Jedro

Revizija povsem zgrešeno meni, da je "pogodba o reodkupu blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju" z dne 19.7.1994, po kateri je tožeča stranka prodala toženi stranki 23 blagajniških zapisov Banke Slovenije, simuliran posel z nedopustno pravno podlago in zato ničen, ker bi naj na ta način tožeča stranka prišla do neupravičene provizije 194.703,10 USD (ki predstavlja temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke). Tožena stranka spregleda, da je vendar za račun tožeče stranke za vpisanih 23 blagajniških zapisov pri Banki Slovenije v nominalni vrednosti 920.000,00 USD plačala le 631.724,90 USD zato, ker je po eni strani Banka Slovenije priznala diskont do zneska 895.764,90 USD, nato pa še popust do zneska 631.724,90 USD na račun 805 predloženih nakupnih bonov v vrednosti po 382 USD (skupaj za 264.040,00 USD).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP, je revizijsko sodišče odločalo o reviziji po ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je s sodbo ugotovilo - med drugim - obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 44,229.691,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 8.8.1996. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija povsem zgrešeno meni, da je "pogodba o reodkupu blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju" z dne 19.7.1994, po kateri je tožeča stranka prodala toženi stranki 23 blagajniških zapisov Banke Slovenije, simuliran posel z nedopustno pravno podlago in zato ničen, ker bi naj na ta način tožeča stranka prišla do neupravičene provizije 194.703,10 USD (ki predstavlja temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke). Tožena stranka spregleda, da je vendar za račun tožeče stranke za vpisanih 23 blagajniških zapisov pri Banki Slovenije v nominalni vrednosti 920.000,00 USD plačala le 631.724,90 USD zato, ker je po eni strani Banka Slovenije priznala diskont do zneska 895.764,90 USD, nato pa še popust do zneska 631.724,90 USD na račun 805 predloženih nakupnih bonov v vrednosti po 382 USD (skupaj za 264.040,00 USD). Ti nakupni boni so bili last tožeče stranke, ki jih je pred tem kupila od Bank Austria in izvirajo iz prve izdaje blagajniških zapisov Banke Slovenije, kot vse to sledi iz priloženih in kot dokaz izvedenih listin (priloge v spisu A15, A16 in A17).

Nakupne bone določi Banka Slovenije že v sklepu o izdaji blagajniških zapisov Banke Slovenije z nakupnimi boni v skladu z določilom 25. in 29. člena Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91). Nakupni boni so izročeni kupcem blagajniških zapisov skupaj z blagajniškimi zapisi kot posebna boniteta, saj so na račun teh nakupnih bonov (ki lahko samostojno krožijo v pravnem prometu po tržni ceni) kupci deležni ustreznega popusta pri novih nabavah blagajniških zapisov. Na ta način Banka Slovenije urejuje količino denarja na monetarnem trgu, kar je tudi osnovni namen izdaje blagajniških zapisov kot vrednostnih papirjev, kot to smiselno izhaja iz določila tretjega odstavka 2. člena Zakona o vrednostnih papirjev (Uradni list SFRJ št. 64/89 in 29/90), ki v tem delu še velja glede na določilo 201. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev, v zvezi z določili drugega odstavka druge in prve alineje 5. člena Zakona o Banki Slovenije (navedenega načina izdaje blagajniških zapisov z nakupnimi boni se Banka Slovenije po potrebi še vedno poslužuje, glej na primer sklep o trinajsti izdaji blagajniškega zapisa Banke Slovenije z nakupnim bonom, Uradni list RS št. 66/99 z dne 13.8.1999).

Sodišči druge in prve stopnje sta tedaj materialnopravno pravilno odločili o zadevi, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku v sedaj izpodbijanem delu.

Sodišče druge stopnje tudi ni bistveno kršilo določil postopka po smiselno uveljavljani 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ko je v svoji obrazložitvi označilo nakupni bon tudi z besedo kupon. Gre za očitno pomoto, zaradi katere pa sodba ni nejasna, kot to meni revizija, saj je iz besedne zveze razvidno, da se je beseda kupon uporabila za bon.

Revizija izpodbija še dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, s trditvijo, da obravnavanih blagajniških zapisov Banke Slovenije tožena stranka sploh ni sprejela. Taka izvajanja revizije so glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 neupoštevna.

Glede na tako stanje stvari in, ko tudi po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP 1977, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.