Jedro

Če ni možnosti oblikovanja stečajne mase, tudi ni možnosti, da bi bil dosežen osnovni namen postopka osebnega stečaja, to je enakomerno poplačilo upnikov. Ker je podana ovira za odpust obveznosti, tudi ni možnosti za dosego sekundarnega namena postopka osebnega stečaja (odpust obveznosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za začetek postopka osebnega stečaja in predlog za odpust obveznosti dolžnice zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Dolžnica se je zoper sklep pravočasno pritožila in smiselno predlagala razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na navedbe v dolžničinem predlogu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnica ni zmožna plačevati dolgov, da je nezaposlena in brez dohodkov in da prejema le denarno socialno pomoč, zaradi česar do poplačila upnikov v tem postopku ne bo prišlo. Edini pravni interes, ki ga dolžnica zasleduje s predlogom za začetek postopka je odpust njenih obveznosti. Vendar je sodišče glede na prvi odstavek 400. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora sodišče v primeru vloženega predloga za odpust obveznosti zahtevati podatke za stečajnega dolžnika iz kazenske evidence, ugotovilo, da za odpust obveznosti obstaja ovira po 1. točki 399. člena ZFPPIPP. Dolžnica je bila namreč pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, obsodba pa še ni bila izbrisana iz kazenske evidence. Ker je podana ovira za odpust obveznosti, zaradi česar sodišče takšnemu predlogu ne bi ugodilo, do poplačila upnikov v tem postopku pa tudi ne bi prišlo, ni podan pravni interes dolžnice za vodenje postopka osebnega stečaja in ga je zato potrebno zavreči. Pritožnica navaja, da so razlogi za vodenje postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti več kot očitni, in sicer je predlagateljica brezposelna mati samohranilka, preživlja sebe in sina s socialno pomočjo, zaradi odslužene zaporne kazni je težko zaposljiva, sin pa prav tako ne prejema preživnine, ker je njegov oče brezposelen in prejema socialno pomoč, brezposelna je tudi hčerka. Odpust obveznosti je edina priložnost, da v določenem času prične normalno življenje in ga hkrati ponudi tudi mladoletnemu sinu in hčeri.

Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni možnosti za oblikovanje stečajne mase. Sodišče prve stopnje je že pravilno pojasnilo, da je namen postopka osebnega stečaja, da vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejmejo (vsaj delno) plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih – enakomerno poplačilo upnikov (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP). Če ni možnosti oblikovanja stečajne mase, tudi ni možnosti, da bi bil dosežen osnovni namen postopka osebnega stečaja, to je enakomerno poplačilo upnikov. Prav tako je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da stečajna dolžnica ne more doseči niti sekundarnega namena postopka osebnega stečaja, ki je v odpustu dolžnikovih obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Odpust obveznosti namreč ni dovoljen, če obstaja kakšna ovira iz 399. člena ZFPPIPP. Glede na 1. točko cit. člena odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Podatke o obstoju te ovire stečajno sodišče uradoma pridobi iz kazenske evidence, ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje. Če ugotovi obstoj te ovire, sodišče predlog za odpust obveznosti zavrne (drugi odstavek 400. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da kaznivo dejanje jemanja podkupnine sicer ni kaznivo dejanje, ki bi bilo uvrščeno v 23. in 24. poglavje KZ-1, to je med kazniva dejanja zoper premoženje in kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ima pa pomembne elemente kaznivega dejanja proti premoženju. Zato pri presoji pogojev za odpust obveznosti ni relevantno, kar navaja pritožnica, da je dolg do države poravnala skozi zaporno kazen. Odločilno je namreč le, da je bila dolžnica po podatkih iz kazenske evidence spoznana za krivo za kaznivo dejanje, katerega objekt kazenskopravnega varstva je premoženje, zato določba 1. točke 399. člena ZFPPIPP ne dopušča odpusta obveznosti, ki je pravna dobrota prezadolženi fizični osebi in je kot taka odvisna tudi od subjektivnih kriterijev na strani dolžnika. Zato niso upoštevne niti pritožbene navedbe glede finančne stiske dolžnice in njene družine, ki se je v taki situaciji znašla zaradi dolžničinih dejanj.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dolžnik ne more doseči odpusta obveznosti. Ker obenem niti ni sporno, da ni mogoče pričakovati oblikovanja stečajne mase in s tem (vsaj delnega) poplačila upnikov, iz tega logično sledi, da ne bo dosežen niti osnovni niti sekundarni namen postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Ker dolžnica z začetkom postopka osebnega stečaja svojega položaja ne more urediti in ga tudi ne izboljšati, ni podan pravni interes za vodenje tega postopka. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP se tako pokaže odločitev sodišča prve stopnje kot pravilna. Predlog za začetek postopka osebnega stečaja bi bilo smiselno vložiti šele po izbrisu kaznivega dejanja iz kazenske evidence.

Pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).