Up-340/00

5. 12. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 5. decembra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 87/2000 z dne 24. 8. 2000 v zvezi z odločbo Senata za prekrške št. Pp-9284/99 z dne 24. 5. 2000 in z odločbo Sodnika za prekrške v Novem mestu št. P-8242/98 z dne 19. 11. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodnik za prekrške je pritožnika spoznal za odgovornega prekrška po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 - ZVCP). Izrekel mu je denarno kazen v višini 95 000 SIT in stransko kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Senat za prekrške Republike Slovenije je zavrnil pritožbo in potrdil odločbo o prekršku organa za prekrške prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je pritožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da mu je bila v postopkih, v katerih so bile izdane izpodbijane odločbe, kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Meni da mu niso bile dane ustrezne zakonite možnosti, da bi lahko zavzel stališče do dejanskih in pravnih vidikov obtožbe. Navaja, da ga sodnik v postopku na prvi stopnji ni poučil o vseh pravnih dobrotah iz 29. člena Ustave in da ni ugotovil vseh pravnorelevantnih dejstev. V pritožbi naj bi pritožnik predlagal zaslišanje dveh prič, s katerimi je želel dokazati, da ni bil udeleženec v prometu. Pritožnik v ustavni pritožbi trdi, da osebnega avtomobila ni vozil, ker naj bi bil pokvarjen in naj bi ga v času srečanja s policisti skupaj s pričami potiskal s ceste na varno mesto. V izpodbijanih odločbah naj ne bi bili navedeni razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov. S tem, ko naj bi ugotovitev dejanskega stanja temeljila le na pričevanju policista, pritožnikovi dokazni predlogi pa so bili zavrnjeni, naj bi bila kršena pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca. Pritožnik predlaga tudi začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih odločb, kar utemeljuje s tem, da mu kot poklicnemu vozniku grozi izguba zaposlitve.

3.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (OdlUS VIII, 126) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti , da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

4.V odločbah št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129) in št. Up-13/94 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 128) je Ustavno sodišče navedlo merila za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alinee 29. člena Ustave. Navedlo je, da (1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in da zato (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; sodišče pa (3) mora izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in (4) čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev, ki po njegovi razumni presoji niso pomembna za odločitev ali če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

5.Po presoji Ustavnega sodišča ni utemeljen pritožnikov očitek, da v postopku o prekršku ni imel ustreznih in zadostnih možnosti zavzeti stališče glede dejanskih in pravnih vidikov obtožbe. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Enako možnost je imel v pritožbi zoper odločbo prve stopnje, ki jo je tudi izkoristil. Drugostopni organ ni spregledal pritožnikovega dokaznega predloga, temveč je svojo odločitev o zavrnitvi predloga obrazložil. Tako prvostopni kot drugostopni organ sta pretehtala pritožnikov zagovor v povezavi z izpovedbo priče in dovolj prepričljivo ter izčrpno obrazložila presojo izvedenih dokazov. To, s čimer pritožnik utemeljuje kršitev ustavne pravice, predstavlja vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, kar pa sodi v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Tudi Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni opravilo presoje v okviru razlogov, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za sodno varstvo.

6.Očitka, da v postopku na prvi stopnji ni bil poučen o vseh pravicah iz 29. člena Ustave in da naj bi bil zato prikrajšan za pošteno sojenje, pritožnik ni z ničimer utemeljil. Poleg tega pa iz izpodbijanih odločb izhaja, da pritožnik te kršitve ni uveljavljal v pravnih sredstvih zoper odločbo o prekršku. V vsebinskem smislu torej pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo, ni izkoristil in zato ni podana predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev po 51. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

7.Glede na navedeno ni podana kršitev 22. člena v povezavi s tretjo alineo 29. člena Ustave. Ustavno sodišče zato Ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZustS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senatadr. Mirjam Škrk