Jedro

Dejstvo, da je bila nepremičnina kupljena in prodana pod enakimi pogoji, dolžnika ne razbremeni dolžnosti to zavesti v računovodskih izkazih. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila nepremičnina kupljena in prodana pred presečnim datumom za enako kupnino, zaradi česar nima vpliva ne na bilanco stanja, ne na dobiček, ki ga v zvezi z nepremičnino dolžnik ni ustvaril. Ni namreč mogoče trditi, da Poročilo prikazuje resničen finančni položaj in poslovanje dolžnika, če se slednji po lastni presoji odloča, katere podatke in denarne tokove bo v Poročilo vključil in katerih ne, ter kateri podatki po njegovi presoji ne vplivajo na bilanco stanja, zaradi česar jih ni potrebno prikazati v računovodskih izkazih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa. Navedel je, da je poleg v izpodbijanem sklepu obravnavanih nepravilnosti, navedel še druge nepravilnosti pri izdelavi Poročila o finančnem položaju in poslovanju družbe, ki v izpodbijanem sklepu sicer niso zajete, dodatno pa argumentirajo, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri odločanju o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave praviloma sodišče ne preizkuša in ne presoja pravilnosti in resničnosti posameznih navedb in postavk v predlogu za poenostavljeno prisilno poravnavo in listinah, ki jih je treba priložiti k predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (1. odstavek 221.d člena ZFPPIPP). Sodišče opravi le formalni preizkus predloga in listin, torej ali so predlogu priložene listine, ki imajo vse potrebne sestavine, ter presodi obstoj procesnih ovir za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave iz 221.c člena ZFPPIPP.

6. Postopek poenostavljene prisilne poravnave je namenjen odpravi insolventnosti. Kot je bilo pojasnjeno že v sklepu Cst 78/2020 z dne 25.2.2020, je sodna praksa izoblikovala stališče, da je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja predlog dolžnika za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, s katerim se dolžnik brani pred stečajem, na podlagi njegovega predloga pa ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost. V takem primeru je sodišče dolžno preizkusiti okoliščine v smeri zatrjevane zlorabe postopka poenostavljene prisilne poravnave.

7. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se o predlogu poenostavljene prisilne poravnave odloča na podlagi formalnega preizkusa, ali so izpolnjene procesne predpostavke iz 221.d člena ZFPPIPP (tak preizkus je sodišče prve stopnje opravilo v razveljavljenem sklepu). Dejanske predpostavke je sodišče upravičeno oziroma dolžno vsebinsko presojati le izjemoma, in sicer takrat, ko so te konkretizirane in dokazno podprte v ugovoru upnika (prim. sklep VS RS, opr. št. III Ips 112/2016 z dne 19.5.2017). O neskladju z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave je mogoče sklepati ob zatrjevani in izkazani možnosti boljšega poplačila, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek (2. točka 136. člena ZFPPIPP). Prav s tem namenom je Višje sodišče naslovnemu sodišču v razveljavitvenem sklepu tudi naložilo, da v novem postopku presodi trditve upnika o zlorabi pravic in ravnanju v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pri tem je poudarilo, da je navedbe upnika in dolžnika presojalo zgolj z vidika, ali navedena dejstva kažejo oziroma izkazujejo zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave. Zaradi »omejene sodne presoje« sodišče prve stopnje pravilno ni vsebinsko presojalo navedb upnika in dolžnika, temveč je presojalo (zgolj) njihov vpliv na vidik zlorabe poenostavljene prisilne poravnave. Zaradi tega niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca finančne stroke, ki bi Poročilo o finančnem položaju in poslovanju družbe pregledal in o njem podal strokovno mnenje.

8. Ne drži niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do navedb dolžnika ni opredelilo, pač pa je v celoti sledilo zgolj navedbam upnika. Sodišče prve stopnje se sicer ni (posebej) opredeljevalo do posameznih navedb dolžnika, s katerimi je izpodbijal trditve upnika, toda iz konteksta celotne obrazložitve izhaja, da dolžnikovih navedb ni spregledalo. Nasprotno, njegove navedbe je obravnavalo, le sledilo jim ni, saj je v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo, da ga navedbe dolžnika niso prepričale.

9. Upnik je zatrjeval in dokazoval, da Poročilo o finančnem položaju in poslovanju družbe B. d.o.o. (v nadaljevanju: Poročilo) ne prikazuje resničnega finančnega položaja in poslovanja dolžnika. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik v Seznam navadnih terjatev ni vključil obveznosti v višini 169.000,00 EUR s pripadki, ki jo ima na podlagi kupoprodajne pogodbe za nepremičnino, vpisano v k.o. ..., Okrajnega sodišča na Reki, Hrvaška. Prodajna pogodba je bila sklenjena v letu 2018, ko je bil opravljen tudi vpis v zemljiško knjigo, navedeno pa izhaja tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 000/2019 z dne 22.11.2019, s katerim je sodišče ustavilo postopek odpusta obveznosti P. J., saj kupnina s strani dolžnika – kot kupca nepremičnine – ni bila nikoli poravnana. Dolžnik navedene obveznosti v svojih bilancah ne izkazuje. Nepremičnina je bila nato prodana P. A., hčeri P. J., vendar iz bilance stanja dolžnika oziroma izkaza poslovnega izida dolžnika ne izhaja, da bi dolžnik prejel kupnino. Nakupa in prodaje nepremičnine dolžnik ne prereka in navaja, da jo je kupil in prodal pod enakimi pogoji, zato mu ni jasno, zakaj bi moral v računovodskih izkazih to obveznost izkazovati, sodišču prve stopnje pa pritožba očita, da ni pojasnilo, kje v Poročilu bi morala biti nakup in prodaja nepremičnine zavedena.

10. Zgolj dejstvo, da je bila nepremičnina kupljena in prodana pod enakimi pogoji, dolžnika ne razbremeni dolžnosti to zavesti v računovodskih izkazih. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila nepremičnina kupljena in prodana pred presečnim datumom za enako kupnino, zaradi česar nima vpliva ne na bilanco stanja, ne na dobiček, ki ga v zvezi z nepremičnino dolžnik ni ustvaril. Ni namreč mogoče trditi, da Poročilo prikazuje resničen finančni položaj in poslovanje dolžnika, če se slednji po lastni presoji odloča, katere podatke in denarne tokove bo v Poročilo vključil in katerih ne, ter kateri podatki po njegovi presoji ne vplivajo na bilanco stanja, zaradi česar jih ni potrebno prikazati v računovodskih izkazih.

11. Ni sporno, da je upnik zoper dolžnika 26.2.2019 vložil predlog za začetek stečajnega postopka, ki je bil kasneje na zahtevo dolžnika odložen in nato prekinjen zaradi vloženega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Navedena terjatev bi v morebitnem stečajnem postopku lahko vplivala na višino stečajne mase in s tem tudi na možnost višine poplačila upnika. V stečajnem postopku bi upnik namreč imel možnost izpodbijati dolžnikova dejanja, torej odsvojitev nepremičnine oziroma od pridobiteljice nepremičnine zahtevati plačilo kupnine.

12. Upnik je zatrjeval tudi fiktivnost terjatve družbe I. d.o.o. do dolžnika, ki na podlagi Poročila znaša 45.000,00 EUR. Fiktivnost terjatve upnik utemeljuje z najemno pogodbo med dolžnikom kot najemodajalcem in družbo I. d.o.o. kot najemnikom, po kateri mesečna najemnina za gostinski lokal znaša le 350,00 EUR, kar je skoraj 10-krat nižje od najemnine, ki jo od dolžnika sicer terja lastnik nepremičnine. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ravnanje dolžnika na trgu ne izkazuje poslovne rešitve, ki bi stremela k izboljšanju finančnega položaja dolžnika, sodišča pa tudi niso prepričale navedbe dolžnika, da nepremičnine ni mogel oddati za višjo najemnino.

13. Dolžnik v pritožbi ponavlja, da upnik ni predložil nobenega dokaza o razmerah na trgu, sam pa je bil nepremičnino prisiljen oddati v začasni podnajem, ker je bil neupravičeno in nezakoniti blokiran s strani FURS, nad njim pa je bil začet tudi stečajni postopek, kar vse je onemogočilo njegovo poslovanje. Nič od navedenega ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, predvsem pa ne pojasnjuje, zakaj je dolžnik nepremičnino oddal v podnajem za tako nizko najemnino. Ravnanje dolžnika, ki je sklenil podnajemno pogodbo, s katero ne le, da ni ustvarjal dobička, pač pa nasprotno – zgolj veliko izgubo, je v nasprotju s poslovno logiko. Dolžnik ni ponudil nobene razumne razlage, zakaj bi kot poslovni subjekt, ki deluje na trgu, sklenil podnajemno pogodbo, s katero je ustvaril zgolj izgubo, predvsem pa ni ponudil nobenega dokaza, da nepremičnine dejansko ni mogel oddati za višjo podnajemnino. Dolžnik je prenehal poslovati po tem, ko je poslovne prostore, v katerih je opravljal gostinsko dejavnost, oddal v podnajem, mesečnih najemnin v višini 350,00 EUR pa v svojih bilancah ne izkazuje. Glede na sklenjeno najemno razmerje bi moral izkazovati terjatev do družbe I. d.o.o., iz izkaza denarnih tokov za obdobje 1.1.2019 do 31.3.2019 pa ni razvidno, da bi dolžnik prejel kakršnokoli najemnino od navedene družbe. Nepojasnjeno je ostalo tudi vprašanje, zakaj bi dolžnik plačeval najemnino za poslovne prostore in se upiral izpraznitvi, hkrati pa bi isto nepremičnino oddajal v podnajem za skoraj 10-krat nižjo najemnino, kot jo mora plačevati sam.

14. Glede terjatve družbe I. d.o.o. do dolžnika, ki je v Poročilu navedena kot odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dobička, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je dolžnik izkazal, da je omenjena družba nanj res naslovila izvensodni odškodninski zahtevek, za katerega dolžnik ocenjuje, da bi lahko bil utemeljen. Sodišče prve stopnje se v tem postopku ni spuščalo v vsebinsko presojo omenjenega zahtevka, saj je sporne terjatve ocenjevalo zgolj z vidika, ali kažejo na zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave. Ugotovilo je, da navedeni odškodninski zahtevek ne more predstavljati temelja za umestitev takšne terjatve v Poročilo in s tem oblikovanja novega upnika, ki bi v postopku glasovanja imel glasovalno pravico pri sprejemu odločitve o poenostavljeni prisilni poravnavi, saj za to terjatev ni izkazano, da je že zapadla. Kako naj bi to vplivalo na uvrstitev terjatve v Poročilo, sodišče prve stopnje ni pojasnilo, vendar slednje na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Čeprav je v postopku poenostavljene prisilne poravnave nadzorna funkcija sodišča omejena, namreč ni mogoče spregledati dolžnikovih navedb, da terjatev I. d.o.o. izhaja iz odškodninskega zahtevka zaradi neupravičenega zaprtja parkirnih površin s strani lastnika parkirišča. Na kakšni podlagi bi zatrjevano nedovoljeno ravnanje lastnika parkirišča predstavljalo temelj odškodninske odgovornosti dolžnika, slednji ni pojasnil. 15. Glede na navedeno višje sodišče pritrjuje zaključku izpodbijanega sklepa, da so v Poročilu nekateri podatki bodisi zamolčani (nakup in prodaja nepremičnine) bodisi prikrojeni za namen postopka poenostavljene prisilne poravnave (oddaja nepremičnine v podnajem družbi I. d.o.o., odškodninski zahtevek družbe I. d.o.o.). Upnik je konkretizirano utemeljeval zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave, česar dolžnik ni uspel izpodbiti, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

16. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.