18. 1. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Goran Šubinski, Murska Sobota, na seji 18. januarja 2008

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 222/2005 z dne 20. 4. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 952/2004 z dne 17. 3. 2005 in s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. K 127/2003 z dne 11. 11. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil pred Okrožnim sodiščem spoznan za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja prikazovanja in izdelave pornografskega gradiva po drugem odstavku 187. člena KZ. Upoštevaje sodbo v drugem kazenskem postopku, v katerem je bil obsojen za kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ, mu je sodišče izreklo enotno kazen 12 let zapora. Zoper to sodbo so se pritožili pritožnik, njegova zagovornica in okrožni državni tožilec. Višje sodišče je pritožbama pritožnika in njegove zagovornice ugodilo tako, da je pritožnika oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, pritožbi okrožnega državnega tožilca pa je ugodilo tako, da je zvišalo izrečene kazni za posamezna dejanja in določilo novo enotno kazen 14 let zapora. Zoper sodbi Višjega in Okrožnega sodišča je pritožnikova zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da mu je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico do obrambe, kot izhaja iz 22. člena v povezavi z 29. členom Ustave. Poudarja, da je sodišče na zadnjem naroku glavne obravnave zavrnilo vse dokazne predloge obrambe. Pri tem izpostavlja zavrnitev postavitve izvedenca, s pomočjo katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da analnega spolnega odnosa med njim in enim od oškodovancev sploh ni bilo, ter zavrnitev zaslišanja očeta enega od oškodovancev, ki naj bi po navedbah tega oškodovanca zalotil pritožnika pri spolnem odnosu z njim. Pritožnik graja tudi postavitev izvedenke pedopsihologinje, ki ni več na seznamu stalnih sodnih izvedencev, njen izvid pa naj bi bil nestrokoven in zastarel, saj se kljub zakonski zahtevi ni ustrezno izpopolnjevala. Ta izvedenka je tudi opravila razgovor z oškodovancem, še preden bi mu obramba lahko zastavila vprašanja, po razgovoru med izvedenko in oškodovancem pa se je sodišče v celoti oprlo na mnenje izvedenke, obramba pa izpraševanja oškodovanca ni več mogla dokončati. Kršitev navedene pravice pritožnik vidi tudi v tem, da sodišče ni vpogledalo v ves dokazni material, ki ga je obramba vložila v spis, pri tem pa je tudi napačno presodilo, da pritožnika določen dokazni material obremenjuje, čeprav naj bi iz dokumentacije izhajalo, da to ne drži.

3.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Predsednik senata Okrožnega sodišča naj bi bil namreč pristranski, ker naj bi bil seznanjen z izjavo, ki jo je pritožnik dal policiji, prav tako pa je sodeloval v prejšnjem senatu, ki mu je sicer predsedoval drug sodnik in ki je pozneje odstopil. Kršitev navedene pravice naj bi bila tudi v tem, da naj bi okrožni državni tožilec med obravnavo ves čas spreminjal obtožnico in jo prilagajal trenutnemu stanju v postopku. Poleg tega naj bi na glavni obravnavi 13. 10. 2004 med odmorom dajal navodila izvedenki, policistoma ter neki gospe P. in njenemu sinu (sklepati gre, da je šlo za priče v kazenskem postopku), ki so nato spremenili svoje izjave.

4.Pritožnik nadalje uveljavlja kršitev pravice do javnega sojenja iz 24. člena Ustave. Navaja, da bi morala biti po zakonu zaradi varovanja koristi mladoletnih oškodovancev izključena javnost glavne obravnave. V nasprotju s tem pa je sodišče dopustilo javnost naroka 13. 10. 2004 ter dovolilo, da izreku sodbe prisostvuje tudi novinar O. B. Poleg tega pritožnik graja dejstvo, da so od samega začetka sojenja v časopis prihajale informacije, ki so bile razglašene za tajne, pri čemer naj bi po novinarjevih navedbah te informacije posredoval prejšnji predsednik senata. O tem naj bi pritožnik takoj obvestil predsednico sodišča, ki pa na to sploh ni odgovorila. V takšnem ravnanju prejšnjega predsednika senata pritožnik vidi tudi kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter pravice do spoštovanja obdolženčeve osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave.

5.Pritožnik uveljavlja še kršitev pravic iz prvega odstavka ter točk b) in d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 13. in 14. člena EKČP. Te pravice naj bi mu bile kršene s tem, da naj bi sodišče v trenutku, ko je bila z vprašanji oškodovancu na vrsti obramba, zaslišanje prekinilo, potem, ko se je na vztrajanje zagovornice nadaljevalo, pa oškodovanec na vprašanja ni želel več odgovarjati. Prav tako naj sodišče ne bi dovolilo postavljanja vprašanj obremenilnim pričam, izvedenki pedopsihologinji in izvedencu medicinske stroke. Pri tem pritožnik opozarja na dosedanjo ustavnosodno presojo glede pravice do zaslišanja obremenilnih prič.

6.Pritožnik je Ustavnemu sodišču 19. 4. 2007 poslal vlogo, v kateri navaja dodatne okoliščine, iz katerih naj bi izhajala kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Tako naj bi prvotni predsednik obravnavnega senata ter poznejši predsednik in članica obravnavnega senata, prav tako pa tudi vsi trije člani senata Višjega sodišča, ki je odločal o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, sodelovali pri odločanju o priporu, ki je bil odrejen zoper njega. Pri tem odločanju naj bi se seznanili z gradivom, ki je bilo pozneje iz spisa izločeno in na katerega se sodba ne sme opreti. Poleg tega je Ustavno sodišče 7. 1. 2008 prejelo pritožnikovo vlogo, v kateri navaja, da je Okrožno sodišče pri izreku kazni uporabilo napačno določbo KZ. To napako naj bi sicer popravilo Višje sodišče, ki pa naj bi storilo še večjo kršitev z zvišanjem izrečene enotne kazni na 14 let zapora. V zvezi s tem pritožnik opozarja, da bi mu za kaznivo dejanje zoper vsakega izmed oškodovancev lahko izreklo kazen največ 5 let zapora, ob upoštevanju določb drugega odstavka 47. člena KZ pa za obe dejanji skupaj največ kazen 10 let zapora. Pritožnik tudi navaja, da je za zatrjevano kršitev izvedel šele ob obisku predstavnikov urada Varuha človekovih pravic 21. 12. 2007, ter opozarja, da je pritožbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) mogoče uveljavljati vse do odločitve omenjenega sodišča.

B.

7.Skladno s prvim odstavkom 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) se sme ustavno pritožbo vložiti le, če so bila pred tem izčrpana vsa pravna sredstva. Pravna sredstva morajo biti izčrpana tudi po vsebini, kar pomeni, da je moral pritožnik kršitev, ki jo zatrjuje v ustavni pritožbi, uveljavljati v pravnih sredstvih. Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je pritožnik vložil po svoji zagovornici zoper sodbi Višjega in Okrožnega sodišča, v njej ni uveljavljal naslednjih očitkov:

– pristranskost predsednika senata Okrožnega sodišča, ki naj bi se seznanil z izjavo, ki jo je pritožnik dal policiji (točka 3. obrazložitve tega sklepa);

– spreminjanje obtožnice in dajanje navodil izvedenki in pričam s strani državnega tožilca (točka 3. obrazložitve tega sklepa);

– posredovanje tajnih podatkov iz spisa medijem (točka 4. obrazložitve tega sklepa);

– nemožnost zastavljati vprašanja oškodovancu, drugim obremenilnim pričam, izvedenki pedopsihologinji in izvedencu medicinske stroke (točka 5. obrazložitve tega sklepa).

Ker pritožnik teh očitkov v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, jih senat Ustavnega sodišča ni preizkusil, temveč se je omejil na ostale očitke, glede katerih je podana materialna izčrpanost.

8.

Pritožnik kot kršitev ustavno zagotovljenih pravic obrambe uveljavlja zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje očeta enega od oškodovancev, ki naj bi bil neposredna priča spolnemu odnosu med pritožnikom in oškodovancem, ter za postavitev izvedenca, ki bi ugotovil, da analnega spolnega odnosa med pritožnikom in enim od oškodovancev sploh ni bilo. Tretja alineja 29. člena Ustave zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo sodišče na podlagi načela proste presoje dokazov sâmo odloča, kateri dokaz bo izvedlo, predlagani dokaz pa mora izvesti, če je pravno relevanten. Obramba mora obstoj in pravno relevantnost dokaza izkazati z ustrezno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, obdolžencu v korist, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.

9.

Kot izhaja iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča (str. 6), je to zavrnilo pritožnikove dokazne predloge, ki jih je podal na zadnjem naroku glavne obravnave, ker je presodilo, da noben izmed predlogov ne bi prispeval k razjasnitvi zadeve. Pri tem ni konkretno navedlo, katere predloge je zavrnilo, niti ni specifično pojasnilo, zakaj ti predlogi ne bi prispevali k razjasnitvi zadeve. Višje sodišče je v zvezi s pritožbenimi očitki o neizvedbi dokazov splošno navedlo, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze ter da je takšno odločitev tehtno in sprejemljivo obrazložilo (str. 4). Podrobnejšo presojo zavrnitve predlaganih dokazov pa je opravilo Vrhovno sodišče (str. 4 in 5). Presodilo je, da je obramba s predlogom za zaslišanje očeta enega od oškodovancev in za postavitev izvedenca izkazala premajhno stopnjo verjetnosti, da bi tak dokaz glede na ostale izvedene dokaze lahko bil uspešen. Glede zaslišanja očeta enega od oškodovancev je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je bil ta ob dogodku tako močno opit, da se ga naslednjega dne ni več spominjal (močno opitost očeta ob dogodku in njegovo siceršnje ekscesivno pitje na raznih mestih omenja tudi prvostopenjska sodba). Glede postavitve izvedenca zaradi ugotovitve analnega spolnega odnosa med pritožnikom in enim od oškodovancev pa je Vrhovno sodišče pojasnilo, da iz zdravniškega spričevala za tega oškodovanca izhaja možnost zlorabe (s konkretno navedbo razlogov za to) ter da zaradi poteka časa morebitnih poškodb sluznice ne bi bilo več mogoče zaznati. Vrhovno sodišče je zato sklepalo, da ni bilo nikakršne verjetnosti, da bi pritožnik s predlaganima dokazoma uspel.

10.

Senat Ustavnega sodišča ugotavlja, da sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče dokaj splošno pojasnili, zakaj sta bila sporna dokazna predloga zavrnjena. Nasprotno pa je Vrhovno sodišče na temelju ustaljenih ustavnosodnih kriterijev presodilo, da pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ni bila kršena, saj ni bilo verjetno, da bi katerikoli dokaz lahko bil za pritožnika uspešen. Svojo odločitev je tudi obširno, konkretno in razumno utemeljilo, s tem pa zadovoljilo ustavnosodnim kriterijem glede zagotavljanja pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

11.

Skladno z drugim odstavkom 55.b člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo le, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Kot izhaja iz 9. in 10. točke obrazložitve tega sklepa, pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave ni bila kršena. Pritožnikovi očitki tudi niso odprli nobenega novega pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve, saj je, kot izhaja iz 8. točke obrazložitve tega sklepa, Ustavno sodišče v dosedanji presoji že oblikovalo in ustalilo kriterije, po katerih se presoja morebitni obstoj kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Zato te ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

12.

Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija še postavitev izvedenke pedopsihologinje, ki po njegovih navedbah ni na seznamu stalnih sodnih izvedencev, poleg tega pa naj se ne bi ustrezno strokovno izpopolnjevala. S temi trditvami pritožnik izpodbija verodostojnost izvedenskega mnenja, s tem pa pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, čemur postopek z ustavno pritožbo ni namenjen. Prav tako pritožnik po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje s tem, ko navaja domnevne napake pri presoji sodišč o relevantnosti listinske dokumentacije, ki jo je priložil, in o posledično napačni presoji sodišč o tem, ali ga določen dokazni material obremenjuje ali ne. Glede pritožnikovega očitka o kršitvi pravice do javnega sojenja iz 24. člena Ustave zaradi neizključitve javnosti enega izmed narokov glavne obravnave in izreka sodbe pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da so bila navedena sodna dejanja po pritožnikovem lastnem zatrjevanju javna in da zato že pojmovno s tem ni mogla biti kršena pritožnikova pravica do javnega sojenja. Kolikor pa pritožnik meni, da bi ta sodna dejanja morala biti zaprta za javnost zaradi varstva mladoletnih oškodovancev, je treba pojasniti, da gre v tem primeru za vprašanje morebitne kršitve njunih, ne pa pritožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 50. člena ZUstS o tem očitku ni moglo odločati.

13.

Pritožnik je 19. 4. 2007 Ustavnemu sodišču poslal vlogo, v kateri navaja dodatna dejstva, iz katerih naj bi izhajala kršitev njegove pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, 7. 1. 2008 pa je Ustavno sodišče prejelo še vlogo, v kateri pritožnik po vsebini uveljavlja kršitev načela zakonitosti kazenskega prava iz 28. člena Ustave. Pri tem senat Ustavnega sodišča ugotavlja, da pritožnik v nobeni izmed vlog ne navaja dejstev, ki bi sama zase utemeljevala obravnavo očitkov, vloženih po izteku šestdesetdnevnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, prav tako pa noben izmed očitkov vsebinsko ne izpolnjuje kriterijev iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS za sprejem ustavne pritožbe.

C.

14.

Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Zvonko Fišer Predsednik senata