Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na trditvah tožeče stranke, ki so bile podane po zaključku prvega naroka. Pripravljalna vloga je bila toženi stranki vročena in je tožena stranka nanjo tudi odgovarjala, pri čemer pa ni ugovarjala, da gre za prepozne navedbe. Poleg tega se je spustila v obravnavo novih navedb. Na naroku je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze in dopolnilo dokazni postopek prav v smeri novih navedb. Tudi ob izvajanju dokazov tožena stranka ni ugovarjala, da gre za prepozne trditve, nasprotno, pri izvajanju dokazov je aktivno sodelovala. V taki situaciji bi lahko govorili kvečjemu o kršitvi iz 286. člena ZPP, ki pa jo mora stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer se kršitve ne upoštevajo. Ker je torej tožena stranka imela možnost uveljavljati kršitev postopka, pa tega ni storila, kršitev ni več mogoče uveljavljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.661,55 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan zamude in tečejo do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. 2. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani (v ponovnem sojenju) obdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 21.12.2010 za znesek 283.820,60 EUR s pripadki. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 9.710,61 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta družbi E.N. d.o.o. in tožeča stranka 23.7.2001 sklenili Pogodbo o opravljanju storitev svetovalnega inženiringa in strokovnega nadzora pri pripravah in gradnji poslovno stanovanjskega centra E. – S. na območju urejanja ŠP1/3 (v nadaljevanju Pogodba), 2.12.2005 pa še dodatek k tej pogodbi. Pravno razmerje (mandat) med strankama pogodbe (in toženo stranko, ki je prevzela dolg) je trajalo vse do leta 2009. Sprva je bila predvidena enotna gradnja, zaradi nesprejetja predlaganih sprememb na občini, se je naročnik odločil za fazno gradnjo, zaradi česar je prišlo do sklenitve dodatka. Kasneje pa so se razmerja na MOL spremenila in iz konkludentnega ravnanja pravnih strank izhaja, da sta se sporazumeli, da dodatek preneha veljati in da nadaljujeta naprej po določbah osnovne Pogodbe. Tožeča stranka je zaračunano delo opravila, zato ji je tožena stranka dolžna plačati v skladu z določbami Pogodbe.

3. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev sodbe. Najprej meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo jasnih navodil pritožbenega sodišča v sklepu o razveljavitvi prve sodbe v zadevi in je s tem kršilo določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovitve sodišča, da naj bi pravdni stranki sklenili nov dogovor, s katerim je dodatek prenehal veljati in od tedaj dalje razmerje med pravdnima strankama ponovno temelji na osnovni Pogodbi, nimajo podlage v navedbah pravdnih strank. Glede na predložene dokaze se je poleg tega 1. faza po dodatku izjalovila šele 2008 (ko je upravno sodišče razveljavilo izdano gradbeno dovoljenje), sodišče pa pavšalno ugotovi, da je bilo to leta 2006. Sodišče spregleda, da je tožeča stranka pripravila Dodatek št. 2 in v njem navedla obveznost za plačilo spremembe PUP, kar ne bi bilo potrebno, če bi obstajal dogovor o ponovni uporabi osnovne pogodbe. Sodišče je brez jasnih navedb upoštevalo zgolj izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, kar za toženo stranko predstavlja faktor presenečenja. Da je dogovor o prenehanju veljave dodatka tožeča stranka sklenila z g. S. izhaja le iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, pri čemer je ta izpovedal, da je vedel, da g. S. ni uradni predstavnik tožene stranke. Sodišče tudi ne more ignorirati določb Pogodbe o načinu njenega spreminjanja. Da naj bi plačevanje računov v obdobju po 2007 pomenilo, da sta pravdni stranki odstopili od Dodatka, je presenečenje za toženo stranko in se o tem ni mogla neposredno izreči. Se pa je izrekla posredno in sicer, da se je tožeča stranka pri izstavljanju teh računov vedno sklicevala na pogodbo z dne 2.12.2005 (torej na Dodatek). Tožeča stranka je ponovno šla na osnovno pogodbo šele z računom, ki je predmet te pravde. Tožeča stranka je svoje navedbe spreminjala in jih prilagajala potrebam tega postopka, na kar je tožena stranka opozarjala. Šele v pripravljalni vlogi je namreč tožeča stranka „zamegljeno“ navedla, da naj bi storitve opravila tudi za v letu 2009 sprejeti OPPN. Napačna je tudi uporaba 778. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katerega se „rezervno“ sklicuje sodišče. Za sporno pogodbo se sicer uporablja Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Uporaba določbe 778. člena OZ oziroma 761. člena ZOR pride v poštev šele, če sodišče ugotovi, da plačilo ni določeno. Sodba ima zato nasprotujoče si razloge. Predmetna pogodba je kompleksna pogodba in spada med tako imenovane zložene pogodbe in ima značilnosti tako imenovane atipične pogodbe in v delu naravo mandatne pogodbe. Zato je zgrešeno poenostavljanje pogodbe do te mere kot to naredi sodišče v izpodbijani sodbi. Vrednost po 778. členu OZ bi zato sodišče določilo le tako, da bi bila storitev natančno specificirana in skozi uporabo kriterijev s pomočjo izvedenca. Na to je tožena stranka izrecno opozarjala v pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku. Tožeča stranka je pasivno legitimacijo tožene stranke temeljila izključno na pristopu k dolgu. Iz razlogov sodbe pa ni jasno, ali je tožena stranka samo pristopila k dolgu ali pa sta stranki bistveno spremenili pravno razmerje. Tožena stranka naj bi torej spremenila pogodbeno razmerje, ki ga ni sklenila, temveč je po navedbah tožeče stranke samo pristopila k dolgu. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožeča stranka toženi izpolnjevala obveznosti po pogodbi iz leta 2001 v zvezi s sprejemom prostorskega akta v letu 2009. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 427. člena OZ. Sedanji tretji projekt je spet bistveno različen od prvih dveh in nikakor podoben prvemu, kakršnega očitno ne bo več. Ugotovitev, da sta se stranki po 7 letih in dveh neuspešnih projektih kar vrnili na prvotno pogodbo, je zato povsem izven pravilnega življenjskega in logičnega sklepanja. Sodba o navedenih trditvah tožene stranke tudi nima razlogov. Kot je tožena stranka že navedla, bi za vtoževani račun v poštev prišla kvečjemu podlaga iz III točke Dodatek, 2. faza – sprememba prostorskih aktov, pod pogojem, da bi bili za to izpolnjeni pogodbeni pogoji in podane ustrezne navedbe. Tožeča stranka nikoli ni konkretno navedla storitev, ki jih je opravila, temveč je zgolj povzela pogodbene določbe. Po drugi strani pa je tožena stranka navedla in s pogodbo izkazala, da je vse storitve za OPPN v letu 2009 opravil LUZ Ljubljana. To je potrdil tudi priča J.. Sodišče ne pove, zakaj tretji osebi, ki je delala za obe stranki, ne pokloni vere. Priča J. je izpovedal, da izdelava projektnih nalog za komunalno in energetsko infrastrukturo ni bila predmet pogodbe z LUZ, vendar ni bila predmet niti pogodbe s tožečo stranko. Tožena stranka je trdila, da se pravni posel z dne 3.12.2005 ni izpolnil v celoti, kar je tožeča stranka priznavala. Pri obračunu bi se moral upoštevati tudi znesek 221.244,89 EUR, plačan 6.5.2008 po računu tožeče stranke za gradbeno dovoljenje za fazo I. To plačilo tudi kaže na nepravilnost sodbe, saj je bilo izvedeno v zvezi z Dodatkom v času, ko naj po ugotovitvah sodišča dodatek ne bi več veljal. Tožeča stranka bi bila upravičena do plačila DDV samo v primeru, da je te zneske dejansko plačala državi. Na zadnjem naroku je zakoniti zastopnik tožeče stranke izjavil, da lahko DDV plača kadarkoli do plačila računa, zato tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Ne glede na to pa je sodišče ta dokaz zavrnilo neutemeljeno, glede na to, da se je tožena stranka odpovedala preložitvi naroka iz tega razloga. Dokazno breme, da je DDV plačala pa je po mnenju pritožnice na tožeči stranki.

4. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala potrditev sodbe. Poudarja, da je že v vlogi z dne 12.3.2013 izrecno navedla, da se je po sprejetju OPPN s toženo stranko pogajala za sklenitev Dodatka št. 2, katerega vsebina bi bila poplačilo vseh del na prostorskih aktih, glede na povečan obseg dela tožeče stranke. Ker dodatek ni bil sklenjen, je izstavila račun, ki je predmet te pravde, z namenom, da doseže poplačilo vsaj v znesku, določenem v Pogodbi, brez upoštevanja povečanega obsega del. Do teh navedb se tožena stranka vsebinsko ni opredelila. Dejansko podlago zahtevka predstavljajo vse navedbe tožeče stranke, pravna kvalifikacija razmerij pa ni stvar strank v postopku. Navedbe v zvezi z DDV so prepozne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva v zadevi ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje v odločilnem delu pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Ob razveljavitvi prve sodbe v zadevi je pritožbeno sodišče dalo navodila glede na takrat ugotovljeno dejansko stanje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v zvezi z navedbami pravdnih strank in izvedenim dokaznim postopkom ugotovilo drugačno dejansko stanje, zato logično na navodila ne more biti vezano na način, kakšnega si predstavlja tožena stranka, in s svojimi zaključki ni kršilo določbe 362. člena ZPP.

8. Tožeča stranka je šele v ponovljenem postopku podrobneje pojasnila dogovore med strankama in prvič konkretno navedla, da sta se stranki po sklenitvi Dodatka sporazumeli, da ponovno velja prvotna pogodba. Odločitev sodišča prve stopnje torej temelji na trditvah tožeče stranke, ki so bile podane po zaključku prvega naroka. Pripravljalna vloga je bila toženi stranki vročena in je tožena stranka nanjo tudi odgovarjala, pri čemer pa ni ugovarjala, da gre za prepozne navedbe. Poleg tega se je spustila v obravnavo novih navedb. Na naroku je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze in dopolnilo dokazni postopek prav v smeri novih navedb. Tudi ob izvajanju dokazov tožena stranka ni ugovarjala, da gre za prepozne trditve, nasprotno, pri izvajanju dokazov je aktivno sodelovala. V taki situaciji bi lahko govorili kvečjemu o kršitvi iz 286. člena ZPP, ki pa jo mora stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer se kršitve ne upoštevajo (1). Ker je torej tožena stranka imela možnost uveljavljati kršitev postopka, pa tega ni storila, kršitev ni več mogoče uveljavljati. To pa hkrati pomeni, da so trditve bile in pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditev tožeče stranke, ni utemeljen. Prav tako glede na potek postopka ne gre za „faktor presenečenja“.

9. Sodišče prve stopnje „izjalovitve“ prve faze po Dodatku št. 1 ni ugotovilo na podlagi razveljavitve gradbenega dovoljenja, temveč na podlagi spremenjenih razmerij na občini, ki so omogočala izvedbo projekta po prvotnem načrtu. Vprašanje datuma razveljavitve gradbenega dovoljenja zato v tem sporu ni odločilno. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na Dodatek št. 2, ki ga je tožeča stranka sicer pripravila, ni pa bil nikoli podpisan. Tožena stranka sama trdi, da naj bi bile vse spremembe Pogodbe praviloma pisne, vsebina Dodatka št. 2 v prilogi B5 pa je ravno prilagoditev do tedaj opravljenih storitev prvotni Pogodbi (ugotovitev, da ni prišlo do fazne gradnje, ugotovitev stanja glede do takrat opravljenih storitev, sprememba osnovne pogodbe le v delu, v katerem se nanaša na zmanjšani obseg storitev,..). Podpis Dodatka št. 2 bi torej pomenil kvečjemu formalizacijo sklenjenega sporazuma o „vrnitvi na prvotno Pogodbo“. Dejstvo, da je tožeča stranka pripravila osnutek Dodatka št. 2, torej ni v nasprotju z zaključkom sodišča o ustnem sporazumu med strankama. Prav tako sodišče prve stopnje svojih zaključkov glede obstoja novega dogovora ni temeljilo zgolj na dogovoru z g. S., temveč je na podlagi izpovedi prič, razvoja vseh dogodkov in ob upoštevanju dejansko opravljenih in delno tudi plačanih del ugotovilo, da se je sodelovanje med strankama nadaljevalo tudi po spremembi odločitve o načinu gradnje (opustitvi gradnje v dveh fazah) in je tožeča stranka tudi opravila storitve, ki so predstavljale realizacijo prvotno dogovorjenih obveznosti, poleg tega pa tožena stranka nikoli ni zahtevala izpolnitve po Dodatku št. 1, kljub temu, da storitev po Dodatku št. 1 tudi glede 1. faze še ni bila v celoti opravljena. Povedano pa nedvomno predpostavlja, da sta se stranki pred tem o nadaljevanju dela sporazumeli in je zaključek sodišča prve stopnje, da sta se stranki dogovorili za vrnitev na prvotno pogodbo, prepričljiv in v skladu z življenjsko logiko. Res sta stranki dogovorili pisno obliko za spremembe Pogodbe, vendar je pisna oblika v taki situaciji namenjena le lažjemu dokazovanju, ni pa nobenega razloga, da bi bila pogoj za veljavnost dogovora, ki je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje realiziran. Dejstvo, da ni bil sklenjen dodatek v pisni obliki, zato na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju novega dogovora, ne vpliva.

10. V zvezi s s tem, da so se računi, ki jih je tožeča stranka izstavljala toženi (in so bili plačani) sklicevali na Dodatek in ne na Pogodbo, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre za storitve po letu 2007, ki se niso opravljale po Dodatku, temveč po Pogodbi, zato sam zapis na računu ni odločilen. Tožena stranka v pritožbi ne zanika, da bi se računi po vsebini nanašali na storitve, opravljene po osnovni Pogodbi, zato ne more omajati prepričljivosti razlogov sodišča prve stopnje. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da sta stranki dogovorili prenehanje uporabe Dodatka št. 1 temeljilo na več dejstvih in indicih, in ne le na okoliščini, da je tožena stranka plačevala račune po letu 2007. 11. Drži sicer, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem sklicevalo še na 778. člen OZ, vendar to v zadevi ni odločilno, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo dogovor o višini plačila iz Pogodbe.

12. V zvezi s pasivno legitimacijo tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s svojim konkludentnim ravnanjem (najmanj) prevzela dolg E.N. d.o.o., ne pa, da je šlo za pristop k dolgu (sodišče na pravno kvalifikacijo strank ni vezano). V zvezi s sporazumom o „vrnitvi na prvotno pogodbo“ pa je ugotovilo, da je to naročil g. S., ki je sodeloval s tožečo stranko kot predstavnik druge pogodbene stranke (ta pa je bila E.N. d.o.o.). Ker pri prevzemu dolga pri dvostranskih obveznostih upnik in prvotni dolžnik še naprej ostaneta v zvezi, v zaključkih sodišča prve stopnje ni nobenih nasprotij.

13. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka dovolj določno opredelila storitve, ki jih je opravila. Opredelilo se je tudi do vloge LUZ in sicer se dela, ki sta jih izvedla tožeča stranka in LUZ niso pokrivala. Obrazložilo je tudi svoj zaključek, zakaj je štelo, da je dela, ki jih ni izvedel LUZ, izvedla prav tožeča stranka. Obrazloženih zaključkov tožena stranka zgolj s sklicevanjem na dele izpovedi priče J. ne more ovreči. 14. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka že zaračunala posamezna opravljena dela, ki so bila tudi plačana. Sporni račun pa se nanaša na plačilo za svetovalni inženiring, ki ni bil predmet pred tem izstavljenih računov. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba upoštevati doslej opravljenih plačil, temveč je pravilno priznalo znesek, ki je bil s Pogodbo dogovorjen za plačilo svetovalnega inženiringa. Sodišče prve stopnje je tudi je pravilno zavrnilo predlagani dokaz v zvezi s plačilom DDV, saj je bil DDV predmet zahtevka od vsega začetka in bi tožena stranka že od začetka lahko izrazila vsaj dvom v upravičenost zahtevka iz tega naslova. Tako niso bile postavljene niti pravočasne trditve, zato izvedba dokaza že iz tega razloga ni bila potrebna (ne glede na to, ali bi izvedba dokaza podaljšala postopek). Enako velja za zamudne obresti.

15. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.661,55 EUR (tar.št. 3210,6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

op. št. 1: Tožena stranka ni opravičevala poznega navajanja.