Jedro

V postopku prisilne poravnave priznanje oz. neprerekanje terjatve, ni relevantno. Bistven je sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je pravni (izvršilni) naslov glede terjatev, za katere učinkuje prisilna poravnava.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. tč. izreka razveljavi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 101,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

S sodbo in sklepom z dne 6.3.2015 je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 20321/2014 z dne 20.2.2014, v delu, v katerem je bilo naloženo toženi stranki plačilo terjatve tožeči stranki v znesku glavnice 3.680,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za stroške izvršilnega postopka v znesku 85,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (I. tč. izreka), razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 20321/2014 z dne 20.2.2014, v delu, v katerem je bilo naloženo toženi stranki plačilo terjatve tožeči stranki v znesku glavnice 3.462,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 191,25 EUR in za stroške izvršilnega postopka v znesku 85,86 EUR in v tem delu tožbo zavrglo (II. tč. izreka), ter naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki stroške postopka v znesku 654,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila (III. tč. izreka).

Zoper stroškovno odločitev (III. tč. izreka) se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da naj sklep v izpodbijanem delu razveljavi. Navaja, da v tem pravdnem postopku ni bila uspešna tožeča stranka, zato ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Navaja tudi, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo in je tožbeni zahtevek pripoznala še pred glavno obravnavo oz. preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, zato tudi ne pride v poštev 157. člen ZPP. Kljub pripoznavi terjatve s strani tožene stranke, tožeča stranka tožbe ni umaknila, temveč je z vlogo z dne 13.1.2015 sodišču predlagala, da o zadevi odloči. Sodišče prve stopnje bi zato moralo naložiti plačilo stroškov v breme tožeče stranke in ne tožene, saj je spregledalo temeljno pravilo pri povrnitvi pravdnih stroškov iz 154. člena ZPP.

Tožeča stranka je sicer odgovorila na pritožbo, vendar odgovor v obravnavani zadevi ni predviden (drugi odstavek 366. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Pritožba je utemeljena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da se je tekom tega pravdnega postopka nad toženo stranko začel postopek prisilne poravnave, ki je bil končan s sklepom o potrditvi prisilne poravnave z dne 19.11.2014. S tem sklepom je pristojno sodišče, za nezavarovane upnike, kot je tožeča stranka v obravnavani zadevi, potrdilo prisilno poravnavo s 50 % deležem plačila.

Po določilu prvega odstavka 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave (če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali v 213. členu tega zakona drugače določeno; vendar obravnavani primer ni takšen). Po določilu tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP pa je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Prvi odstavek 214. člena ZFPPIPP še določa, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ: 1) zneska navadne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena tega zakona: - v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, in – pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisiljeni poravnavi, ter 2) obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi. Iz tega sledi, da v postopku prisilne poravnave priznanje oz. neprerekanje terjatve, na kar se je oprlo sodišče prve stopnje, ni relevantno, saj upniku v postopku prisilne poravnave terjatve niti ni potrebno prijaviti(1) (prim. tudi 217. člen ZFPPIPP). Bistven je torej sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je pravni (izvršilni) naslov glede terjatev, za katere učinkuje prisilna poravnava (kar velja tudi za vtoževano terjatev).

V obravnavanem primeru je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med istima strankama o zahtevku v delu, v katerem je bila potrjena prisilna poravnava, že bilo pravnomočno odločeno, zato je v tem delu tožbo zavrglo; v presežku pa je, skladno s prvim odstavkom 214. člena ZFPPIPP, zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti splošno pravilo iz 154. člena ZPP, saj je tožeča stranka v predmetni pravdi v celoti propadla. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka tožbe z vlogo z dne 13.1.2015 ni umaknila, ampak je vztrajala, da sodišče o zadevi odloči, upoštevaje pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave.

Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pritožbo, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, saj je ugovarjala sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zato se je zadeva prevesila v pravdo. Prav tako iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oz. na glavni obravnavi, saj v spisovnem gradivu ni zaslediti odgovora na tožbo tožene stranke, glavna obravnava pa sploh ni bila opravljena, zato toženi stranki niti niso nastali (potrebni) pravdni stroški, katere bi ji morala povrniti tožeča stranka.

Ker torej tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke v stroškovnem delu in sklep sodišča prve stopnje v III. tč. izreka razveljavilo (3. tč. 365. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je priznalo stroške za sestavo pritožbe, in sicer skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ji gre nagrada za postopek v višini 50,00 EUR (tarif. št. 3220 in ne tarif. št. 3210, saj ne gre za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari), 22 % DDV, ter plačana sodna taksa v višini 40,80 EUR, kar skupaj znese 101,80 EUR.

op. št. 1: za razliko od stečajnega postopka (glej 296. - 299. člen ZFPPIPP).