Jedro

Če bo sodišče ugotovilo, da je bil nagib pravnega prednika tožnikov za sklenitev pogodbe za brezplačno uporabo stanovanja do toženkine smrti skupno življenje s toženko, in je bil ta nagib navzven razviden tudi toženki, in je nato z razpadom njune zveze odpadel, bo tožnikov zahtevek na izročitev stanovanja v neposredno posest tožnikoma utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpoved dne 6. 1. 2006 sklenjene najemne pogodbe med A. A. in toženo stranko ter na izpraznitev in izročitev nepremičnine z ID številko 000, ki v naravi predstavlja stanovanje št. 31 v večstanovanjski hiši na naslovu X, v izmeri 103 m2, v neposredno posest tožeči stranki. Tožeči stranki je naložilo, da v korist proračuna Republike Slovenije povrne stroške tožene stranke v višini 562,54 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Pritožnika menita, da so razlogi napadene sodbe kontradiktorni. Na eni strani sodišče zaključuje, da sporne najemne pogodbe z dne 6. 1. 2006 ni mogoče obravnavati kot veljavne najemne pogodbe v skladu z SZ-1, na drugi pa priznava obstoj najemne pogodbe ter da le ta ni edina pravna podlaga za uporabo stanovanja. Nesporno je, da toženka skupaj s svojima polnoletnima sinovoma biva v stanovanju na podlagi dovoljenja A. A., ki je pravni prednik tožnikov in njun oče. Pravni prednik tožnikov je toženki dovolil bivati v stanovanju ob pomembni okoliščini njune ljubezni, ki pa je kasneje prenehala. Toženka sama navaja, da med njima ni šlo za klasično najemno razmerje, temveč za razmerje „sui generis“. Najemno razmerje je bilo navidezno, fiktivno, za pridobitev določenih ugodnosti za toženko, in sicer pridobitve subvencije ter ureditve prijave stalnega bivališča. Neživljenjsko in nelogično bi bilo, da bi A. A. po razpadu zveze s toženko le tej še vedno nudil ugodnosti brezplačnega stanovanja v njegovem stanovanju. Po ustnem dovoljenju A. A. se je toženka s sinovoma vselila v sporno stanovanje, ob vselitvi pa čas in namen uporabe stanovanja ni bil dogovorjen. Brez dvoma je takšno razmerje opredeliti kot prekaristično razmerje, ki omogoča tožnikoma, da od toženke zahtevata, da sporno stanovanje izprazni in jima ga izroči v neposredno posest. Sodišče je zavzelo napačno stališče, da je bilo v skladu z najemno pogodbo najemno razmerje sklenjeno do smrti toženke. Čas smrti predstavlja bodoče časovno neopredeljeno in časovno negotovo dejstvo

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz tožbene trditvene podlage izhaja, da sta pravni prednik tožnikov in toženka dne 6. 1. 2006 sklenila najemno pogodbo (priloga A3) z dvema aneksoma (priloga A4 in B3), na podlagi katere je toženka prevzela v uporabo stanovanje št. 31 v večstanovanjski hiši na naslovu X. Tožnika sta toženki z dopisom z dne 24. 9. 2013 odpovedala najemno pogodbo zaradi neplačevanja mesečne najemnine in ker brez dovoljenja najemodajalca v stanovanju opravlja registrirano dejavnost. Na prvem naroku za glavno obravnavo sta tožnika še navedla, da je bilo dovoljenje njunega pravnega prednika za bivanje v stanovanju toženki dano z namenom, da bosta s toženko ostala v posebno zaupnem razmerju do konca življenja, kar pa se ni zgodilo, saj je njuna zveza razpadla ter da je bila najemna pogodba sklenjena le z namenom uveljavljanja subvencije.

6. Prvo sodišče se ni opredelilo do navedbe tožnikov, da je bila najemna pogodba sklenjena le zaradi uveljavljanja subvencionirane najemnine. Gre torej za trditev o navidezni pogodbi, ki med pogodbenima strankama ne učinkuje (50. člen OZ). Pri sklenitvi takšne pogodbe pogodbeni stranki neresnično voljo izražata kot bi bila njuna prava, pri čemer se tega obe zavedata in hočeta, da posel nastane le na videz. V takšnem primeru predpostavk za veljavnost pogodbe ni, saj ni volje strank in je zato nična. Lahko pa je veljaven prekriti posel, če je volja strank glede njega resnična.

7. V konkretnem primeru sta tožnika tudi zatrjevala, da sta pogodbeni stranki sklepali pogodbo z namenom, da bosta pravni prednik tožnikov in toženka ostala v posebnem zaupnem razmerju do konca življenja.

8. Podlaga oz. kavza pogodbe je razlog, zaradi katerega pogodbeni stranki sklepata pogodbo in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni namen strank za sklenitev pogodbe (39. člen OZ). Kaj je bil skupni namen pogodbenih strank oziroma razlog zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo, iz vsebine katere izhaja, da ima toženka pravico do brezplačne (oz. za simbolično ceno) uporabe stanovanja s časovno omejitvijo do njene smrti, iz izpodbijane sodbe ni razvidno. Kot je posredno že ugotovilo sodišče prve stopnje kavza konkretne najemne pogodbe ne ustreza tipični abstraktno zasnovani kavzi, značilni za najemno pogodbo, zato se je bilo potrebno vprašati, kakšna je torej kavza konkretne pogodbe oziroma ali sploh obstaja. Vsaka pogodbena obveznost je namreč povezana z vprašanjem, k čemu in zakaj se je nekdo zavezal. 9. Ker se do vseh odločilnih dejstev prvo sodišče ni opredelilo, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju s pomočjo materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP ugotoviti, kakšen je bil skupni namen pravdnih strank, ki ju je vodil pri sklenitvi navedene pogodbe in na podlagi tega presoditi, ali se je pravni prednik tožnikov dejansko s sklenitvijo pogodbe zavezal, da bo toženka lahko do svoje smrti brezplačno uporabljala stanovanje. Kavzo bo potrebno presojati tudi glede na interese, ki so stranki vodili k sklenitvi pogodbe.

11. Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, in je lahko pogojena z različnimi motivi oziroma nagibi. Nagib pri darilni pogodbi je lahko tako zelo pomemben, da brez njega do daritve ne bi prišlo, kar pomeni, da postane nagib del pravne podlage take pogodbe. Ker posla brez podlage ni, obstoječ posel preneha veljati, če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla pravna podlaga. Če naj bi šlo v razmerju med pravnim prednikom tožnikov in toženko za darilno razmerje, potem je potrebno ugotoviti darilni namen, torej ugotoviti, ali je bil namen pravnega prednika tožnikov toženki dati brezplačno uporabo stanovanja do njene smrti kar tako, ali pa je pravni prednik tožnikov v zameno pričakoval njuno skupno življenje. Če bo prvo sodišče ugotovilo, da je bil nagib pravnega prednika tožnikov za sklenitev pogodbe za brezplačno uporabo stanovanja do toženkine smrti skupno življenje s toženko, in je bil ta nagib navzven razviden tudi toženki, in je nato z razpadom njune zveze odpadel, bo tožnikov zahtevek na izročitev stanovanja v neposredno posest tožnikoma utemeljen.

12. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.