Jedro

Vstop nove stranke v pravice in obveznosti prejšnje pogodbene stranke je bil dogovorjen na način, da stranka, ki naj bi vstopila v pogodbo namesto prvotne pogodbene stranke, sklene novo garancijsko pogodbo z banko. Do sklenitve nove garancijske pogodbe med banko in novo stranko ni prišlo, zato je prvotno pogodbena stranka še vedno stranka garancijske pogodbe.

Izrek

Pritožba se delno zavrne in se izpodbijana sodba v 1. tč. izreka delno, kolikor je bil z njo ugotovljen obstoj glavnične terjatve v znesku 7,382.111,00 SIT potrdi; v preostalem delu pa se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba v preostalem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku zoper primarno toženo stranko in ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke S. d.d. Ljubljana - v nadaljevanju tožena stranka, v višini 7,382.111,10 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni z vsakokrat veljavnim sklepom o obrestnih merah L. d.d. Ljubljana oziroma po obrestni meri, določeni z Zakonom o obrestni meri od 31.8.1993 dalje do plačila in naložilo, da se terjatev plača v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave, določenimi v sklepu sodišča prve stopnje, opr.št. St 31/96 z dne 31.12.1997. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške v znesku 287.642,00 SIT.

Proti tej sodbi se je tožena stranka pritožila in uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki pa ga ni vložila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP iz leta 1999 uporabilo določila ZPP iz leta 1977 in izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v okviru določenem v 2. odst. 365. čl. ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje glede obstoja vtoževane glavnice. Glede tega dela zahtevka je ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi o njih tudi navedlo zadostne razloge. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki (pravni prednik tožeče stranke) in tožena stranka dne 11.7.1985 sklenili garancijsko pogodbo opr. št. 2371/85 (priloga A17). Iz uvodne določbe te pogodbe izhaja, da je tožena stranka kot naročnik garancije dne 21.5.1998 vložila zahtevo za izdajo garancije za plačilo najemnine za programske proizvode IBM v višini 11.660 USD v korist IBM World trade European (v nadaljevanju IBM). Iz 1. čl. garancijske pogodbe izhaja enako, to je, da je predmet te pogodbe izdaja garancije za plačilo najemnine za programske proizvode IBM upravičencu garancije IBM. Nikjer v garancijski pogodbi ni navedeno, kdo je pogodbeni partner IBM iz osnovnega posla. Tožena stranka je s to pogodbo kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje prevzela obvezo, da bo v primeru vnovčenja garancije, katere izdajo je naročila, plačala tožeči stranki vsak znesek po vnovčeni garanciji z obrestmi vred, vse v tolarski protivrednosti (6. čl. pogodbe). Da je tožeča stranka s pogodbo prevzeto obveznost (izdati upravičencu IBM bančno garancijo) izpolnila in izdala dne 2.8.1985 garancijo št. II/3978/85 (priloga A14) med strankama ni bilo sporno. Prav tako ni bilo sporno, da je upravičenec iz izdane garancije vnovčil znesek 56.523,00 DEM kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Iz vsebine garancijske pogodbe (ta je odločilna za ugotovitev pravic in obveznosti pravdnih strank) izhaja, da za presojo obstoja obveznosti tožene stranke plačati tožeči stranki to kar je ta plačala koristniku garancije, ni odločilno, kdo je bil pogodbeni partner koristnika garancije IBM oziroma kdo je bil nosilec osnovnega posla.

Garancijska pogodba, ki jo je sklenila tožena stranka s tožečo stranko je samostojen posel in samostojno ustvarja pravice in obveznosti pogodbenih partnerjev. Iz vsebine predmeta pogodbe in ostalih določb garancijske pogodbe pa je razvidno, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila izdajo garancije za koristnika garancije IBM in se zavezala, da bo tožeči stranki plačala vse, kar bo ta plačala koristniku IBM po tej garanciji. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, kdo je bil nosilec osnovnega posla in tudi ne s tem, ali je v osnovni posel vstopil PS S.. Toženo stranko sklenjena garancijska pogodba veže in je dolžna izpolniti obveznosti, ki jih je s pogodbo prevzela.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, kolikor se te nanašajo na ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da iz te garancijske pogodbe ni več zavezana, ker naj bi namesto nje v pogodbeno razmerje s tožečo strnako vstopil drug subjekt, to je PS S.. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, ki jih je presodilo, ko je zaključilo, da do vstopa nove stranke v garancijsko pogodbo ni prišlo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz dopisa PS S. z dne 3.6.1991 (priloga A5) izhaja, da je le-ta očitno ponudil tožeči stranki, da on prevzame pravice in obveznosti tožene stranke iz garancijske pogodbe. Iz vsebine tega dopisa je sklepati, da je med toženo stranko in PS S. obstajal dogovor, da PS S. prevzame pravice in obveznosti tožene stranke iz garancijske pogodbe. Če takšnega dogovora oziroma sporazuma med njima ne bi bilo, PS S. tožeči stranki gotovo ne bi poslal prej cit. dopisa. Zato ugotavljanje tega dejstva z drugimi dokazi niti ni bilo potrebno. Zato pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker o tej okoliščini ni zaslišalo predlagane priče B.P..

Zaslišanje te priče o tej okoliščini glede na prej povedano ni bilo potrebno. Toda iz vsebine prej citirane listine in tudi odgovora tožeče stranke PS S. z dopisom z dne 6.6.1991 (priloga A4) jasno izhaja, da v tem primeru pogodbene stranke vstopa nove stranke v garancijsko pogodbo niso urejale na način, določen v 145. čl. ZOR (sporazum med prvotno pogodbeno stranko in novo pogodbeno stranko, v katero tretji le privoli z enostransko izjavo volje). Pač pa je očitno, da bi do spremembe pogodbene stranke oziroma vstopa nove stranke (PS S.) v garancijsko pogodbo prišlo na način, da bi tožeča stranka in PS S. sklenili novo garancijsko pogodbo. Iz prej navedenih dopisov namreč izhaja, da sta se tožeča stranka in PS S. dogovarjali, da bi v tem primeru do spremembe pogodbene stranke oziroma do vstopa nove stranke v garancijsko pogodbo prišlo na način, da bi tožeča stranka in PS S. v celoti na novo uredili pogodbeno razmerje in sklenili novo garancijsko pogodbo. To kaže, da bi do spremembe stranke oziroma do izstopa tožene stranke iz obstoječe garancijske pogodbe prišlo le, če bi tožeča stranka in PS S. sklenili garancijsko pogodbo. Iz dopisa z dne 3.6.1991 namreč jasno izhaja, da je tožeča stranka poslala PS S. predlog nove garancijske pogodbe, ki naj bi jo sklenili. S sklenitvijo te pogodbe pa bi prišlo tudi do spremembe stranke v pogodbi. S predlogom garancijske pogodbe se PS S. ni v celoti strinjal in je zahteval od tožeče stranke drugačne rešitve oziroma je podal drugačen predlog. Na predloge PS S. pa tožeča stranka ni pristala in je vztrajala pri svojih pogojih, kar je jasno razvidno iz njenega odgovora z dne 6.6.1991 (priloga A4). Do sklenitve garancijske pogodbe med tožečo stranko in PS S. (ki je bila predvidena kot način spremembe pogodbene stranke), ni prišlo in s tem seveda tudi ne do izstopa tožene stranke iz obstoječe garancijske pogodbe. Tudi sprememba bančne garancije s strani tožeče stranke z dne 15.3.1991 (priloga A45), ki je bila sicer opravljena na zahtevo PS S. z dne 7.3.1991, nima vpliva na garancijsko pogodbo, sklenjeno med tožečo in toženo stranko, saj je ta okoliščina lahko pomenila le-to, da je poleg prejšnjega naročnika (tožene stranke) nastopil še nov naročnik. Prav tako so neodločilne in nimajo vpliva na garancijsko pogodbo nadaljnje trditve tožene stranke, ki jih je ta zatrjevala v postopku na prvi stopnji in jih ponavlja tudi v pritožbi, saj kot je bilo povedano do vstopa nove stranke v pogodbeno razmerje na način, ki je bil med strankami predviden, ni prišlo. Zato sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP, ko se s temi razlogi v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo. Tudi odločilno dejansko stanje zaradi tega ni bilo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana.

Sodišče prve stopnje je v izpdobijani sodbi nadalje ugotovilo, da je bil tekom tega pravdnega postopka dne 30.5.1996 nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave ter da je bila s sklepom sodišča prve stopnje, opr.št. 31/96 z dne 30.12.1997 sklenjena prisilna poravnava tudi potrjena. Ob teh ugotovitvah je izreklo, da je tožena stranka dolžna ugotovljeno terjatev plačati, skladno s pogoji potrjene prisilne poravnave (2. tč. izreka). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo, da ima sklenjena prisilna poravnava učinek tudi proti tožeči stranki (3. odst. 59. čl. ZPPSL). Vendar pa pri svoji odločitvi ni upoštevalo določb ZPPSL, ki bi jih v tem primeru moralo. Izrek sodbe, s katerim je sodišče samo povzelo zakonski tekst 2. odst. 64. čl. ZPPSL, je nejasen, tako da ga ni mogoče preizkusiti. Na podlagi 47. čl. ZPPSL lahko dolžnik v načrtu finančne organizacije razvrsti upnike v razrede, pri čemer lahko različnim upnikom ponudi različne pogoje izplačila terjatev. Razvrstitev terjatev in način poplačila terjatev iz posameznih razredov v načrtu finančne reorganizacije je sestavni del izreka sklepa o potrditvi prisilne poravnave (1. odst. 59. čl. ZPPSL). Sklep o potrditvi prisilne poravnave mora vsebovati navedbo ugotovljene terjatve in zmanjšanega zneska (če gre za zmanjšano plačilo) in roke za njihovo plačilo. Vse to, kar mora vsebovati sklep o potrditvi prisilne poravnave glede terjatve upnikov, ki so se postopka prisilne poravnave udeleževali, mora vsebovati tudi izrek sodbe, ki jo sodišče izda v postopku, ki ga vodi po 3. odst. 59. čl. ZPP glede terjatev upnikov, ki se postopka prisilne poravnave niso udeleževali. To pa pomeni, da mora izrek sodbe vsebovati vse tisto, kar bi glede te terjatve vseboval sklep o potrditvi prisilne poravnave, če bi se upnik postopka prisilne poravnave udeleževal. V izreku sodbe mora biti torej ugotovljena terjatev (1. odst. 62. čl. ZPPSL), to je glavni dolg in (obračunane) obresti, ki so dospele do začetka postopka prisilne poravnave, zmanjšani znesek terjatve (če je za upnika to predvideno). V dajatvenem delu pa morajo biti določno opredeljeni roki plačila terjatve. Šele tak izrek sodbe je jasen, da ga je mogoče preizkusiti in tudi izvršiti.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je skladno z zgoraj povedanim jasen le del izreka pod tč. 1, to je izrek glede ugotovitve obstoja glavnične terjatve v znesku 7,382.111,00 SIT, v preostalem delu pa izrek pod tč. 1 ni jasen, saj ne vsebuje obresti, obračunanih do dneva začetka postopka prisilne poravnave (1. odst. 62. čl. ZPPSL) in tudi ne zneska (eventuelne zmanjšane terjatve). Tudi 2. tč. izreka je glede na zgoraj povedano ni jasna, saj ne zadostuje zakonska dikcija 2. odst. 64. čl. ZPPSL, pač pa morajo v njej biti navedeni konkretni roki plačila.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke delno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje delno (kolikor je z njo ugotovljen znesek glavnega dolga) na podlagi 368. čl. ZPP potrdilo, v preostalem delu pa jo je na podlagi 1. odst. 369. čl. ZPP v zvezi s 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločbo (4. odst. 166. čl. ZPP).