Jedro

Trditev, da je izvedenec pri meritvah uporabljal naprave, ki niso bile atestirane oziroma certificirane v skladu z domačimi predpisi in so zato rezultati meritev nedovoljen dokaz po 2. odstavku 18. člena oziroma 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Ker je izvedenec uporabljal naprave Fakultete za strojništvo, ki je pooblaščena za tovrstne meritve v Sloveniji, je sodišče upravičeno štelo rezultate meritev za verodostojne. Drugačno zatrjevanje zahteve v bistvu izpodbija kot zmotno to ugotovitev sodišča, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. F.V. je dolžan plačati 400.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila v ponovljenem sojenju obs. F.V. zaradi hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ - 77 izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), 2. odstavka 5. člena, 3. odstavka 16. člena in 17. člena istega zakona. Trdi, da je sodišče zavrnilo predlog obrambe, naj se prebere izpovedba izvedenca dr. V.Z., ki je umrl, zavrnilo je vse dokazne predloge obrambe za razjasnitev različnih izvedenskih ocen o vrednosti tornega količnika, sprejelo je neresnično trditev izvedenca, da se torni količnik ugotavlja na eksperimentalni način, ne pa z meritvami na cestah samih in je zato neutemeljeno zavrnilo predlog, da pridobi te podatke od upravljalca ceste, kjer se je zgodila prometna nesreča. Sodišče naj ne bi ugotavljalo dejstev, ki so v korist obsojenca in je prepovedalo izvedencu odgovore na vprašanja obrambe, s katerimi instrumenti je meril torni količnik in kateri predpisi določajo način teh meritev. Izvedenec je torni količnik ugotavljal na nezakonit način z napravo, ki ni bila atestirana. Pritožbeno sodišče je navedbe obrambe v pritožbi o teh okoliščinah zavrnilo s posplošenim stališčem, da se pridružuje razlogom prvostopne sodbe, ta pa razlogov o teh okoliščinah sploh ni imela, saj jih je obramba uveljavljala šele v pritožbi. Sodišče naj bi se oprlo na arbitrarne ocene izvedencev o splošnih vrednostih tornega količnika na suhem hrapavem asfaltu pri 20řC, ki se v strokovnih krogih razlikujejo, namesto na rezultate dejansko opravljenih meritev. V škodo obsojenca naj bi ugotovilo vrednost tornega količnika 0,646, ki je na zgornji meji za takšno vozišče, namesto da bi v korist obsojenca ugotovilo nižjo vrednost, ki so jo dopuščali tudi izvedenci. Pritožbeno sodišče naj bi neutemeljeno ugotovilo, da je izvedenec P. opravil meritve z ustreznim instrumentom in po ISO kriterijih, čeprav uporabljeni instrument ni bil skladen z domačimi predpisi, zato sta izvid in mnenje tega izvedenca nedopusten dokaz. Zatrjuje, da bi sodišče, če bi izvedlo predlagane dokaze, ugotovilo, da je bil torni količnik 0,4 do 0,5, dolžina zavornih sledov od 24 do 28 m, reakcijski čas 1,1 sekunde, razdalje osvetlitve s kratkimi lučmi 30 m in hitrost pešca 1,5 m/sek, ta dejstva pa bi pokazala, da je obsojenec vozil v skladu s predpisi in kaznivega dejanja ni storil. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti skozi neutemeljeno zatrjevanje kršitve obsojenca do obrambe, na opiranje sodb na nedovoljene dokaze in napake v obrazložitvi sodb, v resnici uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva zagovornika obs. F.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbi 2. odstavka 420. člena tega zakona se zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Neutemeljena je trditev zahteve, da je sodišče zavrnilo predlog obrambe, da se preberejo zapisnik o zaslišanju dr. V.Z. in njegova pisna mnenja. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 30.3.2001 izhaja, da je sodišče na predlog zagovornika prebralo te listine na listnih številkah 96 in 97, 115 - 119 in v prilogi A1. Dne 24.5.2001 se je glavna obravnava pred istim senatom le nadaljevala, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi na list. št. 357. Pač pa je predsednica senata opozorila, da se mnenja dr. Z., ki predstavljajo strokovna mnenja izvedene priče, ne bo moglo upoštevati kot izvedenska mnenja, ker dr. Z. ni bil z odredbo sodišča postavljen za izvedenca. To stališče sodišča, ki je tudi v 2. odstavku na 4. strani sodbe, pa je zakonito.

Zahteva dalje trdi, da je sodišče omejevalo pravico obsojenca, da zasliši izvedence in s tem krnilo njegovo pravico do obrambe, ker ni dovolilo odgovorov izvedenca na določeno vprašanje zagovornika, namreč, s kakšnimi napravami je opravil meritve tornega količnika, kateri predpisi določajo način teh meritev in kolikšna bi bila hitrost vožnje pri tornem količniku 0,5 ob upoštevanju dolžine sledov zaviranja obsojenčevega vozila. Ta vprašanja je zagovornik postavil izvedencu Ž.L., ki tornega količnika sploh ni meril, torni količnik 0,5 pa je bil zgolj hipotetičen, saj so izvedenci Ž.L., N.Č. in I.P. ugotovili drugačno veličino tega količnika. Ta vprašanja torej niso imela zveze z izvedenskim mnenjem Ž.L. oziroma niso bila pomembna za zadevo.

Ni utemeljena trditev v zahtevi, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba za razjasnitev nasprotujočih si mnenj izvedencev o veličini tornega količnika. Prva obsodilna sodba je bila razveljavljena zaradi kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču obrambe, da s pavšalno navedbo, da se zavrne mnenje prometnega izvedenca dr. V.Z., sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločilnega dejstva, in ker je po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo mnenje izvedenca L. Trije izvedenci naj bi dali bistveno različna mnenja o hitrosti obsojenca pred trčenjem v pešca oziroma pred zaviranjem na podlagi različnih tornih količnikov, zato bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ta nasprotja odpraviti oziroma pojasniti. V ta namen je sodišče prve stopnje odredilo Združenje sodnih izvedencev za raziskavo prometnih nezgod, ki je za izvedenca določilo prof. dr. I.P., da, med drugim, poda mnenje o "trčni hitrosti, pri čemer naj posebno pozornost posveti tornemu koeficientu glede na lastnosti cestišča, o hitrosti obtoženčeve vožnje neposredno pred trčenjem ..." Izvedencu je dalo na razpolago spis, iz katerega je začasno odstranilo vsa prejšnja izvedenska mnenja in mnenja dr. V.Z. Svoje ugotovitve in mnenje je izvedenec dr. P. podal po ogledu kraja prometne nesreče in opravljenih meritvah tornega količnika na kraju ob upoštevanju podatkov v spisu (poročilo na list.št. 261 a do 261 l). Poleg tega je sodišče v ponovljenem postopku dodatno zaslišalo izvedenca Ž.L. in N.Č., ki sta dala tudi dodatna pisna izvedenska mnenja. Kot najugodnejše za obsojenca je sprejelo ugotovitve izvedenca Ž.L. in I.P. o veličini tornega količnika, ki temeljijo na eksperimentalnih meritvah dolžine zavornih sledov in meritvah pojemkov oziroma tornega količnika, ki jih je napravil dr. P. na kraju samem ob parametrih, ki so bili podobni tistim, ko se je zgodila prometna nesreča (list.št. 261 ter ugotovitve na koncu 5. in v začetku 6. strani sodbe sodišča prve stopnje).

Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 24.5.2001 obramba ni predlagala novih dokazov, pač pa je zagovornik dne 14.2. (list.št. 307) in 30.3.2001 (list.št. 336) predlagal, da Družba za državne ceste pojasni, ali so meritve tornega količnika, ki so bile "priložene" ta dan, iste kot meritve, ki jih je ta družba poslala dr. V.Z. in jih je ta uporabil za svoje mnenje na list.št. 160 do 243, da Hidrometeorološki zavod Slovenije sporoči, kakšne so bile dnevne temperature na območju H. na dan prometne nesreče in dan prej, da se odredi izvedenstvo J.P. o vplivu temperature pnevmatik na zavorno pot in o razlikah zavornih poti med sodobnimi pnevmatikami v primerjavi s tistimi pred desetimi leti. Sodišče je te dokazne predloge zavrnilo in svojo odločitev kratko obrazložilo na glavni obravnavi s poukom o pravici do pritožbe (list.št. 337). Na 8. in 9. strani sodbe sodišča prve stopnje je ta odločitev obrazložena s tem, da glede na že izvedene dokaze predlagani dokazi ne bi mogli vplivati na dovolj razjasnjene relevantne okoliščine prometne nesreče, posebej pa glede podatkov, ki so bil podlaga za ugotovitev tornega količnika, da poizvedbe pri Družbi za državne ceste o rezultatih njenih meritev ne bi bili primerljivi, ker je meritve opravila na mokrem vozišču in za svoje specifične potrebe. Pritožbeno sodišče je na 3. strani svoje sodbe soglašalo s temi zaključki sodišča prve stopnje.

Trditev v zahtevi, da je sodišče zavrnilo "vse dokazne predloge, ki so merili na razčiščevanje zmede, ki so jo povzročili vsi trije izvedenci ..., ki so se sklicevali na svojo vrednost tornega koeficienta ... iz strokovne literature", ni utemeljena. Zahteva ne pove, katere dokaze za razjasnitev te okoliščine je sodišče zavrnilo, je pa napačna, ker je sodišče zelo podrobno ugotavljalo to okoliščino s pomočjo treh izvedencev, izvedenca P. in L. pa se nista opirala le na podatke v strokovni literaturi, ampak na meritve, ki jih je opravil P. in na preizkuse, ki jih je opravil L. z zaviranjem, njuni rezultati pa so se ujemali s podatki iz strokovne literature, tudi avtorja V.Z., na katerega se opira obramba (list. št. 293).

Sodišče ni sprejelo dokaznega predloga, da se na podlagi poročila Hidrometeorološkega zavoda ugotovijo vremenske razmere v času prometne nesreče in torne sposobnosti pnevmatik, saj so izvedeni dokazi povsem zadoščali za ugotovitev, da je bilo vreme oblačno, vendar pa je bila cesta suha (obsojenec je šele na zadnji glavni obravnavi spremenil zagovor in trdil, da je bila cesta vlažna in mastna, vendar pa spremembe zagovora ni hotel pojasniti), glede spreminjanja tornih sposobnosti pnevmatik zaradi spremembe temperature in boljše oprijemljivosti sodobnih pnevmatik pa je obramba zaslišala izvedenca P. (list.št. 302 in 304) in je sodišče njegovo mnenje upoštevalo (str. 5 in 6. sodbe sodišča prve stopnje).

Sklicevanja zahteve na rezultate Družbe za državne ceste o meritvah tornega količnika na tem odseku ceste iz leta 1993 ni na mestu, ker se je stanje vozišča ugotavljalo za načrtovanje ukrepov za vzdrževanje cest in na način, ki ni uporaben za ugotovitev tornega količnika (preizkusi na mokrem vozišču), kot je izpovedal izvedenec dr. I.P. na list. št. 303. Trditev zahteve, da je sodišče prikrivalo, da je dr. P.-ja postavilo za izvedenca in obsojencu ni omogočilo, da bi sodeloval pri delu tega izvedenca, čeprav je to izrečno zahteval, tudi ni utemeljena.

Zagovornik je na glavni obravnavi dne 30.8.1994 predlagal, da sodišče opravi ogled kraja prometne nesreče v navzočnosti "izvedenca" dr.

V.Z., ki pa sploh ni bil odrejen za to nalogo. Če pa zahteva meri na dopis zagovornika z dne 3.2.2000 (list.št. 254 a), Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik takrat predlagal, da sodišče namesto, da je zaupalo izvedensko delo Združenju sodnih izvedencev, to delo zaupa določenemu izvedencu, da bi obramba lahko zahtevala njegovo izločitev zaradi pristranskosti. Sodišče mu je odgovorilo, da obramba lahko od predsednika Združenja zahteva obvestilo, katerega izvedenca je Združenje določilo za opravo izvedenskega dela. Sodišče torej ni prikrivalo, kdo bo opravil izvedensko delo; neaktivnosti obrambe je treba pripisati, če ni izvedela imena izvedenca. Sicer pa bi lahko zahtevala njegovo izločitev tudi kasneje, ko je zanj izvedela.

Tudi trditev, da je izvedenec P. pri meritvah tornega količnika uporabljal naprave, ki niso bile atestirane oziroma certificirane v skladu z domačimi predpisi in so zato rezultati meritev nedovoljen dokaz po 2. odstavku 18. člena oziroma 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Izvedenec dr. P. je izpovedal, da je uporabljal naprave Fakultete za strojništvo, ki je pooblaščena za tovrstne meritve v Sloveniji (list.št. 303), zato je sodišče upravičeno štelo rezultate meritev za verodostojne. Drugačno zatrjevanje zahteve v bistvu izpodbija kot zmotno to ugotovitev sodišča, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi trditve, da je sodišče "arbitrarno" ugotovilo torni količnik 0,646, čeprav strokovna literatura šteje torni količnik okoli 0,55 za suho asfaltno cesto, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, je pa tudi napačna, saj izvedenca L. in Č. iz strokovne literature navajata višje vrednosti, namreč od 0,68 do 0,75. Tudi v razpredelnici, ki jo je v svojem pisnem mnenju uporabil dr. V.Z. je za suho zglajeno asfaltno vozišče naveden torni količnik v razponu od 0,70 do 0,75 (priloga A1 oziroma list.št. 116 in 170). Smiselno je opozoriti tudi na mnenje izvedenca L., da se vidne zavorne sledi pokažejo šele pri tornem količniku 0,55 ali večjem in se torej pri količniku 0,5, ki ga zatrjuje zahteva, sploh ne bi pojavile (list.št. 100). Dr. V.Z. je trdil, da se zavorni sledovi blokiranih vozil začnejo pojavljati šele pri hitrostih nad 50 km/h, pri obsojencu pa je bila ugotovljena dolžina sledov blokiranih koles skoraj 30 m. Sodišče torej nikakor ni arbitrarno ugotavljalo vrednosti tornega količnika in z zavrnitvijo nekaterih dokaznih predlogov ni samovoljno in pristransko kršilo pravico obsojenca do obrambe in poštenega sojenja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima razmeroma visok osebni dohodek, je solastnik stanovanjske hiše) in zamotanost zadeve (zahteva uveljavlja številne kršitve kazenskega postopka in izpodbija ugotovitve o dejanskem stanju).