Jedro

V primeru, kadar je izvrševanje služnosti zaznavno navzven, pridobitelj nepremičnine ne more uspešno sklicevati na to, da za obstoj take pravice ni vedel ali mogel vedeti.

Sklicevanje tožencev na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (dobo vero) je neutemeljeno, saj sta ob pridobitvi lastninske pravice na predmetnih nepremičninah (v skladu z 49. členom SPZ je bilo to šele ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga za vpis pridobitve lastninske pravice) nedvomno vedela za obstoj sporne služnostne poti.

Zgolj zatrjevanja nekaterih oseb (prejšnjega lastnika in sosedov), da služnostna pravica ne obstaja, ne zadostuje za ohranitev dobrovernosti tožencev, da predmetni nepremičnini nista kakorkoli obremenjeni.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna, v 15 dneh od vročitve sodbe, povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 348,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnikov) na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje v breme služečih nepremičnin, ki so v (so)lasti tožene stranke (v nadaljevanju: tožencev) in v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin (točki I. in II. izreka) ter odločilo, da sta toženca dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 1.241,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta toženca, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika. Bistvo pritožbene graje je, da tožbeni zahtevek tožnikov ni dovolj konkretiziran, saj ne vsebuje natančnega opisa prostorskih mej, v okviru katerih poteka služnostna pot. V zvezi z navedenim pritožba še dodaja, da sodišče v postopek ni pritegnilo izvedenca geodetske stroke, ki bi natančno odmeril prostorske meje služnostne poti, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da so prostorske meje služnosti pravdnima strankama poznane, neutemeljen. Ker sporna služnostna pot v naravi tudi ni urejena (gramozirana ali asfaltirana) zaključka sodišča prve stopnje, da služnostna pot poteka v trimetrskem pasu, tudi ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju pritožba navaja, da je izrek izpodbijane sodbe v delu, ki tožnikoma daje pravico vzdrževanja služnostne poti v takšnem stanju, da bo prevozna za motorna vozila, nedoločen in posledično nerazumljiv ter neizvršljiv. V zvezi z dejanskim stanjem pritožba še opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na izpovedi prič F.H., A.K., J.H., J.H., F.H. in J.K., saj so vse imenovane priče zainteresirane za izzid postopka, ker sporno služnostno pot uporabljalo tudi same, ob tem pa njihove izjave tudi niso bile skladne. Ne glede na navedeno pa je pritožba mnenja, da tudi v kolikor bi tožnika sporno služnostno pravico dejansko priposestvovala, to ne bi zadoščalo za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj tožnika nista (pravočasno) zatrjevala in dokazala, da sta toženca pred pridobitvijo lastninske pravice na domnevno služečih nepremičninah vedela za obstoj sporne služnosti. Tožnika sta namreč šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2009 postavila ustrezno trditveno podlago v smeri nedobrovernosti tožencev ob pridobitvi lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, zato je sodišče prve stopnje z upoštevanjem teh trditev, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj izpovedba stranke ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage (7. člen v zvezi s 180., 212.,214. in 286. členom ZPP). V zvezi z navedenim pa pritožba še dodaja, da je sodišče prve stopnje tudi sicer zmotno štelo, da sta toženca ob pridobitvi lastninske pravice na služečih nepremičninah vedela za obstoj sporne služnosti, saj le - ta iz ortofoto posnetkov ni razvidna, stanje v naravi, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo ob priliki ogleda, pa prav tako ne govori v prid obstoju sporne služnosti poti, nenazadnje pa to za odločitev v zadevi niti ni bistveno, saj je za odločitev v zadevi bistvena le dobra vera toženec ob pridobitvi lastninske pravice na služečih nepremičninah. Posledično je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje glede ugovora dobrovernosti tožencev, saj se dobra vera v skladu s Stvarnopravnim zakonikom (v nadaljevanju: SPZ) domneva. Naposled obravnavana pritožba še navaja, da priznana služnost ne omogoča dostopa gospodujočih zemljišč do javnega cestnega omrežja in zato gospodujočim zemljiščem v ničemer ne koristi. Ob tem pa pritožba še dodaja, da imata tožnika dostop do nepremičnin parc. št. 329/4, 329/2, 329/6, vse k.o. že preko lastnih nepremičnin parc. št. 330/1, 330/2, 329/5, vse k.o., zato je ugotovitev služnostne poti v tem delu nepotrebna. Nazadnje pritožba izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na postopek zavarovanja z začasno odredbo in v tej zvezi navaja, da sta toženca z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi uspela, zato bi jima sodišče prve stopnje tudi moralo priznati stroške predmetnega ugovora.

3. Tožnika se v odgovoru na pritožbo tožencev zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlagata potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba tožencev ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče druge stopnje v predmetnem postopku enkrat že razsodilo s sodbo, opr. št. I Cp 168/2010 z dne 15. 6. 2010, s katero je pritožbi tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo ter odločilo o stroških pravdnega in pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče RS je po reviziji tožnikov, s sklepom opr. št. II Ips 53/2011 z dne 27. 2. 2014, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Iz navedene sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da sta toženca pravočasno, in sicer na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 30. 9. 2008, zatrjevala, da sta se v dobri veri zanesla na podatke iz zemljiške knjige, iz katere izhaja, da so služeče nepremičnine neobremenjene in da sta posledično (so)lastninsko pravico na teh nepremičninah pridobila bremen prosto, tožnika pa na drugi strani nista pravočasno prerekala dobre vere tožencev ob pridobitvi lastninske pravice na služečih nepremičninah, saj izpovedba tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo, da sta bila toženca o obstoju sporne služnostne poti seznanjena že pred nakupom predmetnih nepremičnin, ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage v tej smeri (7. člen ZPP). Vrhovno sodišče RS je v zvezi z vprašanjem dobrovernosti tožencev ob pridobitvi lastninske pravice zavzelo stališče, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da sta tožnika dobro vero tožencev prerekala šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2009 in da sta posledično s svojimi navedbami v tej smeri prekludirana (prvi v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP) ter pojasnilo, da sta tožnika že v tožbi podala navedbe, ki implicitno pomenijo izpodbijanje zakonske domneve dobrovernosti tožencev ob pridobitvi lastninske pravice na predmetnih nepremičninah. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS je sodišče druge stopnje v zvezi z obravnavanim vprašanjem zmotno presodilo tudi, da sta toženca ob nakupu predmetnih nepremičnin izvedla zadostno raziskovalno dolžnost, ko sta se pri prejšnjem lastniku nepremičnin in sosedih pozanimala ali na predmetnih nepremičninah obstaja kakršna koli služnostna pot in v tej zvezi pojasnilo, da je sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno ocenilo pravni standard zadostne raziskovalne dolžnosti tožencev, ki je podlaga za ugotovitev njihove dobrovernosti.

7. Upoštevajoč citirani sklep Vrhovnega sodišča RS in razloge iz katerih je sodišče druge stopnje sprva ugodilo pritožbi tožencev in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku ugotavlja, da je pritožba tožencev zoper izpodbijano sodbo v celoti neutemeljena.

8. Pregled zadeve pokaže, da sta tožnika že v tožbi(1) navedla, da je bila sporna služnostna pot evidentno vidna navzven, saj je ves čas obstajala in so jo od nekdaj ter brez nasprotovanja vsakokratnih lastnikov služečih nepremičnin uporabljali že njuni pravni predniki. Prav tako sta se tožnika v tožbi sklicevala na pravdno zadevo sodišča prve stopnje, opr. št. P 463/2007, ki se nanaša na isto služnostno pot in v kateri je bilo pravnomočno ugotovljeno, da na služečih nepremičninah obstaja služnostna pot v korist H.J. kot tožnika. V navedeni pravdni zadevi je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da se v primeru, kadar je izvrševanje služnosti zaznavno navzven, pridobitelj nepremičnine ne more uspešno sklicevati na to, da za obstoj take pravice ni vedel ali mogel vedeti.

9. Da je bilo izvrševanje sporne služnosti na služečih nepremičninah nedvomno zaznavno navzven so potrdile številne v dokaznem postopku zaslišane priče, in sicer F.H., A.K., J.H., J.H. in F.H., katerih izjave sodišče druge stopnje šteje za verodostojne. Vse imenovane priče so namreč skladno izpovedale, da je sporna služnostna pot obstajala že od nekdaj (po navedbah tožnikov že od leta 1942 naprej oziroma po izpovedbi priče F.H. že od leta 1955 naprej) in da so jo uporabljali vsi, ki so imeli tam nepremičnine, med drugim tudi pravni predniki tožnikov (imenovani Š. oziroma M.), kakor tudi slednja sama. Pritožbene navedbe v smeri, da so navedene priče neverodostojne, saj so zaradi tega, ker tudi same uporabljalo predmetno služnostno pot nedvomno zainteresirane za izid postopka, pa po prepričanju sodišča druge stopnje samo še potrjuje dejstvo, da predmetna služnostna pot že od nekdaj obstaja in da je razvidna tudi navzven. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi prepričljivo pojasnilo zakaj ne verjame preostalim v postopku zaslišanim pričam (I.T., J.K., P.B. in M.B.), ki so izpovedale, da sporna služnostna pot ne obstoji, na kar se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti sklicuje in dodaja, da se je o obstoju zatrjevane služnostne poti sodišče prve stopnje nenazadnje prepričalo tudi ob priliki ogleda na kraju samem, kjer je ugotovilo, da so na zatrjevani trasi služnostne poti jasno vidne sledi koles (kolesnice).

10. Upoštevajoč navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je sklicevanje tožencev na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (dobo vero) neutemeljeno, saj sta ob pridobitvi lastninske pravice na predmetnih nepremičninah (v skladu z 49. členom SPZ je bilo to šele ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga za vpis pridobitve lastninske pravice z dne 28. 6. 2007) nedvomno vedela za obstoj sporne služnostne poti. Toženca namreč dobro vero ob pridobitvi lastninske pravice gradita na dejstvu, da sta se o morebitnem obstoju služnostne pravice pozanimala pri prejšnjem lastniku služečih nepremičnin oziroma sosedih, pri čemer pa iz njunih navedb v odgovoru na tožbo izhaja, da sta to raziskovalno dolžnost opravila šele po prejemu obravnavane tožbe. V skladu z navedenim in upoštevajoč dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedenem sklepu sklenilo, da zgolj zatrjevanja nekaterih oseb (prejšnjega lastnika in sosedov), da služnostna pravica ne obstaja, ne zadostuje za ohranitev dobrovernosti tožencev, da predmetni nepremičnini nista kakorkoli obremenjeni, sodišče druge stopnje zaključuje, da toženca v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis pridobitve lastninske pravice nista bila v dobri veri, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ob tem ne gre spregledati niti dejstva, da sta toženca sama navedla, da sta nepremičnino par. št. 311/1, k.o., ki v naravi predstavlja njivo in preko katere poteka sporna služnostna pot, preorala jeseni 2006, nakar sta tožnika teren poravnala spomladi leta 2007, torej še preden sta toženca sploh pridobila lastninsko pravico na nepremičninah (49. člen SPZ).

11. Iz podatkov spisa izhaja, da potek služnostne poti med pravdnima strankama do vložitve obravnavane pritožbe ni bil sporen, zato so vse pritožbene navedbe v smeri, da tožbeni zahtevek ni dovolj konkretiziran, ker ne vsebuje natančnega opisa prostorskih mej v okviru katerih poteka služnostna pot, prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično je neutemeljena tudi pritožbena graja, da zaključka sodišča prve stopnje, da služnostna pot poteka v 3 metrskem pasu, ni mogoče preizkusiti. O navedenem se je namreč sodišče prve stopnje prepričalo tudi ob ogledu na kraju samem, slednje pa nenazadnje izhaja tudi iz pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje, opr. št. P 463/2007 z dne 23. 3. 2009. 12. Sodišče prve stopnje je tožnikoma upravičeno priznalo tudi pravico do vzdrževanja predmetne služnostne poti v stanju, ki omogoča prevoz z motornimi vozili. Tožnika sta namreč pojasnila, da se po služnostni poti občasno vozita tudi z osebnimi, tovornimi in kmečkimi vozili, vzdrževanje služnostne poti v voznem stanju, pa nikakor ne posega v lastninsko pravico tožencev, saj vzdrževanje služnostne poti v celoti bremeni tožnika kot služnostna upravičenca (drugi odstavek 219. člena SPZ). Izrek izpodbijane sodbe v tem delu je tudi dovolj jasen, določen in izvršljiv. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj služnostne poti preko vseh gospodujočih zemljišč, saj služnostna pravica obstaja v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, zato bi bilo izvrševanje služnostne pravice v primeru spremembe lastništva nepremičnin parc. št. 330/1, 330/2, 329/5 - vse k.o., onemogočeno, saj tožnika v tem primeru ne bi imela več dostopa do preostalih nepremičnin parc. št. 329/4, 329/2, 329/6 - vse k.o., do katerih sicer dostopata preko prej navedenih. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da dostop do predmetnih nepremičnin ni mogoč z zgornje strani zaradi strmega terena oziroma konfiguracije terena. V zvezi z navedenim sodišče druge stopnje še dodaja, da za ugotovitev služnostne pravice tudi ni potrebno, da se služnostna pot naposled stika z javno cestno povezavo, kot to zmotno meni pritožba, saj za ugotovitev služnostne pravice zadostuje, da je služnost gospodujočemu zemljišču koristna tako, da omogoča ugodnejše uporabljanje oziroma uživanje gospodujoče nepremičnine.

13. Na podlagi vsega navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da sta tožnika dokazala, da so izpolnjene vse predpostavke iz prvega odstavka 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR)(2) v zvezi s prvim odstavkom 266. člena SPZ in drugim odstavkom 217. člena SPZ, saj sta sama in po svojih pravnih prednikih izvrševala služnost več kot 20 let, uporabi predmetne služnostne poti pa vse do leta 1996 ni nasprotoval nihče. Šele tega leta je namreč J.K. na predmetno služnostno pot namestila zapornico, katero pa je v skladu s sklepom sodišča prve stopnje, opr. št. P 245/96 z dne 29. 5. 1997, morala umakniti in znova vzpostaviti prejšnje posestno stanje ter tožnikoma omogočiti nemoteno uporabo služnostne poti. Obstoj služnostne pravice pa nenazadnje potrjujeta tudi pravnomočna sklepa sodišča prve stopnje, opr. št. P 463/2007 z dne 23. 3. 2009, s katerim je bilo ugotovljeno, da nasproti tožencema obstoji ista služnostna pot za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. 312 in parc. št. 326/2, oboje k.o., v lasti J.H. in sklep, opr. št. P 245/96 z dne 29. 5. 1997, iz katerega izhaja, da se predmetna služnostna pot dejansko uporablja že od leta 1942 naprej.

14. Nazadnje obravnavana pritožba neutemeljeno graja še stroškovno odločitev iz izpodbijane sodbe in v tej zvezi navaja, da sta toženca z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi uspela, zato bi jima moralo sodišče prve stopnje priznati stroške ugovora. Stroški ugovora zoper sklep o začasni odredbi, ki je bil izdan tekom predmetnega pravdnega postopka, predstavljalo del celotnih stroškov pravdnega postopka, povrnitev katerih sodišče odmeri glede na končni uspeh stranke v postopku (enako velja tudi za stroške v postopku zavarovanja dokazov, primerjaj drugi odstavek 167. člena ZPP). Ker toženca v pravdi nista uspela, sta dolžna sama kriti svoje stroške pravdnega postopka, kot je to pravilno odločilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku pritožbo tožencev v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

17. Navedbe tožnikov v odgovoru na pritožbo tožencev k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato sta slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

18. Ker sta tožnika z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, opr. št. I Cp 168/2010 z dne 15. 6. 2010, v celoti uspela, sta jima toženca dolžna povrniti tudi stroške revizijskega postopka, in sicer stroške revizije v višini 375 točk (tar. št. 21/3 Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT). K temu je potrebno prišteti še dodatek za zastopanje druge stranke v višini 10% (9. člen OT), kar znese 37,5 točk in 20% DDV v višini 82,5 točk, kar skupaj znese 498 točk oziroma 228,58 EUR (vrednost točke je 0,459 EUR). Upoštevajoč priznane pravdne stroške in sodno takso v višini 120,00 EUR (tar. št. 1132 v zvezi s tar. št. 1131 Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju: SZT), sta toženca dolžna tožnikoma povrniti še 348,58 EUR stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP). Ostale priglašene pravdne stroške je sodišče druge stopnje zavrnilo kot nepotrebne, saj sta pregled sodbe in poročilo stranki ter predlog za dopustitev revizije smiselno že vključena v nagradi za izredno pravdno sredstvo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

19. Ker sta tožnika z revizijo v celoti uspela, sta toženca dolžna nositi sama svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 53/2011 z dne 27. 2. 2014, sicer izhaja (op. št. 1), da je sodišče prve stopnje tožnikoma na prvem naroku za glavno obravnavo podelilo rok za vložitev pripravljalne vloge, s katero sta tožnika lahko odgovorila na navedbe tožencev v odgovoru na tožbo, v katerem naj bi se ta prvič sklicevala na njuno dobrovernost ob pridobitvi lastninske pravice, kar pa po podatkih spisa ne drži povsem. Res je, da je sodišče prve stopnje tožnikoma na prvem naroku za glavno obravnavo upravičeno dodelilo rok za vložitev navedene pripravljalne vloge, ne drži pa, da sta se toženca že v odgovoru na tožbo sklicevala na svojo dobrovernost. Navedbe v tej smeri sta namreč podala šele na prvem naroku za glavno obravnavo, v zvezi s temi navedbami pa tožnikoma ni bil dan dodaten rok za repliko. Navedbe tožnikov v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2009, glede dobrovernosti tožencev ob pridobitvi lastninske pravice, so tako prepozne. Pravočasne pa so njune tožbene navedbe v tej smeri, kot to s predmetnim sklepom pravilno opozarja Vrhovno sodišče RS.

Op. št. (2) : V skladu s prvim odstavkom 266. člena SPZ stvarne pravice pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa zakon. Ker je priposestvovalna doba v obravnavanem primeru potekla že pred uveljavitvijo SPZ, sta tožnika služnost pridobila na podlagi prvega odstavka 54. člena ZTLR.