Jedro

ZDavP-2 ureja zastaranje pravice do izterjave davka ureja v določbah 125. in 126. člena, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavani, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Upravni organ je glede ugotovitve zastaranja terjatev uporabil napačno materialno pravo, saj temelji odločitev o zastaranju na določbah OZ, namesto na določbah ZDavP-2. Izpodbijana sklepa sta zato nezakonita.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave RS, št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017 in sklep Finančne uprave RS, št. DT 4933-264968/2013-4 z dne 28. 9. 2017, se odpravita ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 15,00 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017 je Finančna uprava RS kot prvostopenjski davčni organ začela davčno izvršbo z rubežem denarnih prejemkov dolžnika, ki jih ima dolžnik pri banki oziroma hranilnici za izterjavo davčnega dolga v višini 2.185,15 EUR glavnice, stroškov davčne izvršbe 25,00 EUR in stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi 10,00 EUR.

2. Z izpodbijanim sklepom št. DT 4933-264968/2013-4 z dne 28. 9. 2017 je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) kot prvostopenjski davčni organ začela davčno izvršbo z rubežem denarnih prejemkov dolžnika, ki jih ima dolžnik pri banki oziroma hranilnici za izterjavo davčnega dolga v višini 597,72 EUR glavnice, stroškov davčne izvršbe 25,00 EUR in stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi 10,00 EUR.

3. V obrazložitvi obeh izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi, prvostopenjski organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe in izvršilne naslove, denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe in omejitve pri davčni izvršbi.

4. Tožnik je vložil pritožbi zoper odločitev prvostopenjskega organa. V pritožbenem postopku je tožena stranka pritrdila odločitvi prvostopenjskega davčnega organa in spremenila oba izpodbijana sklepa v 1. točki izreka v drugem odstavku v 1.alineji, tako da se v tem delu pravilno glasi "Inšpektorat RS za okolje in prostor" in v 1. točki izreka v drugem odstavku 2. alineji v navedbi izdajatelja izvršilnega naslova, tako da se v tem delu pravilno glasi: "Carinska uprava RS, Carinski urad Celje".

5. Iz obrazložitve obeh drugostopenjskih odločb izhaja, da sklepa o davčni izvršbi vsebujeta vse sestavine, ki jih določa določba 151. člena ZDavP-2. Izvršilni naslov predstavlja sklep za izterjavo obveznosti v izpodbijanem sklepu št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017 znesku 2.185,15 EUR, ki ga je izdal dne 1. 7. 2011 pod številko 061-1/2005/77 Inšpektorat RS za okolje in prostor (ne Inšpektorat RS za infrastrukturo), ter da je sklep št. DT 4933-264965/2013-2 z dne 13. 11. 2013, ki predstavlja podlago za izterjavo stroškov davčne izvršbe v višini 25,00 EUR izdala Carinska uprava RS, Carinski urad Celje (v izpodbijanem sklepu navedena FURS).

6. V izpodbijanem sklepu št. DT 4933-264968/2013-4 z dne 28. 9. 2017 v znesku 597,72 EUR, ki ga je izdal dne 21. 7. 2011 pod številko 061-1/2005/80 Inšpektorat RS za okolje in prostor (ne Inšpektorat RS za infrastrukturo), ter da je sklep št. DT 4933-264968/2013-2 z dne 13. 11. 2013, ki predstavlja podlago za izterjavo stroškov davčne izvršbe v višini 25,00 EUR izdala Carinska uprava RS, Carinski urad Celje (v izpodbijanem sklepu navedena FURS).

7. Glede zastaranja terjatev, ki jih ugovarja tožnik je drugostopenjski organ pojasnil, da se tožnik napačno sklicuje na določbe Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP). Z izpodbijanim sklepom se namreč izterjuje obveznosti iz naslova stroškov upravne izvršbe, ki je bila tožniku naložena v plačilu na podlagi prvega odstavka 289. člena, 117. člena drugega odstavka 197. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker pa ZUP glede zastaranja izvršilnih stroškov upravne izvršbe nima posebnih določb, je v predmetni zadevi potrebno upoštevati zastaralni rok iz 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Nadalje se tožena stranka sklicuje na določbo 365. člena in 369. člena OZ o pretrganju zastaranja.

8. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zoper obe izpodbijani odločbi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prejel dva sklepa o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika, s katerimi je bila dovoljena izvršba na prejemke, ki jih prejema pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ). Ker je od izdaje in izvršljivosti sklepov preteklo več kot pet let, sta obe terjatvi, ki se v predmetnem izvršilnem postopku izterjujeta, zastarali. Za terjatvi veljajo pogoji davčne izvršbe, pravica do izterjave davka pa zastara v petih letih od dne, ko bi ga bilo treba plačati, torej od dneva, ko je postala odločba izvršljiva. Da bi bilo zastaranje kdaj pretrgano, mu ni znano, vendar to ni pomembno, kajti za terjatev velja tudi absolutni desetletni zastaralni rok in tudi ta je pretečen. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani odločbi odpravi. Priglaša tudi stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh izpodbijanih odločb in obeh odločb organa druge stopnje.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa, ki ga je sprejel v izpodbijanih sklepih št. DT 4933-264965/2013-4 z dne 28. 9. 2017 in št. DT 4933-264968/2013-4 z dne 28. 9. 2017. Tožnik kot tožbeni razlog navaja zastaranje terjatev.

12. Predlagatelj v obeh izpodbijanih sklepih je Inšpektorat RS za okolje in prostor, ki je v skladu s 146. členom ZDavP-2 pristojnemu davčnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, kot izhajajo iz izvršilnih naslov.

13. Po določbi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 je v primeru, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (za kar gre v obravnavani zadevi), izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). Izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora imeti vse v določbi 151. člena ZDavP-2 predpisane sestavine.

14. Tožena se pravilno sklicuje na 289. člen ZUP, da upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ. Upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek 289. člena ZUP). ZUP glede zastaranja izvršitve upravne izvršbe nima posebnih določb. Napačno pa je stališče tožene stranke, da je v predmetni zadevi treba upoštevati določbe OZ o zastaranju.

15. Zakon, ki ureja davčno izvršbo, torej ZDavP-2 zastaranje pravice do izterjave davka ureja v določbah 125. in 126. člena ZDavP-2, ki smiselno veljajo tudi v primerih, kot je obravnavani, ko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (146. člen ZDavP-2).

16. Na podlagi določbe tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti ob davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

17. Glede na obrazloženo je upravni organ glede ugotovitve zastaranja terjatev napačno uporabil materialno pravo, saj temelji odločitev o zastaranju na določbah OZ, namesto ZDavP-2, zato sta izpodbijana sklepa nezakonita.

18. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je navedeno odločbo v izpodbijanem delu odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo upravni organ ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločil o relativnem in absolutnem zastaranju in pretrganju zastaranja terjatev po določilih ZDavP-2. 19. Glede poprave obeh prvostopenjskih sklepov, pa se drugostopenjski davčni organ v obrazložitvi obeh odločb pravilno sklicuje na določilo 251. člena ZUP. S tem, ko je popravil izrek prvostopenjskega sklepa tako, da vsebuje pravilno navedbo izvršilnega naslova (izdajatelj izvršilnega naslova), organ ni spremenil odločitve v škodo tožnika, saj obveznost, ki je predmet izvršilnega postopka, ostaja nespremenjena.

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 15,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

21. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).