Jedro

Ker potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več obstajala (niti pri uporabniku, kamor je bil tožnik napoten, niti pri ostalih uporabnikih, s katerimi je tožena stranka sodelovala), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev ter odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2015 za poziv tožnika nazaj na delo k toženi stranki, za vzpostavitev delovnega razmerja za obdobje od 9. 2. 2015 dalje do vrnitve in za priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, vključno z obračunom ter izplačilom pripadajoče plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov mesečne plače v plačilo za sporno obdobje. Poleg tega je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev njegovih pravdnih stroškov. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega delovnega spora.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper odločitev o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka in glede tega, da tožnik sam krije svoje stroške tega individualnega delovnega spora, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je imela tožena stranka potrebo po njegovem delu in da mu je bila dolžna zagotavljati delo. Tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bila trditvena podlaga in dokazno breme na njej. Navaja, da ni res, da družba A. d. d. B. ne bi imela več potrebe po delu na delovnem mestu „komisionar viličarist ...“, saj je delovni proces pri tem delodajalcu tekoč in v ničemer moten. Delodajalec vedno potrebuje delavce tovrstnega profila. Tudi iz poizvedb pri družbi A. d. d. izhaja, da potrebuje delavce in delo, na katerem je delal tudi tožnik.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. I Pd 137/2015 z dne 2. 11. 2015 v celoti zavrnilo. Zoper to odločitev se je pritožil tožnik, njegovi pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 17/2016 z dne 6. 12. 2016 ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (A2) in sicer za delovno mesto „A. komisionar viličarist ...“, ki je bilo razvrščeno v III. tarifni razred. Tožena stranka je tožniku dne 9. 1. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A1), iz katere izhaja, da je potreba po delu tožnika pri uporabniku A. prenehala 7. 1. 2015, da je tožena stranka preverila možnost napotitve tožnika k drugim uporabnikom. Pri tem je ugotovila, da potreba po tožnikovem delu tudi pri njih ne obstoji, posledično pa je tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je potreba po tožnikovem delu pri uporabniku A. d. d. dejansko prenehala, kar izhaja tako iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke kot tudi iz dopisa A. d. d. z dne 9. 6. 2016. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da tožena stranka delavcev v času, ko je bila tožniku podana odpoved, v A. d. d. ni napotila, iz dopisa A. d. d. z dne 7. 1. 2015 (B2) pa izhaja, da je pri podjetju A. d. d. prišlo do zmanjšanja obsega dela na delovnem mestu „komisionar viličarist ...“ in sicer iz poslovnih razlogov. Iz navedenega obvestila je razvidno tudi, da tožnikovega dela pri uporabniku ne potrebujejo več.

8. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več obstajala (niti pri uporabniku, kamor je bil tožnik napoten, niti pri ostalih uporabnikih, s katerimi je tožena stranka sodelovala, kar vse izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitve), je utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da pri toženi stranki še vedno obstaja potreba po tožnikovem delu, saj prav nasprotno izhaja iz dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v dokaznem postopku. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da ima družba A. d. d. še vedno potrebe po delu delovnega mesta komisionar viličarist ..., ki ga je opravljal tožnik, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da družba A. d. d. potrebe po delu na tem delovnem mestu nima.

10. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 5. točko 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker se predmetni spor nanaša na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.