Jedro

Uživalcu starostne pokojnine, priznane s strani hrvaškega nosilca zavarovanja pred 8.10.1991 po predpisih bivše SFRJ, na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ne more uveljaviti samostojnega, niti sorazmernega dela pokojnine, ne uveljavljati ponovne odmere pokojnine, saj je v 36. členu Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško izrecno dogovorjeno, da ostanejo dajatve obveznost tiste države pogodbenice, ki jih je do 8.10.1991 priznala.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev odločbe toženca opr. št. 9013996 z dne 19.6.2001 ter priznanje pravice do starostne pokojnine, ker je presodilo, da je izpodbijani zavrnilni upravni akt pravilen in zakonit. Zoper cit. sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Vztraja na stališču, da je upravičen do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine za dopolnjenih 10 let pokojninske dobe pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Navaja, da je sicer hrvaški starostni upokojenec od

15.4.1985, vendar naj bi mu bila pokojnina v višini 950 kun izplačevana le za hrvaško pokojninsko dobo. Ker pokojnina, ki jo prejema od hrvaškega nosilca zavarovanja, ne zadošča za preživljanje, uveljavlja slovenski del pokojnine in prosi za ugodno rešitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi ne navaja nobenih takšnih novih dejstev, niti ne ponuja kakršnihkoli dokazov v smislu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP), da bi sploh nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe.

Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravnilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno le dejstvo, da je tožnik uživalec starostne pokojnine od 15.4.1985 dalje, priznane s strani hrvaškega nosilca zavarovanja z odločbo št. 03160601445 z dne 25.6.1985, iz katere določno izhaja, da je bila tako pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice, kot odmeri pokojnine, upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ob takšnem dejanskem stanju pa ne glede na raven pokojninske dajatve, ki jo izplačuje hrvaški nosilec zavarovanja, tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovanja ne more uveljaviti samostojne, niti sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine, četudi ima pri njem dopolnjenih zatrjevanih 10 let pokojninske dobe, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu.

Pravna podlaga za rešitev predmetne zadeve je izključno podana v meddržavnem Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS - MP, št. 21/97), ki se uporablja od 1.2.1998 dalje. V 36. členu cit. sporazuma sta se državi izrecno dogovorili, da ostanejo dajatve, ki jih je do

8.10.1991 priznal nosilec ene države pogodbenice po pravnih predpisih nekdanje SFRJ, z upoštevanjem tudi zavarovalne dobe, dopoljnjene po pravnih predpisih druge države pogodbenice, obveznost tistega nosilca države pogodbenice, ki je dajatev priznala. To seveda pomeni, da uživalci pokojninskih dajatev, priznanih pri nosilcu zavarovanja ene od držav pogodbenic pred razpadom bivše SFRJ, v drugi državi pogodbenici, ne morejo uveljaviti samostojne, ne sorazmernega dela pokojnine, niti zahtevati ponovne odmere pokojnine na podlagi dopolnjene pokojninske dobe v drugi državi pogodbenici. Cit. mednarodno pravno ureditev je glede na načelo 8. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem se objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, bila pri odločanju o zahtevi dolžna uporabiti tako tožena stranka v predsodnem postopku, kot sodišče prve stopnje. Iz istih materialnopravnih razlogov je tudi pritožba ostala brezuspešna. Pritožbene navedbe tožnika, da je v R Sloveniji dopolnil 10 let pokojninske dobe, oziroma da nizka pokojnina, ki jo izplačuje hrvaški nosilec zavarovanja, ne zadošča niti za preživljanje, namreč pravno sploh niso relevantne, ker ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane.

Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.