Jedro

Uveljavljanje pobota v izvršilnem postopku je v primerjavi s pravdnim postopkom omejeno. Namen izvršilnega postopka ni v tem, da bi izvršilno sodišče ugotavljajo obstoj sporne nasprotne terjatve kot enega izmed pogojev tudi pri materialnem pobotanju. Dolžnik mora v primeru, da so sporna dejstva, ki se nanašajo na sámo sporno terjatev, dokazati zatrjevano terjatev v pravdi. V izvršilnem postopku sme zato dolžnik uveljavljati v pobot samo tiste terjatve, ki so med strankama nesporne, to so terjatve, ki jih upnik priznava in terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor dolžnika z dne 22. 2. 2017. 2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugovoru dolžnika ugodi, predlog za izvršbo zavrne, upniku pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da bi ugotovitev sodišča, da bi dolžnik svojo terjatev lahko uveljavljal v pobot v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, lahko kvečjemu veljala za procesni ugovor pobotanja, ne pa tudi za materialni ugovor pobota, katerega je podal dolžnik. Sodišče prve stopnje tako dolžnikovemu ugovora pobota pripisuje napačno vsebino. Zaključek sodišča, da je dolžnik prekludiran za vložitev materialnega ugovora pobota je napačen. To še posebno velja v konkretnem primeru, ko je bil materialni pobot izveden po pravnomočnosti odločbe v postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani X Pg 2570/2014. Ključno tudi je, da gre za dva različna materialna pobotna ugovora, katerima je skupno le, da sta bila uveljavljana zoper isto upnikovo terjatev ter da obe dolžnikovi terjatvi temeljita na enakem oziroma podobnem dejanskem stanju. V zadevi X Pg 2570/2014 je dolžnik ugovarjal pobot z nasprotno terjatvijo iz naslova pogodbene kazni po Pogodbenem sporazumu, po pravnomočnosti odločbe pa je podal ponovno pobotno izjavo za pobot svoje odškodninske terjatve, ki jo sicer uveljavlja v okviru postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem pod zadevo VII Pg 199/2016. Sodišče prve stopnje je dejstva, ki jih je štelo za odločilna, ugotavljalo mimo trditev strank in tako ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj sodišče ni podalo zaključkov glede likvidnosti dolžnikove terjatve in obstojem zamude po Pogodbenem sporazumu. Kot je natančneje pojasnjeno že v ugovoru, je pogoji likvidnosti podan. Sklicuje se na mnenje M. Juharta in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

3. V odgovoru na pritožbo upnik v celoti prereka navedba dolžnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ.

6. Eden izmed ugovornih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZIZ je tudi okoliščina, da je terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, vendar v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot odločilen postavlja trenutek izvršljivosti odločbe oziroma trenutek pred tem, vendar v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, to pa je trenutek zaključenega naroka za glavno obravnavo oziroma izdaja odločbe.

7. Obligacijski zakonik - OZ določa, da je za ugasnitev terjatve s pobotanjem potrebna pobotna izjava, čeprav nato pobot učinkuje za nazaj, od trenutka, ko sta se terjatvi srečali. V strankini dispoziciji je, da se odloči, ali bo svojo obveznost izpolnila s plačilom ali morda na kakšen drug z zakonom predpisan način, ki povzroči prenehanje terjatve, zato dolžniku ni mogoče odvzeti te pravice tudi v času od izdaje sodne odločbe do začetka izvršilnega postopka, četudi gre za terjatev, ki bi jo v pobot lahko uveljavljal že v času nastanka izvršilnega naslova. Izjava o pobotu je novo dejstvo, in to takšno dejstvo, ki predstavlja način izpolnitve obveznosti oziroma ugasnitve upnikove terjatve.

8. Pri materialnem pobotu dolžnik ugovarja, da upnikova terjatev ne obstoji, ker je prenehala zaradi pobota. Če je takšen ugovor podan, sodišče poleg pogojev iz 311. člena OZ (vzajemnost, istovrstnost in zapadlost) ugotavlja tudi, ali je dolžnikova terjatev obstajala in ali je bila na pravno veljavni način izjavljena pobotna volja. Pritožnik ima sicer prav, da sodišče ugovor prenehanja terjatve zaradi pobota obravnava na isti način, kot da bi dolžnik ugovarjal, da je upnikovo terjatev plačal, vendar je uveljavljanje pobota v izvršilnem postopku v primerjavi s pravdnim postopkom, na katerega se tudi nanašajo sklicevane odločbe Vrhovnega sodišča RS, omejeno.1 V izvršilnem postopku je naloga sodišča, da na prisilen način izpelje izvršitev pravnomočne sodne odločbe, katere dolžnik ni prostovoljno izpolnil, in ni namen izvršilnega postopka v tem, da bi izvršilno sodišče ugotavljajo obstoj sporne nasprotne terjatve kot enega izmed pogojev tudi pri materialnem pobotanju. Dolžnik mora zato v primeru, da so sporna dejstva, ki se nanašajo na sámo sporno terjatev, dokazati zatrjevano terjatev v pravdi. V izvršilnem postopku sme zato dolžnik uveljavljati v pobot samo tiste terjatve, ki so med strankama nesporne, to so terjatve, ki jih upnik priznava in terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom.2 Zelo jasen znak spornosti pa je vsekakor obstoj pravdnega postopka o tej terjatvi, ki še ni pravnomočno končan.3

9. Vse zgoraj navedeno pa v konkretnem primeru pomeni, da dolžnik s svojim ugovorom prenehanja upnikove terjatve zaradi pobota ne more uspeti, in to ne glede na to, katero terjatev (ali tisto iz naslova pogodbene kazni, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje ali odškodninsko terjatev iz postopka VII Pg 199/2016, kot to trdi pritožnik) naj bi s svojo izjavo z dne 16. 1. 2017 pobotal. Nobena od terjatev namreč ni nesporna. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da zatrjevani ugovorni razlog iz tega razloga ni podan in dolžnik z ugovorom ne more uspeti. Odločitev sodišča prve stopnje je kljub zavzetemu materialnopravnemu stališču, da je dolžnik s svojim ugovorom pobota prekludiran, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva v svojo odločitev povzelo, očitane kršitve postopka, ki bi narekovale razveljavitev odločitve, pa tudi niso podane. Prav tako na dolžnikovo pritožbo sodišče druge stopnje ni posegalo v odločitev o zavrženju ugovora (pravilno bi bilo potrebno dolžnikov ugovor sicer zavrniti kot neutemeljen).

10. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije upnik sam, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar sodišču druge stopnje še ne bi bilo poznano in bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tudi sicer sta sodna praksa in literatura pretežno sprejeli Cigojevo stališče glede pogoja likvidnosti. 2 Tako tudi VSL sklep I Ip 1275/2010 z dne 12. 5. 2010, VSL sklep III Ip 23/2014 z dne 8. 1. 2014, VSK sklep II Ip 492/2015 z dne 14. 1. 2016. 3 Glej tudi M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba 2003, stran 392 in 393.