Jedro

Zgolj stavek „Tožbi priložena listinska dokumentacija dokazuje obstoj tožničine terjatve.“ ne more izkazovati verjetnosti obstoja terjatve. Ko sodišče odloča o zahtevku stranke, svojo odločitev lahko opre le na s strani te stranke zatrjevana dejstva, v kolikor so ta dejstva dokazana s strani te iste stranke predlaganimi dokazi. Brez podanih navedb sodišče ne more preizkušati resničnosti trditev o verjetnem obstoju terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 338/2013 z dne 13. 2. 2014 ugodi in se ta sklep o začasni odredbi spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 338/2013 z dne 13. 2. 2014, s katerim je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo zaradi zavarovanja terjatve upnice na vrnitev zneska 60.000,00 EUR, s katero je toženki prepovedalo razpolaganje z denarnimi sredstvi na njenih bančnih računih pri katerikoli banki v Republiki Sloveniji, bankam pa naložilo, da toženki denarna sredstva do višine upničine terjatve hranijo in morejo toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odreči izplačilo teh denarnih sredstev, pri čemer začasna odredba začne veljati takoj in velja še 30 dni po izvršljivosti sodbe sodišča prve stopnje, pritožba zoper začasno odredbo pa ne zadrži njene izvršitve.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ugodi in sklep razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke zavrne. Navaja, da izpodbijani sklep praktično ne ponuja odgovorov na ugovorne navedbe tožene stranke. Tako ni razlogov o ugovoru nesklepčnosti predloga za izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka v predlogu sploh ni podala trditev v zvezi s prvim od dveh kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe, to je v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve. Nadalje se sodišče ni opredelilo tudi o tem, katero vrsto terjatve (nedenarna ali denarna) se naj bi zavarovala z izdano začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je glede verjetnosti obstoja terjatve odločilo mimo trditvene podlage tožeče stranke, na kar je tožena stranka v ugovoru prav tako opozarjala in o čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ko sodišče prve stopnje pojasni, da se pri svoji odločitvi ni oprlo le na navedbe tožeče stranke, ampak je sledilo tudi listinskim dokazom, nič ne pove, na katere listine se je pri tem oprlo, posledično čemur pravilnosti odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je prav tako absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje se ne opredeli glede ugovora zastaranja terjatve, o nesklepčnosti primarnega zahtevka in tožbe same. Sicer pa pritožba zatrjuje zmotnost zaključkov sodišča prve stopnje o izkazani verjetnosti vtoževane terjatve. Vse navedene kršitve predstavljajo tudi kršitev ustavnih pravic tožene stranke, to je pravice do enakega sodnega varstva in do poštenega sojenja. V izpodbijanem sklepu nadalje ni razlogov niti glede nevarnosti uveljavitve terjatve, pri čemer tožeča stranka nima pravnega interesa za začasno odredbo s prepovedjo razpolaganja z denarnimi sredstvi na njenem računu, če na tem računu ni denarja. S takim sredstvom zavarovanja namena zavarovanja z začasno odredbo ni mogoče doseči in je samo zavarovanje samemu sebi namen. Zmotno je, da ne bi bilo potrebno v sklepu o zavarovanju navesti iz izvršbe izvzetih sredstev, na katere se začasna odredba ne more nanašati. Sodišče prve stopnje tudi ni podalo odgovora na ugovor v smeri prekoračitve odločitve pri roku veljavnosti začasne odredbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritrditi je pritožbi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazala za verjetno obstoj v tej pravdi vtoževane terjatve, katere zavarovanje se zahteva z začasno odredbo, materialnopravno zmoten. Predlog za izdajo začasne odredbe je namreč tožnica podala in utemeljila v IX. točki svoje pisne vloge z dne 5. 11. 2013 (Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe). Ko sodišče obravnava ta predlog in ko torej odloča, ali je predlog utemeljen, je vezano le na navedbe, ki jih stranka poda v tem predlogu, v konkretnem primeru v IX. točki vloge z dne 5. 11. 2013. V tem svojem predlogu glede verjetnosti obstoja terjatve, katere zavarovanje se zahteva, tožeča stranka navede le „Tožbi priložena listinska dokumentacija dokazuje obstoj tožničine terjatve.“ Zgolj ta stavek pa nikakor ne more izkazovati verjetnosti obstoja terjatve. Po prvem odstavku 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), uporabljenega v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), mora namreč stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Pojasnjeno natančneje to pomeni, da ko sodišče odloča o zahtevku stranke, svojo odločitev lahko opre le na s strani te stranke zatrjevana dejstva, v kolikor so ta dejstva dokazana s strani te iste stranke predlaganimi dokazi. Tožeča stranka se z že citiranim stavkom v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve le sklicuje na listine v spisu in torej v zvezi s tem ne poda nobene navedbe, s katero bi verjetnost obstoja terjatve izkazovala. Brez podanih navedb v tej smeri sodišče ne more preizkušati resničnosti trditev o verjetnem obstoju terjatve, posledično čemur je šteti, da stranka tega s svojimi trditvami ni izkazala. To pa pomeni, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetnosti obstoja terjatev, katere zavarovanje z začasno odredbo predlaga, posledično čemur ni izkazala že prvega kumulativno zahtevanega pogoja za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ, to je verjetnosti obstoja terjatve, katere zavarovanje se zahteva.

5. Ker je bilo potrebno tožničin predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljenega zavrniti že zaradi v 4. točki obrazloženega razloga, so vse nadaljnje pritožbene navedbe glede kršitev določb postopka, kršitev določb materialnega prava in zmotnosti oziroma nepopolnosti ugotovitve dejanskega stanja za odločitev o pritožbi brezpredmetne in zato neupoštevne. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo že zaradi neizkazane verjetnosti enega od kumulativno zahtevanega pogoja za izdajo začasne odredbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Pri tem naj pritožbeno sodišče v pojasnilo strankam in tudi sodišču prve stopnje neobvezno doda, da je tudi sredstvo zavarovanja, kot se glasi v obravnavanem sklepu o začasni odredbi, neprimerno za zavarovanje z začasno odredbo. Z njim se namreč ne doseže namen zavarovanja terjatve, ker na predmetnem računu ob izdaji sklepa ni sredstev, s katerimi bi se terjatev dejansko zavarovala.

6. Odločitev o stroških postopka v zvezi z obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe je pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.