Jedro

Odločanje po nadzorstveni pravici je še v okviru zakonske določbe 105. člena ZVojI, če organ do zaključka o kršitvi materialnega zakona ni prišel z dopolnjevanjem ugotovljenega dejanskega stanja ali drugačno presojo dokazov ali dopolnjevanjem razlogov ob uporabi še drugih materialnih določb. S tem pravnim sredstvom ni mogoče v nasprotju z zakonom sanirati položaja, ko odločba organa prve stopnje ni bila preizkušena z revizijo, tj. pravnim sredstvom, pri katerem je procesni položaj stranke v upravnem postopku praviloma ugodnejši kot pri razveljavitvi na podlagi nadzorstvene pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici razveljavila v ponovnem postopku izdano odločbo Upravne enote A, Izpostave B z dne 28. 6. 2001, s katero je le-ta tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka v razlogih navaja, da zaključek prvostopnega organa, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz 1. člena novele Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/00), ni pravilen. Iz spisne dokumentacije izhaja, da so mater tožnice ubili ustaši, ki so se maja 1945 iz Hrvaške preko C umikali proti Avstriji. Torej ni umrla v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki jih določa Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) v 2. členu (izgon, internacija, zapor, taborišče, delovna deportacija, begunstvo, pregnanstvo, prisilna mobilizacija), pa tudi ne kot talka oziroma zaradi sodelovanja v NOB, pač pa je njena smrt posledica nesrečnega naključja, zato tožnici statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati. Ker je prvostopni organ na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku, nepravilno uporabil materialni zakon v korist stranke, ni pa še potekel rok petih let za razveljavitev odločbe po določbi 105. člena Zakona o vojnih invalidih (ZvojI), je tožena stranka prvostopno odločbo po nadzorstveni pravici razveljavila.

Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z razveljavitvijo odločbe prvostopnega organa, ki ji je priznal status žrtve vojnega nasilja - otroka žrtve vojnega nasilja. Dne 12. 5. 1945 so partizani obkolili območje nad gradom v D in izganjali okupatorja. Mati je bila pri tem ustreljena, ranjena pa je bila tudi tožnica. Oče, ki je ostal sam otroki, je šel po pomoč na partizansko komando. Tožnica dodaja, da sta starša sodelovala s partizani, da se spominja, da so ponoči prihajali v hišo, starša sta jim dajala hrano in jih oskrbovala z informacijami, sosed pa je bil izdajalec. Glede na navedeno meni, da je do statusa žrtve vojnega nasilja upravičena ter sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 10. 4. 2003. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se s toženo stranko strinja, da je prvostopni organ pri odločanju o zahtevi tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v njeno korist nepravilno uporabil materialni zakon. Na podlagi dejanskega stanja, kot izhaja iz odločbe (da je bila mati tožnice tik pred koncem vojne 12. 5. 1945 s strani okupatorja oziroma njegovega sodelavca ustreljena pred domačo hišo - da je tudi vpisana na spomeniku kot žrtev, ki je dala življenje za svobodo, da je bila hkrati ranjena tudi tožnica, hiša pa izropana in opustošena, da je oče tožnice ostal sam z otroki ter brez vsega, zaradi česar so odšli zdoma, pomagali pa so jim najprej partizani, potem pa sorodniki in dobrodelne organizacije, vendar so kljub temu živeli težko in v veliki revščini, saj so bila uničena tudi vsa polja), je prvostopni organ napravil napačen pravni zaključek, da so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici po ubiti materi kot žrtvi vojnega nasilja po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/00 - odl. US, 28/00, 1/01 - odl. US). Po navedeni določbi se status prizna otroku po staršu, ki je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN (izgnanec, taboriščnik, zapornik, delovni deportiranec, interniranec, begunec) ali je bil ubit kot talec. Glede na ugotovljena dejstva torej pravni zaključek prvostopnega organa ni bil mogoč. Zato je tožena stranka po ugotovitvi, da rok za odločanje po nadzorstveni pravici po določbi 105. člena ZvojI (Uradni list RS, št. 63/95, 62/96 skl. US, 2/97 odl. US, 19/97, 21/97, 75/97) še ni potekel, prvostopno odločbo utemeljeno razveljavila.

Razveljavitev po nadzorstveni pravici, urejena v 105. členu ZVojI, je izredno pravno sredstvo. Določbe o izrednih pravnih sredstvih pa je treba, ker ta pravna sredstva posegajo v razmerja in pravice, o katerih je praviloma že pravnomočno odločeno, razlagati in uporabljati restriktivno. Za navedeno pravno sredstvo, urejeno v ZVojI, velja to še v večji meri, kajti v zadevah, v katerih se to sredstvo uporablja (pod pogojem, da je odločeno o denarni pravici posameznika), ima tožena stranka na voljo kot posebno pravno sredstvo že revizijo, v kateri se po uradni dolžnosti preizkusi zakonitost odločbe, izdane na prvi stopnji. Navedeno pomeni, da je treba restriktivno razlagati tudi določbe ZVojI o razlogih za odločanje po nadzorstveni pravici. Za kršitev materialnega zakona (v smislu razloga za razveljavitev prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici po ZVojI) gre po presoji sodišča zgolj tedaj, če se kršitev lahko preizkusi glede na dejansko stanje v odločbi organa prve stopnje in če je glede na sklep o dejanskem stanju (v odločbi) napravljen napačen pravni zaključek. Ne gre pa za kršitev materialnega zakona v smislu navedne določbe ZVojI, če jo je mogoče ugotoviti šele posredno s preverjanjem ali dopolnjevanjem dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku ali drugačno oziroma dodatno presojo dokazov. Glede na povedano je v obravnavani zadevi odločanje tožene stranke po nadzorstveni pravici še v okviru zakonske določbe 105. člena ZVojI, kot jo razlaga sodišče, saj tožena stranka do zaključka o kršitvi materialnega zakona ni prišla z dopolnjevanjem ugotovljenega dejanskega stanja ali drugačno presojo dokazov ali dopolnjevanjem razlogov ob uporabi še drugih materialnih določb, čeprav se sicer v razlogih ni sklicevala zgolj na prvostopno odločbo, pač pa tudi še na upravni spis. Toženi stranki torej v spornem primeru ni mogoče očitati, da je z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom v nasprotju z zakonom sanirala položaj, ki je nastal, ker odločbe prve stopnje ni preizkusila z revizijo, torej pravnim sredstvom, pri katerem je procesni položaj stranke v upravnem postopku praviloma ugodnejši kot pri razveljavitvi na podlagi nadzorstvene pravice.

Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati trditev tožnice, da so njeni starši sodelovali s partizani. Trditev je ne le pavšalna ter brez dokazov, tožnica jo je tudi prvič uveljavljala šele v tožbi, čeprav iz upravnega spisa ne izhaja, da bi je ne mogla uveljavljati že v upravnem postopku, sicer pa tega niti ne zatrjuje. Tožbene novote pa v takih primerih po določbi 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) niso dopustne, zato navedene tožbene trditve sodišče pri odločanju ne more upoštevati.

Ker tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa tudi drugih kršitev materialnega in procesnega prava ni našlo, je po njegovi presoji izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, ter je zato tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo