Jedro

Stališče, da se nujni dedič svojega procesnega bremena lahko reši le tako, da omogoči dokaz z izvedencem, je napačno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi gre za dedovanje na podlagi ZPAVS (1).

2. Sodišče je ugotovilo obseg dodatne zapuščine, dalje je ugotovilo, da sta zakonita dediča otroka zapustnice – M. K. in J. Z.. Za dedinjo celotnega premoženja pa je nazadnje razglasilo M. K.. Tako je storilo, ker je slednja članica agrarne skupnosti, J. Z. pa to ni. Štelo je, da je J. Z. zahtevo za uveljavljanje nujnega deleža umaknil. 3. Proti sklepu vlaga pritožbo dedič J. Z. Trdi, da je zakoniti dedič do ½. Pravi, da ni podpisal zapisnika, ki je bil sestavljen na obravnavi. Tako se ne strinja z domnevo, da se je odpovedal svoji lastnini, ker ni položil denarja za cenilca. Trdi, da on cenilca ne rabi. Vse kar hoče, je, da mu članica Agrarne skupnosti izplača nujni delež v višini 400,00 EUR in potem se z vsem strinja.

4. Pritožba je vročena pooblaščencem M. K..

5. Pritožba je utemeljena.

6. Oba dediča sta otroka zapustnice. Predmet dedovanja je premoženje nekdanje agrarne skupnosti. Zato pride v poštev uporaba 8. člena ZPVAS. Ta določa, da se premoženjske pravice v primeru smrti prejšnjega člana agrarne skupnosti štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po Zakonu o dedovanju. Bistveno pa je, da lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.

7. M. K. je članica agrarne skupnosti, J. Z. pa ne. Materialnopravno je torej na dlani, da lastninsko pravico lahko deduje le M. K., J. Z. pa je upravičen zahtevati nujni delež v gotovini (to je ¼ vrednosti zapuščine).

8. Za rešitev te pritožbene zadeve pa je odločilna rešitev procesnega vprašanja, na kakšen način se ugotavlja vrednost zapuščine in torej posledično – do kolikšnega gotovinskega zneska je upravičen J. Z. Izpodbijani sklep gradi na izhodišču, da je dokazno breme na tistem, ki uveljavlja nujni delež ter da se lahko tega bremena reši le z izvedencem (cenilcem) kot dokaznim sredstvom. Odločilno vprašanje v tem pritožbenem postopku je, ali je takšno procesno izhodišče pravilno.

9. Nujni delež je pravica, ki jo je treba uveljavljati. A posebnost tega postopka so pravila ZPVAS, ki predvidevajo nujni delež v gotovini in ne v alikvotnih deležih na zapuščini. Druga posebnost je ta, da ustanova nujnega deleža ni korekcija siceršnje zapustnikove volje, marveč gre za poseg v enakost zakonitih dedičev s strani zakonodajalca in sicer zaradi javnega interesa.

10. Zastavlja se že vprašanje, ali je pravilno, da celotno procesno breme nosi nujni dedič, prav nič pa dedič, ki je član agrarne skupnosti? Položaj je vendarle drugačen kot pri splošni ustanovi nujnega dedovanja, ki predstavlja korekcijo oporočnega dedovanja, to korekcijo pa zahteva nujni dedič. Tu (po ZPVAS) zakon že tako privilegira dediča, ki je član agrarne skupnosti v razmerju do nujnega dediča, ki to ni.

11. Čeprav se zdi na prvi pogled krivično (glede na to, da je dedič, ki je član agrarne skupnosti že tako ali tako privilegiran) je najbrž zaradi povezanosti položaja „uveljavljanja pravice do nujnega deleža“ s položajem „dokazovanja velikosti le-tega“ edino sprejemljivo izhodišče, da je dokazno breme vendarle na nujnem dediču. Vendar pa se zastavlja vprašanje, zakaj bi moral nujni dedič brezpogojno omogočiti izvedbo dokaza s cenilcem. Kaj pa, če dejstvo vrednosti zapuščine med strankama ni sporno? Kaj pa, če predlaga kakšen drug dokaz, npr. vrednost, kot jo je določil GURS? Z vidika enakega obravnavanja udeležencev postopka se najbrž v takšnem primeru dokazno breme vendarle preseli k drugemu udeležencu. Sploh pa: ali ni vendarle naloga sodišča, da skuša s strankami na najcenejši (11. člen ZPP (2)) način ugotoviti odločilno dejstvo? Če je tako, potem je prvostopenjsko sodišče to svojo procesno nalogo opustilo.

12. Pritožbeno sodišče na prejšnja vprašanja odgovarja pritrdilno. Po stališču pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, da bi moral nujni dedič brezpogojno omogočiti izvedbo dokaza s cenilcem. Nesprejemljivo je tudi, da se opustitvi takšnega ravnanja nato pripiše domneva (če ne celo fikcija), da svoje pravice do nujnega deleža ne namerava uveljaviti.

13. Izpodbijana odločitev je torej posledica napačnega procesnega ravnanja, s katerim je bilo (zaradi prevelikega bremena) pritožniku onemogočeno pošteno obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo. Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz obrazložitve.

(1) Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja (Uradni list RS, št. 5/1994 s poznejšimi spremembami)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s poznejšimi spremembami)