Jedro

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja časovni razkorak med 23. 12. 2011 pravnomočno pridobljenim izvršilnim naslovom (ki naj bi pomenil izpolnitev zahtevka) v sklepu Okrožnega sodišča v Celju St 1169/2011 z dne 7. 12. 2011 o potrditvi prisilne poravnave in umikom tožbe 31. 5. 2012, ki je prispel na sodišče prve stopnje 1. 6. 2012. Pet mesecev od pridobitve pravnomočnega izvršilnega naslova do umika tožbe ni “takoj”, da bi šlo za izjemo, ko tožeči stranki ni treba povrniti pravdnih stroškov nasprotni stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana druga točka izreka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se poslej glasi: “Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.” Tožeča stranka mora v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki 105,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude, to je od 16. dne dalje do plačila.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zaradi umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46104/2011 z dne 9. 4. 2011 tudi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da poravna vtoževano terjatev 53.580,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od […] in ustavilo postopek v tem gospodarskem sporu (prva točka izreka), ter toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 1.966,60 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev (druga točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka 31. 5. 2012 umaknila tožbo, tožena stranka pa se je z umikom strinjala. Tožeča stranka je v vlogi z dne 31. 5. 2012 priglasila nadaljnje pravdne stroške. Nesporno je med strankama ugotovilo, da je bila vtoževana terjatev priznana tožeči stranki v postopku prisilne poravnave in bo poplačana pod pogoji, določenimi v (potrjeni) prisilni poravnavi. Ker ima tožeča stranka v postopku prisilne poravnave priznan izvršilni naslov, nima več interesa za vodenje tega postopka, zato je utemeljeno umaknila tožbo. Tožena stranka je dolžna nositi stroške pravdnega postopka, saj je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko ji je zaradi pridobljenega izvršilnega naslova v postopku prisilne poravnave prenehal interes za vodenje pravde.

Zoper drugo točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) . V pritožbi navaja, da je vzporedno z gospodarskim sporom potekal nad njo postopek prisilne poravnave. Okrožno sodišče v Celju je izdalo sklep o potrjeni prisilni poravnavi St 1169/2011 z dne 7. 12. 2011. Sklep je postal pravnomočen 23. 12. 2011. Tožeča stranka je v postopku prisilne poravnave prijavila terjatev, ki ji je bila v celoti priznana. O tem je tožeča stranka obvestila sodišče prve stopnje z vlogo z dne 1. 6. 2012, s katero je umaknila tožbo. Tožeča stranka ni umaknila tožbe takoj, ko je pridobila izvršilni naslov v postopku prisilne poravnave. S pravnomočnostjo sklepa o potrjeni prisilni poravnavi je začel teči rok “za nemudno umaknitev tožbe”, da bi lahko tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP dosegla povrnitev stroškov. Rok za “nemudno umaknitev tožbe” je po šestih mesecih nedvomno potekel. Podredno še izpodbija pravilnost izračuna pravdnih stroškov in njihovo višino. Predlaga, da sodišče druge stopnje naloži tožeči stranki v plačilo stroške, ki so ji nastali med pravdnim postopkom, in kot izhajajo iz spisa.

Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je šlo za specifičen primer, saj je potem, ko je ugotovila, da je bil ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi neobrazložen in neutemeljen, na podlagi 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in prve točke 258. člena ZIZ ter 4. člena ZIZ-I izposlovala pri Okrajnem sodišču v Celju sklep o zavarovanju terjatve s predhodno odredbo Z 56/2011 z dne 6. 6. 2011. Ta sklep izvršilnega sodišča, ki je postal pravnomočen 22. 6. 2011, se je nanašal na zavarovanje njene terjatve v znesku 48.580,55 EUR in je zajemal vse TRR tožene stranke pri vseh bankah. Sodišče prve stopnje jo je še s sklepom z dne 24. 5. 2012 pozivalo, da mora v 8 dneh predložiti še en izvod prve pripravljalne vloge z dne 27. 6. 2011 s prilogami. To je storila 30. 5. 2012. Res je prijavila svojo terjatev v postopku prisilne poravnave, vendar ta ni bila priznana v celoti. Pravnomočen sklep o predhodni odredbi ji je dopuščal, da se proti toženi stranki poplača v celoti, ne le delno oziroma skladno s pogoji prisilne poravnave. Bila je v drugačnem položaju kot ostali upniki tožene stranke, posebej zato, ker je prišlo do pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi 23. 12. 2011, do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo pa že 22. 6. 2011. Sklep o predhodni odredbi ji je narekoval aktivnost in postopanje v pravdnem postopku tudi po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave za tisti del prijavljene terjatve, ki v prisilni poravnavi ni bila priznana. Ker je sodišče prve stopnje vodilo pravdni postopek naprej tudi po pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi in postopka ni ustavilo tako, da bi tožbo zavrglo, ker naj bi izgubila pravni interes za vodenje pravde, je bila ona tista, ki je s svojo aktivnostjo dosegla, da se pravdni postopek ustavi. Vendar pa je pri tem odločilno, da sta bila njen zahtevek in njena tožba ves čas ter v celoti od vložitve do njenega umika utemeljena. Stroškov postopka na prvi stopnji tožena stranka ni priglasila niti v vlogi z dne 21. 6. 2012, v kateri je izjavila soglasje z umikom tožbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje: (-) da je tožeča stranka 31. 5. 2012 umaknila tožbo in da se je ona strinjala z umikom, (-) da je tožeča stranka v vlogi z dne 31. 5. 2012 priglasila pravdne stroške ter (-) da je (nesporno med njo in tožečo stranko) bila vtoževana terjatev priznana tožeči stranki v postopku prisilne poravnave in da bo poplačana pod pogoji, kot so bili določeni v prisilni poravnavi. Soglaša tudi z materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka v postopku prisilne poravnave priznan izvršilni naslov. Za odločanje o odmeri stroškov v primeru umika tožbe določa ZPP v prvem odstavku 158. člena, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške (pravilo), razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (izjema).

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja časovni razkorak med 23. 12. 2011 pravnomočno pridobljenim izvršilnim naslovom (ki naj bi pomenil izpolnitev zahtevka) v sklepu Okrožnega sodišča v Celju St 1169/2011 z dne 7. 12. 2011 o potrditvi prisilne poravnave in umikom tožbe 31. 5. 2012, ki je prispel na sodišče prve stopnje 1. 6. 2012 (list. št. 77 spisa). Pet mesecev od pridobitve pravnomočnega izvršilnega naslova do umika tožbe ni “takoj”, da bi šlo za izjemo, ko tožeči stranki ni treba povrniti nasprotni stranki pravdnih stroškov po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Navedbe tožeče stranke: (-) da je šlo v zadevi za specifičen primer, (-) da je po neobrazloženem in neutemeljenem ugovoru izposlovala predhodno odredbo z dne 6. 6. 2011, ki je postala pravnomočna 22. 6. 2011, (-) da jo je sodišče prve stopnje še s sklepom z dne 24. 5. 2012 pozivalo, da mora vložiti izvod pripravljalne vloge z dne 27. 6. 2011 s prilogami in da je to storila 30. 5. 2012, (-) da je res prijavila svojo terjatev v postopku prisilne poravnave, vendar ta ni bila priznana v celoti, (-) da ji je pravnomočen sklep o prehodni odredbi dopuščal, da se proti toženi stranki poplača v celoti, ne le delno oziroma skladno s pogoji prisilne poravnave, (-) da ji je sklep o predhodni odredbi narekoval aktivnost in postopanje v pravdnem postopku tudi po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave za tisti del prijavljene terjatve, ki v prisilni poravnavi ni bila priznana, (-) da je sodišče prve stopnje vodilo pravdni postopek naprej tudi po pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi in ni ustavilo postopka tako, da bi tožbo zavrglo, (-) da je bila ona tista, ki je s svojo aktivnostjo dosegla, da se pravdni postopek ustavi ter (-) da sta bila njen zahtevek in njena tožba ves čas ter v celoti od vložitve tožbe do umika utemeljena, ne držijo. Tožeči stranki je bilo v postopku prisilne poravnave s cit. pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Celju priznano 50 % poplačilo, kar je razvidno iz zaporedne številke 124 seznama terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave (priloga B 5). Če je bilo to priznanje 50 % poplačila v nasprotju s sklepom o izdani predhodni odredbi in če se je tožeča stranka želela poplačati v celoti, ne pa delno oziroma skladno s pogoji prisilne poravnave, bi morala izpodbijati sklep sodišča prve stopnje o potrjeni prisilni poravnavi. Tega v pritožbi ne navaja. Če je sodišče prve stopnje kljub pravnomočni potrditvi prisilne poravnave pozivalo tožečo stranko, da predloži izvod pripravljalne vloge z dne 27. 6. 2011 s prilogami, to ne vpliva na materialnopravno zapoved tožeči stranki, kdaj mora umakniti tožbo po izpolnitvi zahtevka, če se želi ubraniti naložitve stroškov po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP.

Da bi ji morala tožeča stranka povrniti pravdne stroške po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, tožena stranka navaja šele v pritožbi kot nedopustno novoto. V vlogi z dne 20. 6. 2012, s katero je pooblaščenka priglasila pooblastilo za zastopanje in se izjavila o umiku tožbe, je tožena stranka zapisala, da naj vsaka stranka krije svoje stroške (pravdnega) postopka ter se sklicevala na 159. člen ZPP o odmeri stroškov za primer sodne poravnave. Sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo te pritožbene novote tožene stranke (drugi odstavek 337. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Vseeno pa je ugodilo njeni pritožbi in spremenilo izpodbijano drugo točko izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka (5. alineja 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Tožeča stranka mora glede na uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku povrniti toženi stranki nastale ji stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je priznalo toženi stranki kot potrebne stroške: nagrado pooblaščenki za postopek 50,00 EUR po tarifni številki 3220 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT (in ne priglašenih 139,20 EUR po tarifni št. 3210 ZOdvT, ker gre za postopek z rednim pravnim sredstvom zoper drugo odločbo, ne pa zoper odločbo o glavni stvari), sodno takso za pritožbeni postopek 33,00 EUR, izdatke po tarifni št. 6002 ZOdvT v znesku 10,00 EUR (in ne priglašenih 20,00 EUR, ker se priznajo praviloma v višini 20 % nagrade, vendar največ 20,00 EUR) ter 20 % DDV (tarifna št. 6007 ZOdvT). Skupaj je priznalo 105,00 EUR. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj v njem ni uspela ( prvi

odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ).