Jedro

Če ima delavec po pogodbi o zaposlitvi pravico do namestitve kot oblike plačila za opravljeno delo, je do nastanitve upravičen ves čas trajanja delovnega razmerja, tudi za čas, ko ne opravlja svojega dela, ampak prejema nadomestilo plače. Zato mu delodajalec za ta čas ne more samovoljno odtegniti stroškov nastanitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku Z.S. iz naslova prikrajšanja pri plači oziroma nadomestila plače za januar 2009 obračunati znesek 1.015,81 EUR bruto, plačati prispevke in davke ter tožniku izplačati neto znesek prikrajšanja v višini 717,20 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska prikrajšanja od 18. 2. 2009 do plačila, obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR bruto, plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 558,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2009 do plačila, obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 57,12 EUR bruto, plačati prispevke in davke ter tožniku izplačati neto znesek 48,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 do plačila, plačati znesek 280,00 EUR iz naslova neupravičeno odtegnjenih stroškov za mesec december 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2009 do plačila (I. točka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku N.D. iz naslova prikrajšanja pri plači oziroma nadomestila plače za januar 2009 obračunati znesek 1.015,81 EUR bruto, plačati prispevke in davke ter tožniku izplačati neto znesek prikrajšanja v višini 717,20 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska prikrajšanja od 18. 2. 2009 do plačila, obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 55,42 EUR bruto, plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 46,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2009 do plačila, obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 57,12 EUR bruto, plačati prispevke in davke ter tožniku izplačati neto znesek 48,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 do plačila, plačati znesek 280,00 EUR iz naslova neupravičeno odtegnjenih stroškov za mesec december 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2009 do plačila (II. točka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku N.D. povrniti stroške za prihod na sodišče v znesku 118,00 EUR ter stroške pooblaščenca v znesku 261,00 EUR, ter tožniku Z.S. stroške pooblaščenca v znesku 318,00 EUR (III. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da jo izpodbija v celoti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter iz razloga, ker sodba nima razlogov oziroma so ti v nasprotju z listinami in dokazi v spisu. Res je, da sta bila oba tožnika v delovnem razmerju pri toženi stranki do 31. 1. 2011 in da sta imela sklenjeno s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi z dogovorjeno plačo 538,53 EUR bruto, torej minimalno plačo, ki sta jo prejemala vsak mesec. Res pa je tudi, da je delodajalka delavcema dajala določene zneske na roke in je tudi povedala, da je ta znesek predstavljal delno regres, delno nadure, ipd.. Res je tudi, da sta imela oba delavca dovoljenje za delo tujca, zato tožena stranka teh trditev ni prerekala. Tožena stranka je želela tožnikoma pomagati in jima ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi s hkratnim dogovorom, da ji bosta vrnila strošek, ki ga bo imela s tem. Jasno je, da so vsi trije izigrali določila Zakona o delovnih razmerjih in v tem primeru je sodišče neutemeljeno ponudilo zaščito tožnikoma, ki nista delala, pri tem pa ni podalo ocene, zakaj jima je verjelo. Glede plačila prispevkov izhaja, da je Z.S. predložil tabelo, iz katere naj bi izhajalo, da je moral vrniti 280,00 EUR prispevkov za januar 2010, pri čemer je N.D., ki ni predložil ničesar, dosodilo kar 400,00 EUR, čeprav je jasno, da je tožena stranka plačevala prispevke za tožnika v okoli 280,00 EUR. Tožnik ni z ničemer izkazal ne temelja ne višine za takšno terjatev. Z.S. je del plače prejel na roke, vendar je sodišče vzelo višino 717,20 EUR kar kot osnovo za nadomestilo za mesec januar 2010, pri tem pa spregledalo, da gre za večje število ur. Ne gre poistovetiti situacije za N.D.. N.D. je podpis na izjavi o tem, da so vse terjatve poravnane, prepoznal kot svoj podpis in povedal, da izjave ni izpodbijal nikoli. Glede stroškov prihoda je sodišče tožniku priznalo tudi prihod na sodišče iz Srbije, čeprav dela in živi v Sloveniji. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila oba tožnika in tožena stranka ter po zaslišanju obeh tožnikov in tožene stranke ter priče D.J., je sodišče tožbenim zahtevkom za plačilo plače oziroma nadomestila plače ter regresov za letni dopust v celoti ugodilo, saj je ugotovilo, da so tožbeni zahtevki utemeljeni. Z navedenim se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da sta imela tožnika podpisani pogodbi o zaposlitvi in sicer je bila pogodba o zaposlitvi za tožnika Z.S. podpisana za določen čas, pri čemer iz podatkov ne izhaja, s katerim datumom tožnik prične z delom in kdaj se konča. Iz sporazuma je razvidno, da sta se stranki sporazumeli, da je tožniku Z.S. delovno razmerje prenehalo 31. 1. 2009, prav tako enako izhaja za tožnika N.D., ki mu je sporazumno prenehalo delovno razmerje z datumom 31. 1. 2009. Navedeno tožena stranka niti ne zanika. Tožnik Z.S. ni prejel v januarju nadomestila plače, tožnik N.D. pa je tudi pojasnil, da za mesec januar 2009 ni prejel plačila tožene stranke, čeprav je bil še v delovnem razmerju pri njej. Nepomembne so pritožbene navedbe, da so se stranke pogovarjale o tem, da tožnika nista želela nazaj v Srbijo ter da so vsi izigravali določila ZDR. Bistveno za rešitev vprašanja je, da sta bila tožnika v januarju 2009 še v delovnem razmerju glede na to, da jima tožena stranka ni izplačala plač oziroma nadomestila plače, pa tožnikoma za čas trajanja delovnega razmerja tudi pripada vtoževana plača. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) namreč v 126. členu in 127. členu določa vrste plačil in delavec je upravičen do osnovne plače, delovne uspešnosti in dodatkov k plači. Delavcu, ki je v delovnem razmerju, pa pripada tudi regres za letni dopust za posamezno leto oziroma sorazmerni del regresa za letni dopust glede na trajanje delovnega razmerja in ki ga je sodišče priznalo obema tožnikoma za leto 2008 in 2009. ZDR v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Nepomembna za rešitev so pritožbena navajanja, da se sodišče ni opredelilo do tega, da tožnika nista delala v času trajanja delovnega razmerja, bistveno je, da tožnikoma pripada plača oziroma nadomestilo plače, saj sta imela sklenjeno delovno razmerje, kar med strankama tudi ni bilo sporno. Tožena stranka pa je tudi tista, ki mora glede na trditveno breme tožnikov dokazati, da je dejansko plačala plače, nadomestila plače oziroma regrese delavcem, saj mora voditi evidenco in dokazila o plačilu le-teh.

Tožena stranka je tudi tožnikoma nezakonito odtegnila znesek in sicer Z.S. 280,00 EUR iz naslova neupravičeno odtegnjenih stroškov za mesec december 2008 ter tožniku N.D. v višini 400,00 EUR iz naslova neupravičenih odtegnjenih stroškov za mesec december 2008, pri čemer je pojasniti, da glede na določila 2. odstavka 136. člena ZDR določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, po določilih 138. člena ZDR pa ima po pogodbi o zaposlitvi delavec dogovorjeno nastanitev kot obliko plačila, ima pravico do nastanitve ves čas trajanja delovnega razmerja kot tudi v času, ko ni opravljal svojega dela in ima pravico do nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka upoštevaje pri tem določilo 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, ki določata, da stranka, ki v postopku ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za postopek potrebni, kar je upoštevalo sodišče prve stopnje. Pravilno je tudi tožniku N.D. priznalo stroške prihoda na sodišče po izkazanih kartah za vožnjo, ki izkazujejo, da je tožnik dejansko prišel iz Srbije na sodišče. Zato je pritožbeni ugovor v zvezi s tem neutemeljen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.