videla, in tudi iz izpovedb prič B. B. in C. C. ter drugih izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, zaključiti, da ni bilo tako, priča A. A. pa je tudi zanikala, da se obdolženca boji. Sodišče prve stopnje je obdolženca v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe in ravnalo pravilno, ko je navedeni predmet vzelo.

Izrek

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 17929/2020 z dne 28. 2. 2022 obdolženega Č. Č. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena v zvezi s 35. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi šestega odstavka 243. člena istega zakona je ponarejeni denar vzelo, po prvem odstavku 96. člena ZKP pa odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in izdatki ter nagrada njegovega zagovornika proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženca D. D., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in obdolženca oprosti plačila sodnih taks.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu zadeve, razlogov sodbe, pritožbenih navedb in odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, ko je zaključilo, da obdolžencu ni dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje. Z zaključkom, da ni dokazano, da je natakarici zaradi plačila ponudil ponarejen bankovec za 500,00 EUR, kot je opisan v obtožbi in ga je natakarica prepoznala kot ponarejenega ter ga zavrnila, zaradi česar naklepnega kaznivega dejanja ni uspel dokončati, se pritožbeno sodišče strinja ter kot pravilne povzema razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje to pojasnilo.

6. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam prič in ni upoštevalo, da niso izpovedale po resnici, ker so se obdolženca bale, ter da je priča B. B. povedala, da je videla ponarejen bankovec, da je obdolženec z njim nameraval plačati in ga je ponujal v plačilo ter da je na to opozorila eno od natakaric, zaradi česar je bil v svoji nameri zavrnjen. Navedena priča, enako kot priči A. A. in C. C., se obdolženca očitno bojijo, zato slednji navedenega dejstva nista potrdili, njihov strah pred obdolžencem pa potrjuje tudi njegovo nasilno obnašanje obravnavanega večera, zaradi katerega je morala posredovati policija. Bankovec, ki ga je uporabil obdolženec, predstavlja nekvalitetno imitacijo pravega denarja, ki ga povprečni uporabnik lahko že na prvi pogled prepozna kot ponaredek, brez vsakega dodatnega preverjanja. Ob pravilni oceni izpovedb prič in zagovora obdolženca, ki je priznal, da je pri plačilu zapitka dal bankovec na mizo, čeprav ne priznava, da je imel namen, da bi z njim plačal, in okoliščine, da ga je ob prihodu policije odvrgel, se zaključek sodišča prve stopnje, da njegovih poznejših ravnanj ni mogoče pripisati zavrnitvi plačila z bankovcem, pokaže kot neutemeljen in neživljenjski. Obdolženec je dejanje, za katerega je uporabil neprimerno sredstvo, želel storiti, a je bil pri tem zavrnjen. Zmotna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da gre za absurdno kopijo bankovca, s katerim kaznivega dejanja ni mogoče storiti, ta pa je tudi v nasprotju z namenom varnostnega ukrepa odvzema predmeta, uporabljenega ali namenjenega za kaznivo dejanje, ki ga je izreklo.

7. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, pri tem pa je izpovedbe prič A. A., B. B. in C. C. pravilno ocenilo ter v sodbi utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da je obdolženec natakarici ponudil ponarejen bankovec in da ga je prepoznala kot ponarejenega ter ga zavrnila, temveč da je mogoče zaključiti le, da je sicer izrazil namero, da plača zapitek z bankovcem za 500,00 EUR, a ga je natakarica zavrnila, še preden je bankovec sploh videla, zato ker mu ni mogla vrniti presežka, obdolženec pa naj bi, kot je povedala priča A. A., takoj za tem dal na mizo drobiž in z njim plačal naročeno pijačo. Slednja je na glavni obravnavi, enako kot v preiskavi, povedala, da ji je obdolženec zgolj rekel, da ji bo plačal z bankovcem za 500,00 EUR, a bankovca ni videla, in tudi iz izpovedb prič B. B. in C. C. ter drugih izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, zaključiti, da ni bilo tako, priča A. A. pa je tudi zanikala, da se obdolženca boji. Sodišče prve stopnje je obdolženca v dvomu utemeljeno oprostilo obtožbe in ravnalo pravilno, ko je navedeni predmet vzelo.

8. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer pritožba ne pojasni, zakaj meni, da bi bilo dejansko stanje ne le zmotno, temveč tudi nepopolno ugotovljeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Sklep o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.