Jedro

V sklepu je ugotovljeno, da je udeleženec ob zaslišanju imel privide in prisluhe (o tem, da ga bodo ubili, da ima v rokah nož ipd.). V povezavi z ugotovitvijo, da ne zmore obvladovati svojih ravnanj, je sklepanje o tveganju heteroagresivnih ravnanj, če bi bil zunaj bolnišničnega okolja, pravilno. Za zadržanje zadostuje ugotovitev, da je duševno stanje udeleženca zanj življenjsko ogrožajoče.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v A. najdlje do 2. 5. 2026 (II. točka izreka).

2.Odvetnik udeleženca v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za zadržanje ne ugodi, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev v I. točki izreka ni dovolj obrazložena. Omejitev pravice je utemeljena zgolj s splošno navedbo, ki ne vsebuje konkretnih, individualiziranih okoliščin. Odločitve zato ni mogoče preizkusiti.

Razlogi za zadržanje niso obrazloženi tako, da bi omogočali zanesljiv preizkus pravilnosti odločitve. Glede ogrožanja drugih je sklep notranje neenoten. Na eni strani je ugotovljeno, da udeleženec na oddelku ne kaže avtoagresivnosti ali heteroagresivnosti, na drugi strani pa ogrožanje drugih utemeljuje s predvidevanjem, da bi pod vplivom bolezenskih simptomov lahko postal heteroagresiven. Taka hipotetična možnost ni dovolj konkretizirana podlaga za tako intenziven poseg v osebno svobodo.

Razlogi glede neustreznosti milejših oblik so preveč splošni. Ni ustrezno ovrednoteno, da se je udeleženec pred sprejemom sam zglasil v zdravstvenem domu in želel pregled pri psihiatru.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Izpodbijana odločitev o zadržanju udeleženca na zdravljenju za deset dni temelji na ugotovitvah, - da je bil udeleženec sprejet v stanju delirija, ki je akutna in huda duševna motnja, - da je njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja hudo motena, - da je stanje delirija zaradi povečanega tveganja nenadne srčne smrti, srčnega zastoja, možganske krvavitve in dehidracije življenjsko ogrožajoče, - da bi se pri udeležencu pod vplivom prisluhov stopnjevali občutki ogroženosti, zaradi česar bi bil lahko agresiven do drugih, - da je zaradi spremljanja vitalnih življenjskih funkcij ter uvedbe oziroma prilagoditve medikamentozne terapije nujno potrebno desetdnevno bolnišnično zdravljenje, - da zaradi akutnega poslabšanja duševne motnje udeleženec ne zmore sodelovati v drugih oblikah zdravljenja.

5.Zdravljenje na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom je po Zakonu o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. čl. v zvezi s 53. čl. ZDZdr). Čas zadržanja ne sme biti daljši od šestih mesecev (1. odst. 48. čl. v zvezi s 3. odst. 65. čl. ZDZdr).

6.Neutemeljen je pritožbeni dvom o pravilnosti ugotovitve, da bi bil udeleženec v stanju, v kakršnem je in če bi bil prepuščen sam sebi, ogrožajoč do drugih. V sklepu je ugotovljeno, da je še ob zaslišanju imel privide in prisluhe (o tem, da ga bodo ubili, da ima v rokah nož ipd.). V povezavi z ugotovitvijo, da ne zmore obvladovati svojih ravnanj, je sklepanje o tveganju heteroagresivnih ravnanj, če bi bil zunaj bolnišničnega okolja, pravilno. Sicer pa za zadržanje zadostuje ugotovitev, da je duševno stanje udeleženca zanj življenjsko ogrožajoče.

7.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi bilo ogrožanje mogoče odvrniti z milejšimi oblikami pomoči. Nasprotna ugotovitev v izpodbijanem sklepu temelji na jasnem in prepričljivem izvedenskem mnenju, da je za odvrnitev življenjske ogroženosti neogibno potrebno spremljanje vitalnih življenjskih funkcij v bolnišnici in da v fazi delirija udeleženec ne zmore sodelovati v drugih oblikah zdravljenja. Dejstvo, da je sam poiskal pomoč v zdravstvenem domu, ne zadostuje za nasproten sklep. Odvetnik je na naroku zaznal stanje udeleženca (opisano v izvidu izvedenke, podanem na naroku), tako da je dodatna utemeljitev odveč.

8.Neutemeljen je tudi očitek o nezadostnih razlogih za omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Sodišče je odločitev sprejelo na predlog izvedenke, ki ga je utemeljila s tem, da bi navzočnost pri izvajanju dokazov udeleženca dodatno vznemirila do te mere, da bi se njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Odvetnik, ki je vložil pritožbo, ni nasprotoval predlogu izvedenke, niti ni ugovarjal sklepu sodišča, sprejetem na naroku. Imel je torej možnost, da preveri utemeljenost izvedenkinega predloga in sklepa sodišča, a tega ni storil. Razlogov, ki bi vzbudili dvom o pravilnosti sklepa, ni navedel niti v pritožbi. V takem položaju pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti sprejete odločitve.

9.Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnika udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo (1. odst. 30. čl. ZDZdr v zvezi z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku in 2. točko 365. čl. Zakona o pravdnem postopku), zaradi morebitne vložitve pritožbe s strani drugih udeležencev pa izpodbijane odločitve ni potrdilo.