Jedro

Sredstva iz naslova turistične takse se porabijo namensko za dejavnosti in storitve, povezane s turizmom in določene z ZSRT. Le-te pa so na voljo vsem turistom, kar pomeni tudi zavezancem za plačilo turistične takse, ki so lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastnih plovil. Za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katerim se zavezancu naloži v plačilo turistična taksa, je pristojen župan občine kot drugostopenjski organ in ne Ministrstvo za gospodarstvo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 329-665/2008 z dne 12. 2. 2008, določil tožniku za leto 2007 plačilo pavšalne turistične takse v višini 183,60 EUR, način in rok njenega plačila, ugotovil pa je tudi, da v postopku niso nastali posebni stroški. Drugostopni organ je z odločbo, št. 329-665/2008 z dne 25. 8. 2008, pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo zavrnil ter ugotovil, da stroškov postopka ni bilo. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je iz uradne evidence razvidno, da je tožnik s stalnim prebivališčem v A., lastnik nepremičnine na naslovu ... v Bohinju. Pri določitvi plačila pavšalne turistične takse se upošteva stanovanjska površina objekta in se za navedeni objekt, ki spada v kategorijo več kot 60 m2, v skladu z določbo 6. člena Odloka o turistični taksi v Občini Bohinj (v nadaljnjem besedilu Odlok) določi 2000 točk. Višina turistične takse se izračuna tako, da se število točk pomnoži z vrednostjo točke, ki je določena v določbi 26. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma, ki znaša 0,0918 EUR, kar za obravnavani objekt znaša (2000 točk x 0,0918 EUR x 1) 183,60 EUR. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da turistična taksa ni bila odmerjena za nazaj v smislu časovnega obdobja pred uveljavitvijo omenjenega odloka. Odločba o odmeri turistične takse za leto 2006 je bila izdana več kot dve leti po uveljavitvi spornega občinskega odloka. Po določbi 5. odstavka 24. člena Zakona o spodbujanju razvoja turizma se turistična taksa odmeri za nazaj in se plača do 31. 3. za preteklo leto. Enako določa tudi določba 10. člena Odloka. ZRST je pričel veljati že leta 2004, občina pa je po predpisanem postopku in pod zakonskimi pogoji sprejela Odlok, ki je pričel veljati več kot dve leti pred izdano odločbo. Pred uveljavitvijo ZSRT je na območju občine Bohinj veljal Odlok o turistični taksi v Občini Bohinj (Uradni vestni občine Bohinj, št. 4/98), ki pa ni bil v ničemer v nasprotju z ZSRT, ki je začel veljati 31. 1. 2004. Ker tedaj veljavni odlok ni bil v nasprotju, za občinski svet določba 50. člena ni bila obvezujoča in ni obstajala zakonska obveznost po usklajevanju določb. Pri pripravi Odloka pa je občinski svet tudi upošteval določbo 2. odstavka 24. člena ZSRT, ki določa kriterije, ki jih mora občina izpolnjevati za določitev turistične takse za lastnike počitniških hiš oziroma stanovanj. Občina tudi izpolnjuje vse kriterije, ki jih ta določba določa, ti podatki pa so preverljivi in javno dostopni. V času sprejema izpodbijanega Odloka je bilo v letu 2003 v občini Bohinj opravljenih več kot 100.000 nočitev, in sicer 342.753 nočitev (podatki občinske uprave na podlagi mesečnih poročil o plačani turistični taksi), v letu 2004 je bilo v nastanitvenih objektih na območju občine Bohinj 3.842 ležišč, ki vključuje hotelske kapacitete, penzione, apartmaje, sobodajalce, dva kampa in planinske domove (podatki lokalne turistične organizacije). Leta 2004 pa je bilo na njenem območju 631 objektov iz 7. točke 4. člena ZSRT, t. j. počitniških hiš oziroma stanovanj (podatki DURS). S tem je občina izpolnjevala kriterije iz določbe 1. odstavka 24. člena ZSRT. Zavezanci za plačilo po ZSRT so lastniki počitniških hiš in stanovanj, torej tisti, ki v teh objektih nimajo prijavljenega stalnega prebivališča, temveč imajo v teh objektih prijavljeno začasno prebivališče. Meni, da ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom, ker je zakon določil, da občina fakultativno po svoji potrebi določi, da turistično takso plačujejo tudi lastniki počitniških hiš in stanovanj zase in za vse druge osebe. Število točk iz določbe 3. odstavka 6. člena Odloka je povsem skladno z določbo 26. in 24. člena ZSRT. Zakon občini ne nalaga sprejema posebnega akta za ugotovitev obstoja zakonskih kriterijev, temveč lahko občina upošteva dejavnike, ki opredeljujejo stopnjo razvitosti turizma na določenem območju. Nedvomno občina Bohinj velja za eno najbolj razvitih turističnih območij v RS. Tudi navedbe, da zavezanci za plačilo turistične takse niso izenačeni s turisti, ker jim občina ni zagotovila brezplačnih ugodnosti in storitev kot za turiste, ne veljajo. Iz naslova turistične takse se brezplačno nudijo turistom: - brezplačne informacije, možnost uporabe posebnih in urejenih sprehajalnih poti, kolesarskih stez, itd., - možnost uporabe urejene okolju in ljudem prijazne urbane opreme, - brezplačno koriščenje urejenih tekaških prog. Lastniki počitniških hiš in stanovanj, ki so obenem tudi zavezanci za plačilo takse, pa imajo pravico do nakupa kartice gost Bohinja kot posebne ugodnosti – brezplačno parkiranje na območju Bohinjskega jezera. Odlok je predvidel dve obliki turistične takse, in sicer turistično takso za prenočevanje, ki jo plačujejo državljani RS in tujci, ki zunaj kraja stalnega prebivališča in na območju občine uporabljajo storitve prenočevanja, ter pavšalno turistično takso, za katero so zavezani za plačilo lastniki počitniških hiš in stanovanj. Pri plačilu pavšalne turistične takse gre za plačilo na podlagi zakonske domneve glede na število ležišč oziroma velikosti, kar je določil tudi Odlok. Glede na stanovanjsko površino je bilo tožniku pravilno odmerjenih 2000 točk, izračun pa je tudi glede na upoštevano vrednost točke pravilen. Župan pa je s pooblastilom, št. 021-22/2006 z dne 20. 11. 2006, pooblastil višjo svetovalko za družbene dejavnosti in gospodarstvo za odločanje o upravnih zadevah na prvi stopnji. Pooblaščena uradna oseba pa izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogodbe. O pritožbi pa odloča župan in ne Ministrstvo za gospodarstvo, saj pristojnost ministrstva ni podana.

Tožnik je v tožbi navedel, da izpodbija drugostopno odločbo iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ZSRT in Odloka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve določb Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter, ker je pri odločanju sodelovala oseba, ki bi po ZUP morala biti izločena. Drugostopni organ ni podal pravno utemeljenih odgovorov na njegovo pritožbo, zato je bistveno kršil določbo 213. člena ZUP, po katerem je bil dolžan odločiti o vseh zahtevkih strank. Ker toženka v svojih odgovorih ni podala nobenega utemeljenega ugovora, to pomeni, da je trditev tožnika dokazana, kar meni tudi Vrhovno sodišče. Tožnik v pritožbi ni navajal, da ugovarja odmeri takse za nazaj. Župan zavajajoče navaja, da je bil Odlok sprejet v skladu z zakonskimi pogoji, saj je ZSRT v določbi 2. odstavka 50. člena določil, da morajo občine v roku 6 mesecev od uveljavitve tega zakona uskladiti splošne akte, s katerimi urejajo turistično takso, če so v nasprotju z zakonom. ZSRT je pričel veljati 15. 1. 2004, Odlok pa je pričel veljati šele 15. 1. 2005. Občina je torej zaradi svoje malomarnosti ali nesposobnosti kršila citirano določbo. Tudi občinski organi morajo spoštovati Ustavo, oziroma določbo 120. člena. Odlok je zato sprejet brez pravne podlage in neveljaven. Župan ni odgovoril na navedbe tožnika, da s sprejemom Odloka, ki ga je občina fakultativno po svoji potrebi sprejela, niso kršene določbe 14. v povezavi z določbami 32. in 67. člena Ustave. Župan tudi ni odgovoril na vprašanje tožnika o sorazmernosti med dajatvijo in povračilom dajatve, ker je ZSRT predpisal samo za določene državljane vnaprej fiksno pavšalno višino takse, vsi ostali pa turistično takso plačujejo po dejanskem koriščenju nočitev. Že ob sprejemanju ZSRT je bil na drugi obravnavi Odbora za gospodarstvo DZ izražen sum o protiustavnosti določb 23. in 24. člena ZSRT, kar je tudi zapisano v Poročevalcu. Ta sum pa nesporno potrjuje tudi odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-233/97, ki je v podobnem primeru o povečanju davka od premoženja za državljane, ki nimajo stalnega bivališča v občini, kjer imajo počitniško hišo, odločilo, da mora biti zakon, ki predpisuje javno dajatev, zaradi lastnosti davka kot javne dajatve brez neposredne zveze med dajatvijo in povračilom, čim bolj določen. V odločbi, št. U-I-149/97 pa je tudi odločilo, da gre pri tem, ali imaš stalno ali začasno bivališče v določeni občini, za osebno okoliščino in se s tem ustvarja neenakost glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Določbe 23. in 24. člena ZSRT so torej v neskladju z Ustavo. Tudi dejstvo, da je zakonodajalec v določbi 24. člena arbitrarno prepustil občinam, da lahko določijo, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše, je v nasprotju z določbo 14. člena v povezavi z določbama 32. in 67. člena Ustave, saj ustvarja neenakost med državljani glede na lokacijo lastnine, če je občina odlok sprejela ali ne, pa bi ga glede na pogoje zakona lahko. Zakonodajalec mora glede na določbo 147. člena Ustave predvideti, kar država zahteva od davkoplačevalcev in ne, da je šele iz podzakonskega predpisa jasno, kdo je plačnik dajatve. Navedel je tudi, da pravila upravnega postopka določa ZUP kot lex specialis, ki določa pritožbene postopke. Res je, da na podlagi 67. člena ZLS na prvi stopnji odloča občinska uprava, kjer je pritožnik tudi dolžan vložiti pritožbo, kar pa ne pomeni, da na drugi stopnji odloča župan občine. Po določbi 233. člena ZUP pa o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava lokalne skupnosti in ki izhaja iz državne prenesene pristojnosti, odloča stvarno pristojno ministrstvo. Zato bi morala občina pritožbo poslati v reševanje Ministrstvu za gospodarstvo. Odločitev je tako v nasprotju z Ustavo, ki v določbi 140. člena določa, da v pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine, po predhodnem soglasju občin pa lahko država z zakonom prenese na občino opravljanje posameznih nalog iz državnih pristojnosti, če zato zagotovi tudi sredstva. ZSRT je prenesel iz državne pristojnosti na vse občine opravljanje nalog turistične takse, kar velja za vse občine v Sloveniji, ki so sprejele svoje občinske odloke. Ti odloki torej niso izvirna pristojnost ene same občine, kot to določa določba 1. odstavka 140. člena Ustave. Občina lahko določi takso samo za zadeve po določbi 9. člena Zakona o financiranju občin. Drugostopno odločbo je torej izdal stvarno nepristojen organ. Tožnik je še navedel, da ni možno preveriti, ali občina izpolnjuje kriterije po določbi 24. člena ZSRT. Vsi podatki so sicer po navedbi župana javno dostopni, vendar ne pove, kje so objavljeni. Vsi predpisi pa morajo biti po določbi 150. člena Ustave objavljeni, preden začnejo veljati. Župan se torej ne more sklicevati na podatke, če ti niso zbrani na osnovi verodostojnih statističnih podatkov in ustrezno objavljeni. Iz lokalnega časopisa pa tudi izhaja, da je turistična organizacija navedla, da ima kar tri različne podatke o številu nočitev, ki se razlikujejo med seboj do 40 %, kar pomeni, da ima tri različne podatke o višini pobrane turistične takse. S tem, ko občina ni navedla vira podatkov, je kršila določbo 25. člena Ustave v zvezi z določbo 154. člena Ustave. Ker občina ni podala odgovora na navedbe tožnika o kršitvah pravil postopka, se šteje, da so te trditve dokazane. V zvezi z ustavnopravno problematiko je že bila podana ustavna pobuda 53 pobudnikov, vodena pod št. U-I-42/07, na katero je Vlada RS podala mnenje, iz katerega jasno izhaja dvom o ustavnosti določb ZSRT. Ker občina ni podala nobenih pravno utemeljenih odgovorov na pritožbo tožnika, tožnik predlaga, da upravno sodišče v skladu z določbo 156. člena Ustave RS na osnovi predloženih mnenj in po lastni oceni ta upravni spor prekine in začne postopek pred ustavnim sodiščem. Izpodbijane odločbe pa tudi ni podpisala nobena uradna oseba, ki bi imela predpisano izobrazbo ter opravljen strokovni izpit iz upravnega postopka. Občina je namreč šele marca 2008 objavila javni natečaj za zasedbo prostega delovnega mesta višji svetovalec za javne finance in splošne zadeve, ki mora imeti tudi opravljen izpit iz upravnega postopka. Pouk o pravnem sredstvu prvostopne odločbe je v nasprotju z določbo 216. člena ZUP, ker je odločbo podpisala nepristojna oseba in v nasprotju z določbo 233. člena ZUP, ker je določil, da je dopustna pritožba pri županu. S tem so podane bistvene kršitve pravil postopka in sicer določba 3. točke v zvezi s 4. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, s čimer je podana kršitev po določbi 3. odstavka 75. člena ZUS-1. Zahteval je tudi povrnitev vseh stroškov postopka, skupaj v višini 79,86 EUR. Glede na navedeno je predlagal, da sodišče zaradi suma protiustavnosti določb ZSRT prekine ta postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS, če pa ne bo sledilo primarnemu zahtevku in ga zavrnilo, pa naj drugostopno odločbo odpravi, posledično odpravi tudi prvostopno odločbo ter naloži toženki, da tožniku povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Sodišče je nato tožniku poslalo dopis, opr. št. U 2145/2008 z dne 28. 10. 2008, s katerim ga je pozvalo, da glede na določbo 2. člena ZUS-1 ustrezno popravi vloženo tožbo, preoblikuje tožbeni zahtevek in akt tudi predloži k tožbi, navedlo, kateri je ta akt glede na podatke tožbe in prilog ter ga opozorilo na posledice, če poziva ne bo ustrezno izpolnil. Tožnik je v dopolnitvi tožbe uvodoma navedel, da je v svoji tožbi postopal po določbi 2. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 28. člena ZUS-1, kar je bilo tudi v skladu s pravnim poukom v drugostopni odločbi. Tudi v primerih drugih tožnikov proti pavšalni turistični taksi ni bilo takih zahtev za tožbo zoper akt prve stopnje na tem sodišču. To pa je potem v nasprotju z določbo 14. člena Ustave RS. Ne glede na navedeno pa je predlagal, da zahteva odpravo drugostopne in prvostopne odločbe, priložil pa je tudi prvostopno odločbo.

Drugostopni organ je sodišču posredoval spise, na tožbo pa ni odgovoril. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik tožbo ustrezno dopolnil in je zato primerna za vsebinsko obravnavo glede na predmet upravnega spora po določbi 2. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US), tožniku pa še pojasnjuje, da je glede na citirano določbo ZUS-1 predmet upravnega spora dokončni upravni akt, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, kar pomeni, da so to akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, to pa je v obravnavanem primeru odločba Občine Bohinj, Občinske uprave, št. 329-665/2008 z dne 12. 2. 2008, s katero je bila tožniku odmerjena turistična taksa, za izpodbijanje v upravnem sporu pa mora biti dokončna, kar pa pomeni, da zoper njo ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja oziroma (kot v obravnavanem primeru) je bilo o pritožbi zoper prvostopno odločbo že odločeno (z odločbo Občine Bohinj, Župana, št. 329-665/2008 z dne 25. 8. 2008), s čimer pa je pridobila lastnost dokončnega upravnega akta.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o odmeri turistične takse tožniku kot zavezancu v višini 183,60 EUR, izdana na podlagi Odloka o turistični taksi v Občini Bohinj.

Z Odlokom o turistični taksi v Občini Bohinj (v nadaljnjem besedilu Odlok, Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 9/04) je predpisana obveznost plačila turistične takse na območju Občine Bohinj, način izračuna, višino, zavezance za plačilo z njihovimi obveznostmi, način porabe in odvajanja turistične takse ter nadzor nad izvajanjem določil tega odloka (določba 1. člena). Citirani odlok je bil sprejet na podlagi Zakona o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljnjem besedilu ZSRT, Uradni list RS, št. 2/04), ki je kot vir financiranja za načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja opredelil tudi turistično takso, ki je namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v določbi 21. člena tega zakona (določba 2. alineje 2. odstavka 20. člena ZSRT), določil kot zavezance za plačilo tudi lastnike počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastnike plovil ter njeno odmero v letnem pavšalnem znesku v skladu z določbami 24. in 25. člena tega zakona (določba 23. člena ZSRT). Določba 24. člena ZSRT nadalje daje občinam možnost, da predpišejo plačilo turistične takse tudi lastnikom počitniških hiš ali počitniških stanovanj v turističnem območju za prenočevanje zase in za vse druge osebe, če: - je bilo na njenem območju v preteklem letu opravljenih več kot 100.000 nočitev ali je na območju občine 1500 ležišč v nastanitvenih objektih in – je na območju občine najmanj 200 objektov iz določbe 7. odstavka 4. člena tega zakona (to pa je vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno) (določbi 1. in 2. odstavka), določil pa je tudi način plačila takse v letnem pavšalnem znesku na način iz določb 2., 3. in 4. odstavka 26. člena tega zakona, z omejitvijo, da pavšalni znesek ne sme presegati 400 točk za posamezno ležišče (določba 3. odstavka). V določbi 4. odstavka istega člena je še opredelil kot domnevo število ležišč glede na površino hiše oziroma stanovanja, v določbi 5. odstavka pa način plačila v letnem pavšalnem znesku do 31. 3. za preteklo leto. V določbi 26. člena ZSRT pa je še predpisal razpon višine turistične takse, ki jo lahko občina določi (pri tem pa mora upoštevati vrsto turističnih gostinskih obratov, bivanje v sezonskem ali zunaj sezonskem obdobju in obseg ugodnosti in storitev, ki jih brezplačno nudi turistom), določil način izračuna zneska turistične takse ter vrednost točke. Vse citirane obligatorne zakonske določbe so bile tudi prenešene v Odlok, ki je v določbi 4. člena kot zavezance določil tudi lastnike počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj (določba 2. odstavka tega člena), v določbi 6. člena pa določil za območje Občine Bohinj turistično takso v višini 11 točk, povzel zakonsko določbo o načinu izračuna zneska turistične takse ter opredelil število točk za tam navedene stanovanjske površine, pri čemer glede na število teh in domnevo o številu ležišč glede na izmero stanovanjske površine število točk ne presega 400 točk za posamezno ležišče glede na določbo 3. odstavka 24. člena ZSRT. Glede na navedeno sodišče tako ocenjuje, da sta tako zakon kot tudi na njegovi podlagi sprejet Odlok medsebojno skladna, pri čemer tudi ni ugotovilo zatrjevanega neskladja z Ustavo, sporna dajatev zavezancev – lastnikov počitniških hiš in stanovanj je po presoji sodišča tudi sorazmerna glede na povračilo dajatve in glede na ostale zavezance za plačilo turistične takse – turiste, ki zunaj kraja stalnega prebivališča in na območju Občine Bohinj uporabljajo storitve prenočevanja, saj se sredstva iz naslova turistične takse porabijo namensko za dejavnosti in storitve, povezane s turizmom in so določene z ZSRT, le-te pa so na voljo tudi zavezancem za plačilo turistične takse iz določbe 2. odstavka 4. člena Odloka, in ne zgolj ostalim zavezancem - turistom. Tožnikovega ugovora o neskladnosti ZSRT (in posledično tudi Odloka) z Ustavo, nerazčiščenega vprašanja sorazmernosti med dajatvijo in povračilom dajatve ter dvojnega obdavčenja glede na ostale zavezance – turiste sodišče zato ne more sprejeti. Odlok pa tudi ni bil sprejet prepozno glede na določbo 50. člena ZSRT, ki je občinam predpisal uskladitev splošnih aktov, s katerimi urejajo turistično takso, če so v nasprotju z zakonom, v roku 6 mesecev, saj je do uveljavitve tega Odloka veljal prejšnji Odlok o turistični taksi v Občini Bohinj (Uradni vestnik občine Bohinj, št. 4/98), za katerega pa tožnik le pavšalno zatrjuje, da je bil v nasprotju z zakonom. Zgolj dejstvo, da je bil sprejet pred uveljavitvijo ZSRT, namreč še ne pomeni, da je bil s tem zakonom v nasprotju. Sodišče se tudi ne strinja z nadaljnjim tožnikovim ugovorom, da je zakon arbitrarno prepustil občinam določitev plačila turistične takse lastnikom počitniških hiš in stanovanj, saj je kot zavezance določil tudi slednje, predpisal pa je tudi pogoje, katere mora občina izpolnjevati za naložitev takšne obveznosti. Te pogoje (naštete v določbi 2. odstavka 24. člena ZSRT) pa Občina Bohinj nedvomno izpolnjuje, kar potrjujejo tudi podatki v obrazložitvi drugostopne odločbe, povzeti iz preverljivih virov, kot so podatki občinske uprave oziroma prvostopnega organa, lokalne turistične organizacije in podatki davčne uprave, zaradi česar se sodišče tudi ne strinja, da teh podatkov ni možno preveriti, ker pa gre za zbirne podatke in ne predpis, zanje tudi ne velja obveznost predhodne objave pred njihovo uveljavitvijo. Občina pa lahko po določbi 9. člena Zakona o financiranju občin predpiše občinsko takso tudi za druge zadeve (4. alineja), če tako določa zakon, kar pa jo ZSRT tudi je.

V postopku pa tudi niso bile storjene zatrjevane kršitve pravil postopka. Prvostopno odločbo je podpisala uradna oseba organa, ki jo je izdala, kar je v skladu z določbo 216. člena ZUP, ki ima tudi pooblastilo za odločanje, dano s strani župana, št. 021-22/2006 z dne 20. 11. 2006. Pravilen je tudi pravni pouk z navedbo možnosti vložitve pritožbe pri županu, ki je pristojen organ za odločanje o pritožbi v obravnavanem primeru. Gre namreč za odločanje o upravni zadevi iz izvirne pristojnosti občine po določbi 18. člena ZUP in ne za prenos državne pristojnosti na lokalno skupnost. Načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma je po določbi 19. člena ZSRT v pristojnosti občin, zato je o pritožbi zoper izpodbijano odločbo pravilno odločil župan občine kot drugostopni organ in ne Ministrstvo za gospodarstvo. Drugostopni organ pa je v izreku odločil tudi o vseh tožnikovih zahtevkih v tožnikovem ugovoru oziroma pritožbi (tožnik je zahteval odpravo prvostopne odločbe oziroma, da se šteje njegov ugovor kot pritožba, ki se naj pošlje na Ministrstvo za gospodarstvo v reševanje), saj je tožnikov ugovor pravilno obravnaval po njegovi vsebini, to je kot pritožbo, ter jo po presoji, da ni utemeljena, zavrnil in svojo odločitev izčrpno tudi obrazložil. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, akt pa je pravilen in na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka je sodišče sprejelo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1.