Jedro

Izrek izpodbijanega sklepa je nejasen, ker iz njega izhaja, da se odloča o predlogu z dne 23. 10. 2018, ki ga tožnica takrat ni vložila, kar je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri toženka povzema vsebino predloga za izdajo začasne odredbe in navaja datum dne 28. 4. 2014. Na podlagi trditev in predloženih dokazov tožnice iz predloga z dne 28. 4. 2014 pa je toženka odločala. Iz navedenega se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012-306 z dne 10. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka predlog za izdajo začasne odredbe, podan v dopisu z dne 23. 10. 2018, da se Republiki Sloveniji, Skladu A., začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, ki imajo status gozdnih zemljišč, predvsem pa kakršen koli prenos teh zemljišč na drugo osebo in kakršno koli obremenitev teh zemljišč s hipotekami, zavrnila, ter v 2. točki izreka predlog za izdajo začasne odredbe, podan v dopisu z dne 23. 10. 2018, da se Republiki Sloveniji začasno prepove preoblikovanje zavezanca Sklada A. na tak način, da bi iz njega na kakršen koli način izločila kakršna koli sredstva oz. mu odvzela možnost gospodarjenja, razpolaganja in upravljanja z gozdnimi zemljišči, zavrnila. V obrazložitvi je navedla, da je predlog prejela 28. 4. 2014, predlagateljica pa je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljila na 68. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker o predlogu za izdajo začasne odredbe še ni bilo odločeno, je z dopisom z dne 23. 10. 2018 urgentno ponovno zahtevala odločitev. Toženka je predlog poslala Skladu, Državnemu odvetništvu, Slovenskemu državnemu holdingu in družbi B. d.o.o. Odgovoril je zgolj Sklad z dopisom z dne 6. 11. 2018 ter navedel, da se predlog nanaša na dejansko in pravno stanje v letu 2014, ko je Sklad še gospodaril z gozdnimi zemljišči, ki pa so bila z uveljavitvijo Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti RS (ZGGLRS) prenesena na novega upravljavca. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zavrnila, saj se začasno odredbo izdaja zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo. Primarna oblika vračanja po ZDen je vrnitev v naravi, možna pa je vrnitev tudi v obliki nadomestnih zemljišč po prvem odstavku 27. člena ZDen. Določbe ZDen pa glede nadomestnih zemljišč govorijo o zemljiščih in ne o gozdu ter ne ločujejo možnosti vračila in možnosti pridobitve nadomestnih zemljišč glede na vrsto zemljišča. Nadalje je predlog brezpredmeten, kot je odgovoril tudi Sklad, ker so vsa zemljišča še nadalje v lasti Republike Slovenije. Iz sprememb ne izhaja, da bi bilo ogroženo vračilo nepremičnin in tudi ne nadomestnih nepremičnin. Poleg navedenega tudi sam 8. člen ZGGLRS določa, da državnih gozdov kot predmet postopka vračanja na podlagi zakona, ki ureja denacionalizacijo, ni dovoljeno odsvojiti.

2. Tožnica uvodoma v tožbi navaja, da je predmet spora najmanj 562.737,00 EUR. V zvezi z izpodbijanim sklepom pa, da je že postopkovno povsem napačen, saj je nejasen in dvoumen že njegov izrek, iz katerega izhaja, da je z njim toženka zavrnila predlog za izdajo začasne odredbe, podan v dopisu z dne 23. 10. 2018. Tako je nejasno, kaj je toženka v resnici zavrnila, saj je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe dne 28. 4. 2014, 23. 10. 2018 pa je vložila že tretjo urgenco. Izrek sklepa je tako povsem nejasen, sam s sabo v nasprotju in ravno tako z obrazložitvijo. Toženka je predlog neupravičeno zavrnila, čeprav je tožnica v predlogu dokazala vse predpostavke za izdajo začasne odredbe, predvsem obstoj zahtevka in nevarnost, da namerava toženka iz Sklada prenesti kot stvarni vložek vsa zemljišča s statusom gozda, RS pa namerava Skladu odvzeti vse pristojnosti gospodarjenja oz. razpolaganja. Toženka je obstoj te nevarnosti zavrnila zgolj zaradi precej pavšalne navedbe Sklada, da naj bi se predlog nanašal na dejansko in pravno stanje v letu 2014, in da naj bi vmes prišlo do uveljavitve ZGGLRS, s katerim je že prišlo do prenosa gozdov na novega upravljavca družbo B. d.o.o. Navedeno vlogo Sklada je toženka vročila tožnici šele 14. 12. 2018, skupaj z izpodbijanim sklepom, tako da se o njej tožnica ni mogla izjaviti. Predvsem pa se predlog za izdajo začasne odredbe ne nanaša zgolj na sprejem novega ZGGLRS, prav tako pa ne zgolj na Sklad, saj je tožnica predlagala, da se Republiki Sloveniji in Skladu začasno prepove razpolaganje z nepremičninami in preoblikovanje. Takšen predlog je še vedno aktualen, saj je še vedno nevarnost, da bo B. d.o.o. uporabila tudi za odkup viškov v žledolomu in ustanovitev hipoteke. Glede te nevarnosti predlaga zaslišanje mag. A. B., ki bo o aktualnosti lahko izpovedal na glavni obravnavi. Toženka bi torej morala, tudi če je bil ZGGLRS že sprejet in družba B. d.o.o. že ustanovljena, najmanj v tem delu in proti RS dovoliti začasno odredbo, saj je tožnica najmanj v tem delu dokazala vse pogoje za izdajo začasne odredbe. Iz izpodbijanega sklepa pa je očitno, da toženka glede nevarnosti obremenitve gozdov s hipoteko sploh še ni odločala, saj te nevarnosti dokazno niti ni ocenila, niti ni omenila. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi z izvedbo predlaganih dokazov tožbi ugodi, odpravi izpodbijani sklep ter s sodbo odloči o stvari tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe tožnice z dne 28. 4. 2014 ugodi in zahtevano začasno odredbo dovoli. Podrejeno pa predlaga, da zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Stranke z interesom v tem postopku Sklad A., B. d.o.o., Državno odvetništvo RS in SDH na tožbo niso odgovorile.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je sklep, s katerim je toženka odločila o predlogu za izdajo začasne odredbe v denacionalizacijskem postopku na podlagi 68. člena ZDen. Sporno v obravnavani zadevi je, o katerem, časovno konkretiziranem predlogu za izdajo začasne odredbe, je toženka odločila, saj iz izreka (1. in 2. točka) izhaja, da odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, podanem v dopisu z dne 23. 10. 2018. Tožnica zatrjuje, da predloga za izdajo začasne odredbe 23. 10. 2018 ni vložila, tega dne gre le za vlogo - tretjo urgenco, da toženka odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 28. 4. 2014. Tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica dne 28. 4. 2014 vložila predlog za izdajo začasne odredbe.

7. Šesti odstavek 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da mora biti izrek določen. Določen pa ni, kadar je tako nejasen, da iz njega ni mogoče nedvomno razbrati, o kateri zahtevi stranke je z njim odločeno. Sodišče glede na navedeno v prejšnjem odstavku sledi tožnici, da je izrek izpodbijanega sklepa nejasen, ker iz njega izhaja, da se odloča o predlogu z dne 23. 10. 2018, ki pa ga tožnica takrat ni vložila, kar je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri toženka povzema vsebino predloga za izdajo začasne odredbe in navaja datum dne 28. 4. 2014. Na podlagi trditev in predloženih dokazov tožnice iz predloga z dne 28. 4. 2014 pa je toženka odločala. Iz navedenega se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka voditi postopek na podlagi dne 28. 4. 2014 vloženega predloga za izdajo začasne odredbe in o njem odločiti.

8. Tožnica pa utemeljeno ugovarja tudi, da toženka ni odločala o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot ga je vložila. Predlagala je da: "se Republiki Sloveniji, Gregorčičeva 20, Ljubljana in Skladu A. ...". Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je toženka odločila o predlogu za izdajo začasne odredbe, kot da je naperjen zgolj proti Skladu A.. V ponovnem postopku bo morala zadevo obravnavati v skladu s postavljenim predlogom, ki se nanaša tako na RS kot na Sklad.

9. Ker sodišče vrača zadevo toženki v nov postopek zaradi kršitve pravil postopka v zvezi s postavljenim predlogom za izdajo začasne odredbe, se ne opredeljuje do tožbenih razlogov, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev toženke.

10. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlagane glavne obravnave ni opravilo, ker je že na podlagi podatkov tožbe ugotovilo, da je izpodbijani sklep nezakonit ter ga je zato odpravilo. Sodišče tudi ni sledilo tožbenemu predlogu tožnice, da odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 28. 4. 2014, saj narava stvari to ne dopušča, o zadevi namreč še ni odločil upravni organ in zato posledično tudi podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage. Posledično je sledilo podrejenemu tožbenemu predlogu.

11. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.