Jedro

Ker je bil predmet pogodbe nakup licenc za programsko opremo, materialnopravno podlago predstavljajo določbe OZ o licenčni pogodbi.

Licenčna pogodba sicer ni bila sklenjena v pisni obliki, vendar je veljavna iz razloga njene realizacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v I. točki izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29532/2009 z dne 10. 3. 2009 v 1. in 3. odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.278,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov 6.570,20 EUR od 22. 11. 2007 do plačila, 781,54 EUR od 1. 11. 2007 dalje do plačila in 926,38 EUR od 8. 11. 2007 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 163,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni; - v II. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.412,04 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presodilo, da sta pravdni stranki ustno sklenili „pogodbo o nakupu sedmih licenc programske opreme X“, za kar je bilo dogovorjeno plačilo v znesku 9.097,20 EUR. Ker je ugotovilo, da je tožeča stranka programsko opremo aktivirala na strežniku tožene stranke, je zaključilo, da je za toženo stranko na podlagi 496. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nastala obveznost, da naročeno računalniško opremo plača. 6. Pritožnik utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Predmet pogodbe, sklenjene med pravdnima stranka, je bil „nakup licenc“ za računalniški program. Zato v obravnavanem primeru niso uporabljive določbe OZ, ki urejajo prodajno pogodbo, temveč določbe glede licenčne pogodbe (704. in nadaljnji členi OZ).

7. Vendar pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila sklenjena licenčna pogodba, ni utemeljen. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili o vseh bistvenih elementih licenčne pogodbe: tožeča stranka se je zavezala toženi stranki z namestitvijo in aktivacijo odstopiti pravico izkoriščanja računalniškega programa, tožena stranka pa se je zavezala za to izvršiti plačilo v višini 9.097,20 EUR (prim. 704. člen OZ).

8. Pritožnik sicer pravilno navaja, da mora biti po določbi 705. člena OZ licenčna pogodba sklenjena v pisni obliki, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Sankcije za pomanjkanje predpisane oblike ta določba ne predpisuje, po oceni pritožbenega sodišča pa pogodba zaradi tega ni nična (prim. prvi odstavek 55. člena OZ (1)). Pisna oblika namreč ni predpisana zaradi varstva širših javnih interesov, temveč zaradi varstva interesov strank in dokaznih namenov. Poleg tega je sporna pogodba veljavna tudi iz razloga njene realizacije (prim. 58. člen OZ (2)). Konvalidacija pravnega posla ni možna zgolj v primerih, ko je družbeni interes, ki stoji za obliko, tako pomemben, da ga ni mogoče prezreti (3). Taka situacija v predmetni zadevi ni podana. Zato je bila licenčna pogodba veljavno sklenjena.

9. Ni utemeljena pritožbena graja, da tožeča stranka ni dokazala namestitve programske opreme na računalnik tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v ta namen postavilo izvedenca računalniške stroke, opravilo poizvedbe pri podjetju D. d.d. ter zaslišalo priče in stranki. Na podlagi prepričljive dokazne ocene, skladne z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je pravilno zaključilo, da je bila iz strežnika tožene stranke dne 26. 9. 2007 aktivirana licenca za program X. Sklicevanje pritožnika na ugotovitev izvedenca, da obstaja zgolj verjetnost, da je tožeča stranka to storila, za uspeh s pritožbo ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je izvedenec pojasnil, zakaj ni mogel z gotovostjo ugotoviti, da je bila licenca za program aktivirana (4); pojasnil pa je tudi, na podlagi česa je sklepal, da je bila aktivacijia opravljena iz strežnika, ki se je nahajal pri toženi stranki(5). Upoštevajoč izpoved priče R. H. ter podatke D. d.d., ki so skladni z ugotovitvami izvedenca, je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago, da je s stopnjo prepričanja presodilo, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Skladno z določbo 718. člena OZ je zato tudi tožena stranka dolžna izpolniti svoj del pogodbene obveznosti, torej tožeči stranki izplačati dogovorjeno plačilo. V zvezi s pritožbenim očitkom o neuporabi programa pa je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da to na obveznost plačila tožene stranke ne vpliva (prim. 9. člen OZ).

10. Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) „Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, je nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega. “

(2) „Pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.“

(3) Tako sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 40/2008. (4) Gre za časovno odmaknjeno dejanje; tudi pri pregledu računalniške opreme se tega ne da z gotovostjo zatrditi.

(5) Ujemanje imena strežnika.