Jedro

Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da sta tožnica in toženec s predmetno pogodbo pravno veljavno razpolagala s svojim skupnim premoženjem. Ugotovilo je namreč, da sta v času trajanja zakonske zveze z vlaganji v posebno premoženje toženca ustvarila skupno premoženje in nato s sklenitvijo pogodbe o preužitku s tem premoženjem razpolagala, ga odsvojila. To pa pomeni, da skupnega premoženja nimata več, ob razvezi njune zakonske zveze skupno premoženje ni več obstajalo.

Pogodba o preužitku je bila sklenjena v drugačnih okoliščinah, torej v okoliščinah, ko sta bili pravdni stranki poročeni in nista mislili, da bo njuna zakonska zveza razpadla. Tožnica pa se je v letu 2015 iz skupnega doma odselila in se v letu 2017 od toženca tudi razvezala. Vendar ji to ne daje podlage, da od toženca zahteva izplačilo deleža, ki ga je imela na skupnem premoženju. Tožnica priznava, da se je s pogodbo o preužitku načeloma strinjala, jo je pa marsikaj težilo, ker se ni nič izvajalo, kar je napisano. Če je želela, da se določene stvari pri notarki zapišejo, bi morala pri tem vztrajati, če pa je pogodbo podpisala kljub temu, se sedaj na to ne more več uspešno sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnici plačati 36.653,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2018 dalje do plačila in tudi oba podredna tožbena zahtevka, po katerih mora toženec tožnici plačati 9.653,50 (po 1. podrejenem zahtevku) oziroma 1.303,79 EUR (po 2. podrejenem zahtevku) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2018 dalje ter na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo vlaganja v višini 54.000,00 EUR (po 1. podrejenem zahtevku) oziroma 62.349,71 EUR (po 2. podrejenem zahtevku) v nepremičnino parc. št. 40/5, k. o. ... (ID 000), pri čemer znaša delež vsakega od pravdnih strank na tem premoženju 50 % in je toženec dolžan tožnici izplačati 27.000,00 EUR (po 1. podrejenem zahtevku) oziroma 31.174,50 EUR (po 2. podrejenem zahtevku) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2018 dalje. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne 2.928,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožila tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje oziroma pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

Meni, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo pomen pogodbe o preužitku SV-000/2010. Te pogodbe ne bi smelo tolmačiti v smislu notarskega zapisa, ki ga sklepata zakonca po določbi 47. člena Zakona o notariatu, iz same pogodbe pa tudi nikjer ni razvidno, da tožnica nastopa kot sopogodbenica v smislu razpolaganja s skupnim premoženjem in poudarja, da je nastopala le kot sopodpisnica. Res je, da se je tožnica s pogodbo načeloma strinjala, jo je pa marsikaj težilo, ker se ni nič izvajalo, kar je napisano. Pogodba se je sklepala v času, ko sta oba še mislila, da bosta ostala skupaj. Zato se je tožnica takrat strinjala s pristopom k pogodbi o preužitku. Okoliščine so sedaj spremenjene in ne more se šteti, da se je odpovedala zahtevku iz naslova svojih vlaganj v nepremičnino. Trdi, da je stališče sodišča prve stopnje tudi v nasprotju s sodno prakso in se ob tem sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 846/2008 in II Ips 603/2007. Iz notarskega zapisa ni razvidno, da bi notar izpolnil dolžnost iz 43. člena Zakona o notariatu. Pogodbi o preužitku sodišče ne bi smelo dati veljavnosti pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema. Na tak način pravni posel med zakonca ne more konvalidirati. Pritožnica je prepričana, da je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, saj je sodišče najprej ugotovilo, da obstaja skupno premoženje pravdnih strank in da je delež tožnice 9.172,00 EUR kot polovični delež, nato pa zahtevek v celoti zavrnilo. S tem je zagrešilo kršitev določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Prav tako pa si razlogi sodbe tudi nasprotujejo. Nihče ni trdil, da sta pravdni stranki s sklenitvijo pogodbe o preužitku in naklonitvi premoženja hčerki zasledovali prenos skupnega premoženja na hčerko. Toženec je ves čas trdil (enako kot tudi hčerka v drugem pravdnem postopku), da je na hčerko prenesel svoje posebno premoženje in da je bila tožnica le sopodpisnica. Prav tako je trdil, da četudi bi bil posel oblikovan kot morebitna darilna pogodba, naj bi tožnica s svojo izjavo podala strinjanje s tem, da morebitno skupno premoženje ali pa njeni vložki v posebno premoženje toženca, preidejo v last hčerki. Pri konkretni pogodbi o preužitku je šlo za preužitek v pravem pomenu preužitka, kar je potrdil tudi toženec in ne za darilo, bodisi hčerki ali tožnici. Primarni ugovor toženca je bil, da skupno premoženje sploh ne obstoji (in ni štel za potrebno, da se posvetuje s tožnico ali pridobiti njeno soglasje ob razpolaganju), če obstoji, pa je njegov delež večji od polovice in njegovo okoriščenje ni podano. Pritožnica je prepričana, da je zavezanec za vračilo vlaganj le toženec in je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec razpolagal s skupnimi vlaganji tako, da jih je prenesel na hčerko, zmoten, prav tako pa je zmotna interpretacija pogodbe o preužitku in na tej podlagi narejeni zaključki. Odločitev sili tožnico, da vztraja v zakonski zvezi, saj bo v nasprotnem primeru vse izgubila. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da je pogodbo o preužitku tolmačilo kot razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem, zato je podan tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP.

Pritožbi prilaga nov dokaz, ki ga tekom postopka ni mogla predložiti, saj izvira iz 7. 5. 2021. Gre za odgovor na tožbo hčere A. A. v zadevi I P 909/2020, iz katerega izhaja, da dogovorjena služnost za tožnico predstavlja darilo očeta in da tudi sicer svoji materi ni dolžna ničesar nuditi in ji nakloniti, ker ni bila preužitkarica in nanjo ni prenesla nobenega premoženja. Iz predmetnega odgovora izhaja, da pogodba o preužitku hčere proti tožnici ne zavezuje in da služnost stanovanja, ki je bila dogovorjena v korist tožnice, predstavlja le darilo toženca tožnici. Nobena od strank pogodbe ni štela kot pogodbo o razpolaganju s skupnim premoženjem zakoncev.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dne 6. 7. 2010 so B. B. kot preužitkar, A. A. kot hči preužitkarja in prevzemnica ter C. C. kot žena preužitkarja in sopodpisnica v prisotnosti dveh prič sklenili pogodbo o preužitku v obliki notarskega zapisa SV-000/2010. Najprej so se kot pogodbeniki sporazumno dogovorili, da se razveže pogodba o darilu in pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki so jo sklenili 15. 12. 2008 ter nato sklenili preužitkarsko pogodbo, s katero je B. B. izročil in prepustil v last in posest prevzemnici svoji hčerki A. A. nepremičnino parc. št. 40/5 k. o. ..., v zameno pa se je prevzemnica zavezala, da bo preužitkarju, torej očetu in svoji materi do njune smrti nudila in zagotovila vso potrebno osebno nego in oskrbo, vsa gospodinjska dela, prevoze, v primeru bolezni ali starostne onemoglosti vso potrebno nego in postrežbo, zdravniško nego in v primeru odločitve preužitkarjev, tudi doplačevanje oskrbnine v domu starostnikov. Preužitkar si je v sporazumu s prevzemnico zase in za C. C. izgovoril tudi dosmrtno služnostno pravico stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na par. št. 40/5 k.o. ... V 9. točki notarskega zapisa je C. C. izrecno izjavila, da se kot sopodpisnica te pogodbe izrecno strinja in z njo soglaša. Ker nobena od pravdnih strank ni trdila, da je bila navedena pogodba izpodbijana s kakršnimkoli pravnim sredstvom, je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta pravdni stranki s tem pravno veljavno razpolagali s svojim skupnim premoženjem. Z navedenim se pritožnica ne strinja in vztraja, da zahtevka do toženca za izplačilo iz naslova skupnega premoženja ni izgubila.

6. V 47. členu ZN1 je določeno, da morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjeni naslednji pravni posli: pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, pogodbe o razpolaganju s premoženjem oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju in drugi pravni posli, za katere zakon določa, da morajo biti sklenjeni v tej obliki. Pritožba trdi, da je sodišče pogodbo štelo za pogodbo, sklenjeno po navedeni določbi, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč kot bistveno ugotovilo, da sta tožnica in toženec s predmetno pogodbo pravno veljavno razpolagala s svojim skupnim premoženjem. Ugotovilo je namreč, da sta v času trajanja zakonske zveze z vlaganji v posebno premoženje toženca ustvarila skupno premoženje2 in nato s sklenitvijo pogodbe o preužitku s tem premoženjem razpolagala, ga odsvojila. To pa pomeni, da skupnega premoženja nimata več, ob razvezi njune zakonske zveze skupno premoženje ni več obstajalo. Pritožba zato zmotno meni, da je sodišče prve stopnje zato odločilo kontradiktorno oziroma, da je zagrešilo kršitev določb 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 846/2008 in II Ips 603/2007, saj navedena primera nista primerljiva z obravnavanim.

7. V drugem odstavku 43. člena ZN je določeno, da je notar dolžan pred sestavo notarskega zapisa stranke pozvati, da predložijo morebitne listine, ki predstavljajo del celovitega pravnega posla ali več pravnih poslov med istimi strankami, ki zasledujejo enak poslovni namen kot pravni posel, ki bi bil zapisan v notarskem zapisu ali so z njim v drugačni pravni povezavi (povezani pravni posli). Ni jasno kaj želi pritožba povedati s tem, ko navaja, da nič od navedenega ni razvidno iz notarskega zapisa pogodbe o preužitku in da je bila tožnica le sopodpisnica. Pritožbeno sodišče verjame tožnici, da je bila pogodba o preužitku sklenjena v drugačnih okoliščinah, torej v okoliščinah, ko sta bili pravdni stranki poročeni in nista mislili, da bo njuna zakonska zveza razpadla. Tožnica pa se je v letu 2015 iz skupnega doma odselila in se v letu 2017 od toženca tudi razvezala. Vendar ji to ne daje podlage, da od toženca zahteva izplačilo deleža, ki ga je imela na skupnem premoženju. Tožnica priznava, da se je s pogodbo o preužitku načeloma strinjala, jo je pa marsikaj težilo, ker se ni nič izvajalo, kar je napisano. Če je želela, da se določene stvari pri notarki zapišejo, bi morala pri tem vztrajati, če pa je pogodbo podpisala kljub temu, se sedaj na to ne more več uspešno sklicevati. Pritožbeno sodišče ne dvomi v natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da sta tožnica in toženec s tem, ko sta s svojo hčerko sklenila pogodbo o preužitku, pravno veljavno razpolagala tudi s svojim skupnim premoženjem. Tega tudi ne omajejo navedbe iz novega dokaza, ki ga pritožnica prilaga pritožbi. Gre za pravna naziranja v zadevi I P 909/2020, s katerimi želi hčerka sodišče prepričati, da je preužitkarska pogodba proti materi ne zavezuje. Ta pa se bodo šele ob zaključku zadeve I P 909/2020 pokazala za pravilna ali za napačna. Navedbe zato še ne pomenijo, da je tožnica vse izgubila. Enako velja za toženčeve navedbe v tem postopku, ki merijo na to, da tožnica po nobeni zatrjevani pravni podlagi ni upravičena do vtoževanega plačila. Res je toženec v tem postopku uspel, vendar tudi to ne pomeni, da je tožnica izgubila tudi svoje koristi, izgovorjene v pogodbi o preužitku, ki je, kot že rečeno, pravno veljavno sklenjena. Odločitev sodišča je tudi ne sili, da vztraja v zakonski zvezi. Res pa je, da ima izgovorjeno služnost stanovanja na istem stanovanju, kot njen sedaj bivši mož in se ta pravica izvršuje v drugačnih okoliščinah kot so bile ob dogovoru tega preužitka. Vendar pa tudi to ni podlaga za uveljavljanje predmetnih zahtevkov.

8. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti. Zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti, zato je treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

9. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako jih mora sam nositi tudi toženec, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi tega spora (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o notariatu, Uradni list RS, št. 13/94 s spremembami 2 Skupno premoženje predstavlja znesek 18.343,99 EUR (na dan ocenjevanja 16.412,09 EUR), ob enakih deležih to za tožnico pomeni 9.172 EUR (na dan ocenjevanja 8.206,50 EUR).