Jedro

Hramba orožja, kot ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po 310. členu KZ, se nanaša na vse vrste orožja, naštetega v prvem odstavku tega člena.

Izrek

Zahteva obsojenega G.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenca spoznalo za krivega kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora (točka 1 izreka sodbe) in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ, za katero mu je določilo kazen tri mesece zapora (točka 2 izreka), zatem pa mu po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. V izrečeno kazen je obsojencu vštelo čas pridržanja in pripora. Obsojencu je odvzelo zasežena mamila, tri elektronske tehtnice, pištolo ter naboje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 10.4.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil dne 16.4.2007, kot navaja, zaradi kršitve 1., 2., 3. in 4. točke 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve z Ustavo Republike Slovenije zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zahtevi navaja, da so policisti vstopili v stanovanje nezakonito, zato so bili dokazi pridobljeni nezakonito in v nasprotju z 219. členom ZKP ter se na njih sodba ne bi smela opirati. Sodišče bi moralo z izvedencem kriminalistične stroke ugotoviti, koliko prepovedane substance se je nahajalo v zaseženi količini droge; odrediti bi moralo izvedenca medicinske stroke zaradi ugotovitve, koliko droge je kot narkoman dnevno potreboval. Glede kaznivega dejanja po členu 310 KZ v zahtevi navaja, da ni imel eksploziva, temveč le samokres z naboji. Ker ni nikogar ogrožal, bi mu lahko sodišče za prekršek izreklo globo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in ga oprosti obtožbe, podrejeno pa izreče milejšo kazen.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 16.5.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen dne 18.6.2007. B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi opr. št. I Ips 254/2003 z dne 22.1.2004 (enako tudi v odločbi opr. št. I Ips 269/2004), na kateri se v zvezi z navedbami obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti glede kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena ZKP v izogib ponavljanju na tem mestu sklicuje, poudarilo, da zakonodajalec odloča, katero ravnanje bo z zakonom določil kot kaznivo dejanje izhajajoč pri tem iz določbe 7. člena KZ (ki določa sestavine zakonske definicije kaznivega dejanja) ter presodilo, da se hramba orožja, kot ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po 310. členu KZ, nanaša na vse vrste orožja, naštetega v prvem odstavku 310. člena KZ (strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje in vojaška oprema, katerih promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen).

B-2 6. Navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je policija nezakonito vstopila v stanovanje, da so bili dokazi (zaseg predmetov - droge in orožja) pridobljeni nezakonito in v nasprotju z 219. členom ZKP, zato se sodba na njih ne more opirati, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni natančno pojasnil, v čem naj bi bila nezakonitost opravljene hišne preiskave in zasega predmetov. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila hišna preiskava opravljena na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika z dne 20.6.2006. Ker iz obrazložitve odredbe preiskovalnega sodnika izhajajo razlogi za takšno odločitev, ni moč pritrditi navedbam obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da za izdajo odredbe ni bilo zakonske podlage. Hišna preiskava je bila opravljena dne 21.6.2006 v navzočnosti obsojenca in dveh prič; iz zapisnika o hišni preiskavi in zasegu predmetov ne izhajajo nobene nepravilnosti. Zato so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljene navedbe obsojenca v zahtevi, da so bili dokazi nezakonito pridobljeni ob hišni preiskavi, ki da je bila opravljena v nasprotju z določbo 219. člena ZKP.

8. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih obsojenec navaja, da ni bilo ugotovljeno, koliko je bilo prepovedane substance - heroina v zaseženi količini droge; da sodišče ni ugotovilo, koliko droge je kot narkoman dnevno potreboval; da zasežen heroin ni bil njegov, temveč od njegove partnerke, dejansko predstavlja nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa z mamili sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, ker je obsojenec brez zaposlitve in brez premoženja ter bi lahko bilo s plačilom povprečnine ogroženo njegovo vzdrževanje.