Jedro

Pritožbeno sodišče je s tem, ko je v izpodbijani sodbi do potankosti analiziralo postopek sprejemanja dokazne ocene prvostopenjskega v zvezi s celotnim kompleksom odločilnih dejstev in je argumentacijo dokazne ocene tudi logično preizkusilo, nalogo opredeliti se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, povsem korektno izpolnilo. Pomensko prazna, predvsem pa vsebinsko zgrožena pritožbena novota na to ne more imeti nikakršnega vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 5. 6. 2004 v prometni nesreči na lokalni cesti ... utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Trdil je, da je nezgodo povzročil B. C., zavarovanec tožene stranke, vendar mu sodišča v to ni uspelo prepričati. Slednje je zato zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in tožnika zavezalo k povrnitvi toženkinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V reviziji zoper to sodbo tožnik uveljavlja vse revizijske razloge. Pojasnjuje, da je v pritožbi predlagal zaslišanje nove priče in navedel, o čem bi ta priča vedela izpovedati in zakaj je njena izpovedba pomembna za odločitev v zadevi, navedel pa je tudi razloge, zaradi katerih tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogel podati že prej. Vendar se sodišče o tem dokaznem predlogu sploh ni izreklo, s čimer je kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obveznost sodišča je, navaja, da vse navedbe in dokazne predloge stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb in dokaznih predlogov, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Neizpolnitev te dolžnosti mora imeti za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, s čimer je kršilo njegovo pravico do kontradiktornega postopka. Na vse zaključke po sodišču postavljenega izvedenca dr. Č. je namreč sam podal argumentirano kritiko, ki jo je podkrepil še s precizno in logično analizo poteka nezgode izvedenca P.. Prav slednja zanesljivo zbuja dvom v verodostojnost mnenja izvedenca dr. Č., zato bi sodišče moralo ugoditi njegovemu predlogu in angažirati novega izvedenca cestnoprometne stroke. Drži sicer stališče sodišča, da je tožnik tisti, ki nosi dokazno breme, da je škoda nastala na zatrjevani način, vendar mu je sodišče z zavrnitvijo omenjenega predloga to preprečilo, saj lahko svoje navedbe o škodnem dogodku dokaže le na ta način. Zmoten je nadalje zaključek pritožbenega sodišča, da obstoji med njegovimi navedbami o poteku nezgode in njegovo izpovedbo na naroku neskladje. Za kaj takega ni podlage v listinski dokumentaciji v spisu, zato je ta zaključek protispisen. Sodišče se tudi ne bi smelo opreti na rezultate vožnje B. G., ki je po navedbah tožene stranke v fazi preiskave pri njej prevozil sporni odsek. Omenjeni namreč ni izvedenec, zato njegove ugotovitve v pravdi nimajo dokazne vrednosti, temveč zgolj naravo navedb toženke. Prav tako sta sodišči izkrivili izpovedbo priče C. in ji zmotno pripisali neskladje z zatrjevanim potekom nezgode. Omenjeni tožnika ne pozna, odgovornost za nezgodo pa je priznal v svojo škodo, zato bi mu sodišče moralo verjeti. Slednje velja tudi za ostale priče, ki nikakor niso izpovedovale tako, da bi bila izpodbita tožnikova verzija nastanka škodnega dogodka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje revizijskemu očitku, da se sodišče druge stopnje do pritožbenega predloga za zaslišanje dodatne priče ni opredelilo, dasiravno bi o dovoljenosti njegove stavitve v tej fazi postopka in o dokazni vrednosti tega dokaza moralo zavzeti stališče. A v isti sapi dodaja, da ta spodrsljaj sodišča ne more imeti za posledico razveljavitve izpodbijane sodbe.

7. Podrobnejši pogled v obrazložitev pritožbene novote pokaže, da je tožnik izvedbo dokaza z zaslišanjem J. B. predlagal le v zvezi z lego oziroma položajem svojega avtomobila po nezgodi, torej za ugotovitev okoliščine, ki za zadevo ne pravno ne dokazno ni posebej pomembna. Odločilne dejanske ugotovitve, ki sta jih sodišči vzeli za podlago svojih sodb, so namreč osredinjene na dogajanje pred in med sporno prometno nesrečo, dogajanje po njej pa v dejanskem substratu odločitev nižjih sodišč niti ni zajeto(1). Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je v izpodbijani sodbi do potankosti analiziralo postopek sprejemanja dokazne ocene prvostopenjskega v zvezi s celotnim kompleksom odločilnih dejstev in je argumentacijo dokazne ocene tudi logično preizkusilo, nalogo opredeliti se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, povsem korektno izpolnilo. Pomensko prazna, predvsem pa vsebinsko zgrešena pritožbena novota na to ne more imeti nikakršnega vpliva.

8. Dejstvo, da so dognanja v sodnem postopku postavljenega izvedenca povsem ovrgla po tožniku zatrjevano različico škodnega dogodka (v okvir česar je uvrstiti tudi izvenpravdno mnenje izvedenca P.), ni razlog, ki bi od sodišča terjal izvedbo dokaza z novim izvedencem. Ponovitev dokazovanja s postavitvijo drugega izvedenca ustrezne stroke se opravi le, kadar sodišče (in ne morda stranka) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami, kot jih vidi stranka sama) in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP), ali da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). V predmetni zadevi ni podana nobena od teh situacij. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikove pripombe na izvedensko mnenje s pomočjo dopolnitve izvedenskega mnenja in nato še z zaslišanjem izvedenca dr. Č. ustrezno obravnavalo ter se do vseh vprašanj, ki so iz njih vzniknila, v sodbi(2) tudi vsebinsko opredelilo. S tem je izpolnilo dolžnosti, ki mu jih kot procesnemu subjektu, ki vodi dokazni postopek, nalagajo določila 254. člena ZPP.

9. Zmotno je tudi revidentovo stališče, da so ugotovitve sodišč o neskladju med njegovimi dejanskimi navedbami in izpovedbo v postopku protispisne. Z očitkom, da ''gre za zaključke, ki nasprotujejo listinski dokumentaciji v spisu'', revident namreč ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost), saj ne zatrjuje eventualne napake sodišča pri povzemanju vsebine zapisnika o njegovi izpovedbi (kar bi predstavljalo protispisnost), temveč zgolj nasprotuje pomenu, ki ga je sodišče po primerjavi njegovih navedb o odločilnih dejstvih s tistim, kar je o teh dejstvih nato izpovedal, pripisalo slednjemu. Revident tako uveljavlja le zmotno dokazno oceno, zmotno ugotovitev dejanskega stanja torej, ki ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato je vsako nadaljnje ukvarjanje s tem očitkom odveč.

10. V zvezi z očitkom, ki zadeva vlogo B. G. v tej pravdi, revizijsko sodišče pojasnjuje, da je imel dotični v dokaznem postopku položaj priče, ne izvedenca, kot zmotno meni revident. Njegova izpovedba je zato upravičeno del pritožbeno preizkušene dokazne ocene, v katero v revizijskem postopku ni dovoljeno posegati (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Tudi očitki, ki se nanašajo na izpovedbo B. C., zavarovanca toženke, in na izpovedbe preostalih v reviziji omenjenih prič, imajo en sam namen. In sicer polemizirati z dejanskimi zaključki, ki so podlaga sodb nižjih sodišč. Ker so ti, kot že rečeno, za revizijsko sodišče zavezujoči(3), sodišče nanje ne odgovarja.

12. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zaključki, povezani z dogajanjem po nezgodi, niso zaključki o spodnji premisi glavnega sodnega silogističnega sklepa (odločitev o zavrnitvi zahtevka) – nimajo torej narave ugotovitev, ki so dejanska podlaga sodbe – ampak gre le za serijo vmesnih logičnih sklepov, na katere sta se sodišči med drugim oprli pri vrednotesnju (ugotavljanju dokazne moči) posameznih dokazov v okviru procesa sprejemanja dokazne ocene (in njenega pritožbenega preizkusa) o dejstvih, ki so dejanska podlaga sodbe.

Op. št. (2): Glej str. 4–6 sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (3): Prim. tč. 9. in 10.