Jedro

V konkretnem primeru je sporno, ali in če da, katera bodoča škoda (nepremoženjska, posledično pa tudi premoženjska - izguba zaslužka), ki jo je po sklenitvi izvensodne poravnave utrpela tožeča stranka, po normalnem teku stvari ni bila pričakovana v času, ko sta stranki sklepali izvensodno poravnavo, pa je posledica obravnavanega škodnega dogodka z dne 10.2.1998. Ker je izvedenec ugotavljal zgolj telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožeče stranke in njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vse kot posledice škodnega dogodka, po oktobru 1998, ko je bila sklenjena poravnava, ne da bi tudi navedel, katera bodoča (nepremoženjska) škoda tožeče stranke in v kakšnem obsegu je bila pričakovana v času sklepanja poravnave in nastanek katere škode (katere telesne bolečine - v kakšnem trajanju in kakšne intenzivnosti, kolikšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti), če sploh katere, ki jo je že z izvedencem ugotovljeno utrpela tožeče stranka po sklenitvi poravnave, v tistem času ni bil pričakovan po rednem teku stvari, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.10.2004, opr. št. P 2496/2000-III, razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki za novo nastalo nematerialno škodo plačati 1.700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek tožeče stranke iz tega naslova pa je zavrnilo (2. točka izreka). Poleg tega mora tožena stranka tožeči stranki plačati tudi odškodnino za materialno škodo v višini 374.885,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2001 do plačila (3. točka izreka), višji tožbeni zahtevek tožeče stranke za to vrsto škode je sodišče zavrnilo (4. točka izreka). Sodišče je toženi stranki naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 485.382,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (5. točka izreka).

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka proti zavrnilnemu delu sodbe in posledično proti odločitvi o pravdnih stroških, tožena stranka pa proti ugodilnemu delu sodbe in posledično proti odločitvi o pravdnih stroških.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ji glede na ugotovljeno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, glede na več nevšečnosti med zdravljenjem in glede na to, da še sedaj trpi zmerne in lažje telesne bolečine za nepremoženjsko škodo pripada odškodnina v vtoževanem znesku 1.000.000,00 SIT. Nadalje gre na strani tožeče stranke za veliko prikrajšanje v njeni duševni sferi, saj je vrsto let pred nesrečo oziroma pred bistvenim poslabšanjem zdravstvenega stanja opravljala delo vodje premika, sedaj pa tega dela ne more več opravljati. Pri drugih delih in nalogah pa so njene zmožnosti bistveno omejene. Tožeča stranka tako ni zmožna za dela, kjer je potrebna daljša stoja ali hoja, dvigovanje in prenašanje bremen nad 20 kg in ni več zmožna za delo v prisilni drži. Glede na to in upoštevaje ugotovitev izvedenca, da je pri tožeči stranki prisotno 10% zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, kar pomeni, da gre pri njej za težje prikrajšanje, tožeča stranka meni, da je iz tega naslova upravičena do odškodnine v višini 2.000.000,00 SIT. Glede odškodnine za premoženjsko škodo pa navaja, da ji je le - to sodišče prisodilo v nasprotju z dokazi in v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom. Njen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo je izkazan s potrdilom Slovenskih železnic in z izvedencem finančne stroke. Potrdilo z dne 20.6.2002 je treba še posebej pazljivo analizirati. Iz tega potrdila izhaja, da bi tožeča stranka, če bi v vtoževanem obdobju delala, poleg 576.840,90 SIT neto več plače, prejela še 254.321,60 SIT neto materialnih stroškov. Na podlagi potrdila je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je z njim zahteva mesečne zneske razlik v dohodkih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. Po mnenju tožeče stranke je pravilna ugotovitev izvedenca finančne stroke, da je razlika med pričakovano plačo in nadomestilom plače v času trajanja bolniškega staleža 739.373,00 SIT bruto. Od tega zneska je treba odšteti prispevke v višini 22,10 %, iz česar sledi, da je tožeča stranka upravičena do neto prejemkov v znesku 575.971,56 SIT. K temu znesku pa je treba prišteti še materialne stroške, ki tudi predstavljajo redni prihodek tožeče stranke in med te stroške ni zajet strošek malice in prevoza na delo in z dela, saj bi sicer to delodajalec v potrdilu navedel. Poleg tega je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od posameznega mesečnega zneska ugotovljene premoženjske škode in ne šele od 1.5.2001, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka pa v svoji pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za razlago spornih določil poravnave določena v 2. odstavku 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo po 1089. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, tožeča stranka pa ni vložila tožbe, s katero bi izpodbijala poravnavo, zato slednja pravdni stranki veže in tožeči stranki preprečuje, da bi lahko uveljavljala nadaljnje odškodninske zahtevke. Ni pomembno, da v času sklenitve poravnave zdravljenje tožeče stranke še ni bilo končano, pomembno je, da je bilo predvidljivo. Sodišče zato napačno ocenjuje mnenje izvedenca, ki v osnovnem mnenju z dne 20.3.2002 poda končno diagnozo poškodbe z dne 26.10.1998. Tudi če je mnenje v celoti sprejeti, dodatne občasne bolečine ne predstavljajo nove škode, ki ni bila predvidljiva, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. Podredno pa sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Če je izvedenec v svojem mnenju z dne 20.3.2000 ugotovil, da je bilo zdravljenje tožeče stranke pri travmatologu končano dne 13.7.1998, pa nato nerazumljivo in neobrazloženo svoje mnenje spremeni v dodatnem izvedenskem mnenju z dne 3.11.2004, v katerem navede, da je bilo zdravljenje končano šele dne 29.6.1999. Zaradi tega se postavi dvom v nepristranskost izvedenca. Glede poškodbe desnega kolena izvedenec na kratko zaključi, da je v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, pri tem pa ne obrazloži, na kakšni podlagi je prišel do takega zaključka. Še posebej, ker je izvedenec tožnika pregledal dve leti po nezgodi, pa predmetne poškodbe ni ugotovil. Tudi če so se zdravstvene težave tožeče stranke pojavile šele po tem času in so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pa po mnenju tožene stranke niso pustile trajnih posledic, saj ni bilo prizadeto kostno - vezivno tkivo kolena niti ni bila trajno zmanjšana funkcionalna sposobnost kolena ter niti ni zatrjevano, da je poškodba kolena v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Glede na izvedensko mnenje tudi ni jasno, ali se strani izvedenca ugotovljeno nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja tožeče stranke nanaša zgolj na pozne posledice poškodbe kolena. Glede drugih s strani tožeče stranke zatrjevanih težav v zvezi z zlomom desne sednice pa tožena stranka meni, da ne gre za nepredvidljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, ki ga ni bilo mogoče predvideti že ob sklenitvi sodne poravnave. Vsakemu laiku e namreč jasno, da zlomi povzročajo dolgotrajne posledice. Izvedenec bi moral opredeliti, katere posledice in v kakšnem obsegu so objektivno predvidljive v primerih, podobnih obravnavanemu. Sodišče je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Izvedenec finančne stroke pa je po oceni tožene stranke prepričljivo obrazložil svoje tališče. Tožeči stranki ne pripada odškodnina za tisti del premoženjske škode, ki ni v vzročni zvezi s poškodbami in ki ni nepričakovana. Poravnava je obsegala odškodnino za celotno predvidljivo škodo. Šele, ko bo ugotovljeno, katero škodo, ki ob sklenitvi poravnave ni bila pričakovana, je trpel tožnik, bo mogoče opredeliti višino premoženjske kode. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje postavi novega izvedenca specialista kirurga, ki naj gotovi, ali je prosto telo v desnem kolenu posledica obravnavnega škodnega dogodka in strokovneje obrazloži predvidljivost te poškodbe v času sklenitve poravnave. Poleg tega bo treba na podlagi že izdelanega mnenja izvedenca finančne stroke ugotoviti, katera premoženjska koda je že bila zajeta v poravnavi.

Pritožbi sta utemeljeni.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo: Med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta dne 26.10.1998 sklenili izvensodno poravnavo. Glede na trditve pravdnih strank v postopku na prvi stopnji in upoštevaje dokumentacijo v spisu, iz katere izhaja, da je bil bolniški stalež tožeče stranke zaključen avgusta 1998, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta stranki ob sklepanju poravnave imeli v mislih vso premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je bila v tistem času že znana in tisto bodočo škodo, ki jo je bilo takrat po normalnem teku stvari mogoče z gotovostjo pričakovati. Izvensodna poravnava, kakršno sta sklenili pravdni stranki 26.10.1998, je pogodba, ki jo Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978, 39/1985, 2/1989, 57/1989, v nadaljevanju ZOR) ureja v 1089. do 1098. členu. Za razlago spornih določil pogodbe se uporablja 99. člen ZOR, ki ga v svoji sodbi omenja sodišče prve stopnje, zato pritožbeni očitki tožene stranke, da določba 99. člena ZOR za razlago spornih določil poravnave, kakršno sta sklenili pravdni stranki, ni ustrezna pravna podlaga, niso utemeljeni. Vendar pa v konkretnem primeru ni treba uporabiti 99. člena ZOR, saj med strankama ni sporno, da je bila z izvensodno poravnavo z dne 26.10.1998 zajeta vsa v času sklepanja poravnave že znana in bodoča gotova škoda tožeče stranke kot posledica škodnega dogodka z dne 10.2.1998. Zato tudi očitki tožeči stranki, da ni vložila tožbe za izpodbijanje predmetne poravnave, niso na mestu.

Med pravdnima strankama je sporno, ali so telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in izguba zaslužka, za kar tožeča stranka v tej pravdi zahteva odškodnino od tožene stranke, tista nepremoženjska in premoženjska škoda, ki v času sklenitve izvensodne poravnave še ni obstajala in njenega nastanka v prihodnosti takrat po rednem teku stvari tudi ni bilo mogoče z gotovostjo pričakovati oziroma ali s strani tožeče stranke zatrjevana premoženjska in nepremoženjska škoda pomeni novo škodo, ki ni bila zajeta že v izvensodni poravnavi z dne 26.10.1998. Tožeča stranka je v konkretnem primeru zatrjevala vsa relevantna dejstva v smislu nastanka nove škode, za katero zahteva plačilo odškodnine (še zlasti na glavni obravnavi dne 21.10.2004), zato drugačnim pritožbenim navedbam tožene stranke v pritožbi ni mogoče slediti.

Tudi ni res, da je izvedenec medicinske stroke v svojem osnovnem mnenju z dne 20.3.2000 navedel, da je bilo zdravljenje tožeče stranke končano dne 13.7.1998, nato pa v dopolnitvi svojega mnenja navedel, da je bilo končano dne 29.6.1999. Po mnenju tožene stranke je slednje razlog za dvom v nepristranost izvedenca. Izvedenec je namreč v svojem mnenju z dne 20.3.2000 navedel, da je bilo zdravljenje tožeče stranke pri travmatologu (torej po sami nesreči, ko se je zlom desne sednice zarasel) končano 13.7.1998. Ker pa se je tožeča stranka znova novembra 1998 zaradi bolečin v desnem kolku začela zdraviti za posledicami zloma (ponovila fizikalno zdravljenje, bila znova pregledana pri travmatologu, rentgensko slikana, večkrat pregledana v splošni ambulanti), in je bilo to zdravljenje potem zaključeno 29.6.1999, je izvedenec v mnenju z dne 20.3.2000, enako pa v dopolnitvi mnenja dne 3.11.2004, navedel, da je bilo zdravljenje poškodb z dne 10.2.1998 (torej zloma desne sednice) končano dne 29.6.1999. Glede na to so dvomi tožene stranke o nepristranosti izvedenca K. neutemeljeni. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni zahtevala izločitve izvedenca K. iz razloga nepristranosti na način, kot to določata 2. in 3. odstavek 247. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 110/2002, v nadaljevanju ZPP). Glede na to, da je tožena stranka brez pripomb sprejela izvedensko mnenje K. kljub temu, da je bilo to izdelano po naročilu tožeče stranke pred pravdo, da se ni pritožila na sklep o postavitvi omenjenega izvedenca, da v prvi pripravljalni vlogi z dne 14.10.2004 ni oporekala njegovi dopolnitvi mnenja z dne 6.5.2002 in ker tudi njene druge pripravljalne vloge z dne 24.11.2004 ni mogoče šteti kot predlog za izločitev omenjenega izvedenca, je sodišče prve stopnje utemeljeno strokovna vprašanja razčiščevalo z izvedencem K.. Iz enakih razlogov tudi ni utemeljena zahteva tožene stranke v pritožbi, da se postavi nov izvedenec kirurg.

Tožena stranka pa ima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da z izvedencem medicinske stroke ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev. Kot že uvodoma rečeno, je v konkretnem primeru med pravdnima strankama sporno, ali in če da, katera bodoča škoda (nepremoženjska, posledično pa tudi premoženjska), ki jo je po sklenitvi poravnave utrpela tožeča stranka, po normalnem teku stvari ni bila pričakovana v času, ko sta stranki sklepali izvensodno poravnavo, pa je posledica obravnavanega škodnega dogodka z dne 10.2.1998. V konkretnem primeru je izvedenec K. ugotavljal zgolj telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožeče stranke in njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vse kot posledice zloma desne sednice in prostega telesa v desnem kolenu, po oktobru 1998, ko je bila sklenjena poravnava, ne da bi navedel, katera bodoča (nepremoženjska) škoda tožeče stranke in v kakšnem obsegu je bila pričakovana v času sklepanja poravnave in nastanek katere škode (katere telesne bolečine - v kakšnem trajanju in kakšne intenzivnosti, kolikšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti), če sploh katere, ki jo je že z izvedencem ugotovljeno utrpela tožeče stranka po sklenitvi poravnave, v tistem času ni bil pričakovan po rednem teku stvari. Izvedenec tudi ni obrazložil, zakaj meni, da prosto telo v desnem kolenu tožeče stranke ni bila pričakovana škoda. Glede na tako pomanjkljivo izvedensko mnenje, ko ni z gotovostjo ugotovljeno, če škoda, ki jo je z izvedencem ugotovljeno po oktobru 1998 utrpela tožeča stranka, predstavlja novo škodo, torej škodo, ki je posledica škodnega dogodka dne 10.2.1998, pa njenega nastanka v času sklepanja poravnave ni bilo mogoče predvideti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke preuranjena. Za pravilno odločitev še niso ugotovljena vsa relevantna dejstva.

O odškodnini za premoženjsko škodo: Ker glede na zgoraj povedano v tem trenutku še ni jasno, katero bodočo nepremoženjsko škodo je bilo po normalnem teku stvari mogoče z gotovostjo pričakovati v času sklenitve izvensodne poravnave oziroma katera nova nepremoženjska škoda je nastala tožeči stranki v posledici obravnavanega škodnega dogodka in zanjo tožeči stranki še ni bila izplačana odškodnina, tudi še ni mogoče zaključiti, katera premoženjska škoda (izguba zaslužka) tožeče stranke ni bila zajeta z izvensodno poravnavo, pa je posledica obravnavnega škodnega dogodka dne 10.2.1998. Za ugotovitev izgube zaslužka tožeče stranke, za katerega ta trdi, da predstavlja novo premoženjsko škodo, ki je posledica nesreče dne 10.2.1998, se je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca S. L. (sodnega izvedenca finančne stroke) in njegovo dopolnitev mnenja. Izvedensko mnenje L. in dopolnitev le- tega sta tudi po oceni sodišča druge stopnje prepričljivi, saj je izvedenec natančno in razumljivo obrazložil svoj izračun izgubljenega zaslužka tožeče stranke v vtoževanem obdobju in prepričljivo odgovoril na vse pripombe tožeče stranke. Z njegovimi ugotovitvami se tudi v pritožbenem postopku strinja tožena stranka, tožeča stranka pa v pritožbi zgolj ponavlja svoje pripombe, dane že v postopku na prvi stopnji, na katere pa je izvedenec že prepričljivo odgovoril v dopolnitvi svojega mnenja. Kar se tiče v pritožbi znova navedenih očitkov tožeče stranke izvedencu L., se sodišče druge stopnje strinja s tem, da med izgubljeni zaslužek tožeče stranke ni mogoče šteti materialnih stroškov, ki jih je delodajalec tožeče stranke navedel v potrdilu A 48. Materialni stroški v zvezi z delom ali zaradi dela namreč že po naravi stvari ne morejo predstavljati zaslužka delavca. Poleg tega je predmetno potrdilo za razliko od izvedenskega mnenja nejasno, saj v njem sploh ni navedeno, kakšni materialni stroški so v njem navedeni, pa tudi ne, ali so zneski, navedeni v njem, bruto ali neto zneski. Pravilno je izvedenec L. od ugotovljene bruto razlike med plačo, ki bi o tožeča stranka prejemala, če bi delala, in med nadomestilom plače za čas bolniškega staleža, ki ga je prejemala tožeča stranka (z višino katere se tudi tožeča stranka strinja), odštel obvezne prispevke in dohodnino, saj le tako izračunana neto razlika predstavlja tisto prikrajšanje tožeče stranke, ki je lahko v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom in ki je torej lahko pravno priznana škoda, zaradi katere je tožeča stranka upravičena do denarne odškodnine.

Tožeča stranka toži na plačilo mesečnih zneskov izgubljenega zaslužka v višini, kot bi jih dejansko prejela, če bi v spornem obdobju delala, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. Izgubljeni zaslužek je čista denarna terjatev in zahtevek tožeče stranke je v skladu z načelom monetarnega nominalizma (394. člen ZOR). Tudi izvedenec je izračunal mesečne zneske izgubljenega zaslužka tožeče stranke po takratnih razmerah, je pa v svojem izvedenskem mnenju potem navedel skupen znesek izgubljenega zaslužka, a hkrati navedel da so mesečni zneski razvidni iz tabel, priloženih mnenju (in to tudi v resnici so). Glede na tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka izplača mesečne zneske izgubljenega zaslužka, sodišče ni imelo podlage, da tožeči stranki prisodi izgubljeni zaslužek v enkratnem znesku. Ker skladno z materialnim pravom tožeča stranka toži na plačilo mesečnih zneskov izgubljenega zaslužka v višini, kot bi jih prejela, če bi delala, in tudi izvedenec je ugotavljal mesečne izgube zaslužka v višini po takratnih razmerah, sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ker je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od ugotovljene premoženjske škode šele od 1.5.2001, ko je bilo njeno zdravljenje končano. Za mesečno izgubljeni zaslužek, za katerega se bo ugotovilo, da je v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim primerom, je tožeča stranka upravičena terjati zakonske zamudne obresti od zapadlosti tega dohodka do plačila, to je od 15. dne v mesecu. Takrat je odškodninska obveznost za predmetno premoženjsko škodo zapadla v plačilo (186. člen ZOR).

Ker torej glede na vse povedano še niso ugotovljena vsa dejstva, odločilna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, je sodišče druge stopnje pritožbama pravdnih strank ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Skladno s sprejeto odločitvijo je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje izvedencu A.K. naloži dopolnitev njegovega izvedenskega mnenja s tem, da v dopolnitvi navede, katere bodoče telesne bolečine (njihovo trajanje in intenzivnost) in kolikšno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti tožeče stranke je bilo glede na ugotovljeni zlom desne sednice z gotovostjo mogoče pričakovati v času sklenitve izvensodne poravnave, ali je bilo v času sklenitve poravnave po rednem teku stvari mogoče z gotovostjo pričakovati, da bo tožeča stranka v prihodnosti morala na operacijo prostega telesa v desnem kolenu oziroma ali je to običajna ali nepričakovana posledica pri zlomih desne sednice, pri čemer naj tudi izčrpneje kot do sedaj pojasni, katere so običajne posledice zloma, kakršnega je v konkretnem primeru utrpela tožeča stranka. Ko bo izvedenec odgovoril na vsa ta vprašanja, naj sodišče na podlagi tako dopolnjenega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in na podlagi že izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroške znova odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke na plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Če bo sodišče prve stopje ugotovilo, da je v vtoževanem obdobju tožeča stranka zaradi škodnega dogodka dne 10.2.1998 utrpela izgubo zaslužka, pa nastanek te izgube ni bil z gotovostjo pričakovan v času sklepanja izvensodne poravnave, naj pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo upošteva, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine za znesek mesečne izgube dohodka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila.