Jedro

Ker je tožena stranka v upravnem sporu uspela le deloma, to je v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS glede zamudnih obresti, v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP, sama trpi svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo delno ugodilo tožbi tožeče stranke tako, da je odpravilo odločbo Ministrstva za finance Republike Slovenije z dne 27.5.2003 v zavrnilnem delu, ki se nanaša na zamudne obresti, ter odpravilo odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 26.4.2001 v delu, ki se nanaša na obračun v plačilo naloženih zamudnih obresti (v točkah I/1-13 in 15) ter v tem delu odločilo tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do dneva plačila. V ostalem je sodišče tožbo zavrnilo ter v sklepu (5. odstavku izreka sodbe) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora je prvostopno sodišče oprlo na določbo 3. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), po kateri nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče odloči le o zakonitosti izpodbijanega akta.

Tožnik v pritožbi izrecno poudarja, da se pritožuje le zoper sklep o stroških, vsebovan v 5. odstavku izreka sodbe. Prvostopno sodišče odločitve o zavrnitvi plačila stroškov postopka ni utemeljilo, temveč se je zgolj sklicevalo na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS. Izrek o stroških tožnik izpodbija iz vseh treh izpodbojnih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS, saj prvostopno sodišče stroškov ni ugotavljalo, izreka ni obrazložilo, prav tako pa je zavrnitev oprlo na neustaven predpis. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovemu zahtevku po povračilu stroškov v celoti ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je v sklepu (5. odstavek izreka sodbe) odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka; v obrazložitvi sodbe pa je navedlo, da izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-68/04-14 z dne 6.4.2006, ki je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 45/2006 z dne 28.4.2006, razveljavilo del besedila 3. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu, ki se glasi: "le o zakonitosti upravnega akta in". Po delno razveljavljeni določbi 23. člena ZUS se tudi v sporih, v katerih sodišče odloča o zakonitosti posamičnega akta, uporablja 1. odstavek 23. člena ZUS, kar pomeni, da se tudi v sporih o zakonitosti posamičnega akta odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku. Ker v predmetnem upravnem sporu ob uveljavitvi odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-68/04, ki je začela učinkovati dne 29.4.2006, še ni bilo pravnomočno odločeno, učinkuje delna razveljavitev tudi na predmetni upravni spor. Po 44. členu Zakona o Ustavnem sodišču se namreč del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-68/04 (Uradni list RS, št. 45/06) se v upravnem sporu, tudi v primeru upravnega spora, v katerem se presoja le zakonitost upravnega akta, stroški postopka obračunavajo po 1. odstavku 23. člena ZUS, to pa je v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP - UPB2, Uradni list RS, št. 36/04 in 69/05 - odločba US). V ZPP velja načelo delitve stroškov glede na uspeh. Ker je tožeča stranka v upravnem sporu uspela le deloma, to je v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS glede zamudnih obresti, v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP sama trpi svoje stroške postopka v upravnem sporu. Prvostopno sodišče je sicer svojo odločitev o stroških postopka oprlo na določbo ZUS, ki je bila po izdaji prvostopne sodbe, a še pred njeno pravnomočnostjo, delno razveljavljena (in je tako zmotno uporabila materialno pravo), vendar pa tudi pravilna uporaba določbe 1. odstavka 23. člena ZUS v zvezi z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP pokaže, da je izrek sklepa (5. odstavek izreka sodbe) pravilen, saj je tožeča stranka v upravnem sporu uspela le deloma in zato trpi svoje stroške postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.