Jedro

Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1093. člena ZOR). Ker zakon za primer, ko pride po sklenitvi pogodbe o poravnavi do spremenjenih okoliščin, ne določa kaj drugega, bi torej po splošnih pravilih o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tožnik ne bil upravičen do zahtevka, kakršnega je uveljavil. S pogodbo o poravnavi sta pogodbeni stranki uredili razmerje trajnega značaja. Dogovorili sta se namreč za plačevanje mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka tožnika. Razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin v takem primeru ne bi predstavljala (dokončne) ureditve razmerja med strankama, saj bi bilo treba drugačno višino rente določiti bodisi sporazumno bodisi s posredovanjem sodišča na zahtevo upravičene stranke. Tega sta se očitno zavedali tudi pravdni stranki, ki sta tekom pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje sporazumno v določeni meri upoštevali spremenjene okoliščine za določeno časovno obdobje, sodišči prve in druge stopnje pa sta z analogno uporabo 196. člena ZOR tožniku dopustili zahtevek na spremembo pogodbe. Edino z analogno uporabo omenjenega zakonskega določila je namreč tožniku mogoče priznati pravico zahtevati spremembo dogovorjene rente.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in rento, ki se jo je s sporazumom zavezala tožena stranka plačevati tožniku v znesku 52.982 SIT, od 1.4.2004 zvišalo na 73.700 SIT mesečno, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (tožnik je zahteval zvišanje na 122.245 SIT mesečno) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje je pravočasno vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter v zavrnilnem delu in izreku o stroških tudi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je upravičenost do rente pogojena z izkazanim izgubljenim zaslužkom ali z nemožnostjo za nadaljnji razvoj in napredovanje, povečanje rente pa s pomembnejšo spremembo okoliščin, ki so bile sicer relevantne, ko je sodišče s prejšnjo odločbo odmerilo rento. Tožnik je zaradi invalidnosti v posledici prometne nesreče prikrajšan za zaslužek zaradi nezaposljivosti, materialno pa je prizadet tudi zato, ker nima možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje. Sodišče druge stopnje je prezrlo tožnikove navedbe, da je imel zaradi mladosti, utečenih poslov, prevzema očetovih strojev, družbene klime, ki je vzpodbujala podjetništvo, in izrazite konjunkture v gradbeništvu, realne možnosti za razvoj z ugodnimi materialnimi učinki. V posledici zgolj računskega pristopa pri odločanju o renti je bila v celoti zanemarjena druga zakonska podlaga za odmero rente - uničena možnost za napredovanje in nadaljnji razvoj. Zato je obveljal zaključek, da bi tožnik v letu 2004 kot samostojni podjetnik, ki dela z gradbenimi posli in hkrati vodi posle, zaslužil le 127.380 SIT. Znesek je izrazito prenizek in odstopa od vseh statističnih podatkov. Sodišče druge stopnje je napačno tolmačilo pomen poravnave o renti, ki sta jo pravdni stranki sklenili leta 1997, ko jo je enačilo s "prejšnjo sodno odločbo." Obligacijski zakonik (OZ - UPB1, Uradni list RS, št. 97/2007) se v 175. členu, ko dopušča zvišanje rente, izrecno sklicuje na pomembnejšo spremembo okoliščin, ki jo je imelo sodišče pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. V zakonu je predpostavljena predhodna pravda o renti, v kateri so bile upoštevane vse okoliščine, relevantne za odmero njene višine. Dogovor med strankama ob nedvoumni zakonski določbi zato tedaj, kadar oškodovanec kasneje zahteva odmero rente od sodišča, ne more imeti enakih pravnih posledic kot sodna odločba. Ob pravilni uporabi določb 174. in 175. člena OZ bi zato morali sodišči prve in druge stopnje upoštevati dejansko tožnikovo prikrajšanje in rento priznati v višjem znesku. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi sicer izvensodno poravnavo o renti napačno interpretirali, ko sta izhajali iz izhodišča o mesečni plači - valoriziranem znesku 850 DEM. Višina rente ni temeljila na 850 DEM kot absolutnem znesku, ampak na možnem takratnem mesečnem dohodku. Renta v letu 1997 je bila dogovorjena ob upoštevanju možne tožnikove tedanje plače, ki je bila opredeljena po višini, saj sicer izračun ne bi bil možen. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da ima tedanja osnova za izračun rente absolutni pomen in jo je treba zgolj valorizirati, je zato v nasprotju s pravo voljo obeh podpisnikov izvensodne poravnave. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi v delu, v katerem sta sodišči kot odbitno postavko upoštevali invalidnino, ki jo tožnik prejema za telesno okvaro. V sodni praksi se invalidnina upošteva samo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in nobene podlage ni za spreminjanje te prakse.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Poravnava je pogodba, s katero osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (prvi odstavek 1089. člena v času sklepanja poravnave veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se glede na določbo 1060. člena OZ uporablja tudi za obravnavano obligacijsko razmerje). Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta pravdni stranki 7.2.1997 sklenili poravnavo, s katero se je tožena stranka na račun izgubljenega zaslužka zavezala tožniku od 1.3.1997 plačevati mesečno rento v višini 52.982 SIT.

Eno temeljnih načel obligacijskega prava je načelo pacta sunt servanda ali dolžnost izpolnitve obveznosti (17. člen ZOR) in zagotavlja pogodbeno disciplino. Pogodba stranke zavezuje; svojo obveznost so dolžne izpolniti in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Pravicam in obveznostim iz pogodbenega razmerja sodišče nudi varstvo in že zato tožnik zmotno meni, da sklenjena poravnava o obveznosti plačevanja rente nima nikakršnega pomena in ne more imeti vpliva na odločanje sodišča, če kasneje oškodovanec (novo) odmero rente zahteva od sodišča. Vendar pa v obravnavanem primeru oškodovanec ni zahteval odmero rente od sodišča, pač pa njeno spremembo. Ker bi bilo dosledno vztrajanje pri načelu dolžnosti izpolnitve pogodbe za stranke prestrogo in neživljenjsko, zlasti kadar se pogodbeno razmerje izpolnjuje skozi daljše časovno obdobje, zakon določa nekatere izjeme oziroma omilitve tega načela. Eno od njih je tudi t.i. clausula rebus sic stantibus.

Tožnik torej s tožbo zahteva zvišanje dogovorjene rente, pri čemer zatrjuje bistveno spremenjene razmere, do katerih je prišlo v času po sklenitvi prej omenjene poravnave. Če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namen pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in da bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe (prvi odstavek 133. člena ZOR). Spremenjene okoliščine torej stranko, ki se nanjo sklicuje, upravičujejo do razveze in ne do spremembe pogodbe - možnost, da ponudi ali privoli, da se ustrezni pogoji pravično spremenijo, je dana nasprotni stranki, ki želi pogodbo vzdržati v veljavi (četrti odstavek 133. člena ZOR).

Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1093. člena ZOR). Ker zakon za primer, ko pride po sklenitvi pogodbe o poravnavi do spremenjenih okoliščin, ne določa kaj drugega, bi torej po splošnih pravilih o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tožnik ne bil upravičen do zahtevka, kakršnega je uveljavil. S konkretno pogodbo o poravnavi sta pogodbeni (sedaj pravdni) stranki uredili razmerje trajnega značaja. Dogovorili sta se namreč za plačevanje mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka tožnika. Gre za bodočo materialno škodo, ki v času sklepanja poravnave še ni nastala, že tedaj pa je bilo gotovo, da bo nastala oziroma da bo postopno nastajala. Dogovor o višini bodoče škode je zato lahko temeljil le na določenih predvidevanjih pogodbenih strank oziroma na zanju tedaj pričakovanem normalnem teku stvari. Pomembnejši odstop od takega pričakovanega teka dogodkov oziroma pomembnejša sprememba okoliščin, ki sta jih stranki upoštevali kot relevantne za določitev višine rente, lahko povzroči, da renta ne ustreza več njunim pričakovanjem. Razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin v takem primeru ne bi predstavljala (dokončne) ureditve razmerja med strankama, saj bi bilo treba drugačno višino rente določiti bodisi sporazumno bodisi s posredovanjem sodišča na zahtevo upravičene stranke. Tega sta se očitno zavedali tudi pravdni stranki, ki sta tekom pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje sporazumno - z novo poravnavo - v določeni meri upoštevali spremenjene okoliščine za določeno časovno obdobje in temu sta sledili tudi sodišči prve in druge stopnje, ki sta z analogno uporabo 196. člena ZOR (oziroma sedaj veljavnega 175. člena OZ) tožniku dopustili zahtevek na spremembo pogodbe. Edino z analogno uporabo omenjenega zakonskega določila je namreč tožniku mogoče priznati pravico zahtevati spremembo dogovorjene rente. Analogna uporaba 196. člena ZOR pa se kaže v tem, da sta sodišči spremenili odškodnino (rento) tako, da sta upoštevali spremembo (le) tistih okoliščin, ki sta jih za določitev prvotne rente upoštevali sami stranki, in na način, kot sta jih upoštevali. Zato sta izhajali iz vsebine pogodbe o poravnavi in višino dogovorjene rente spremenili na eni strani upoštevajoč kriterije, kot sta jih imeli pred očmi pravdni stranki ob sklepanju poravnave, ter na drugi strani spremembe teh kriterijev oziroma okoliščin. Ali povedano drugače, izhajali sta iz volje strank ob sklepanju poravnave in ob upoštevanju te in spremenjenih okoliščin določili drugačno rento. Stranki sta s poravnavo z vzajemnimi popustitvami določili svoje pravice in obveznosti glede obveznosti plačevanja rente in njene višine in zahtevku po spremembi poravnave oziroma z njo dogovorjene rente sta sodišči sledili samo, kolikor so se bistveno spremenile okoliščine, na podlagi katerih sta to obveznost določili stranki in nanje ob sklepanju poravnave nista mogli računati. Navedeno pa pomeni, da tožnik neutemeljeno trdi, da bi morali sodišči prve in druge stopnje na novo presojati vse okoliščine, na podlagi katerih se sicer določi renta.

Na revizijske trditve o napačni interpretaciji poravnave in o valoriziranem znesku 850 DEM kot izhodišču mesečne plače tožnika vsebuje odgovor že obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje (na drugi in tretji strani). Znesku 850 DEM sodišči nista dali absolutnega pomena, saj sta ga na eni strani valorizirali, na drugi strani pa zapisali, da dejstva, da bi se konkretno tožniku (in ne le povprečno v Republiki Sloveniji) zvišala plača, tožnik ni dokazal. Sicer pa je voljo in namen strank (s pomočjo korespondence med strankama in zaslišanja tožnika) ugotavljalo tudi sodišče prve stopnje (četrta stran obrazložitve sodbe), sodišče druge stopnje pa je z zavrnitvijo pritožbe te ugotovitve potrdilo. Ti zaključki so dejanske narave, v presojo katerih se revizijsko sodišče ne more spuščati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Odgovor na trditve o napačni uporabi materialnega prava zaradi odštetja invalidnine pa izhaja iz že dosedanje obrazložitve: sodišči sta rento po višini spremenili na način, kot sta storili to stranki v prvotnem dogovoru (v tem pa sta od plače odšteli tudi invalidnino), torej je upoštevalo spremembo okoliščin tako, kot sta jih imeli stranki pred očmi ob sklepanju dogovora - le tako je namreč mogoča analogna uporaba 196. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.