Jedro

Pri tožniku do dneva izdane dokončne odločbe v predsodnem upravnem postopku s psihiatričnega stališča ni prišlo do takšnih trajnih zdravstvenih sprememb, da ne bi bil več sposoben opravljati del v okviru delovnega mesta „pomožni gradbeni delavec“. Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji iz prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, da bi se tožnik razvrstil v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. … z dne 1. 3. 2013 in št. ... z dne 6. 11. 2012 ter se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 8. 2012 dalje s pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnik zelo slabega zdravstvenega stanja in da je zaradi bolezni nezmožen za delo oziroma je trajno brezposelna oseba. Vse bolezni, ki so bile ugotovljene pri tožniku v tem postopku, so razvidne tudi iz zdravstvene dokumentacije, sodišče pa je zaslišalo še tožnika in ga neposredno videlo na glavni obravnavi. Meni, da mu pripada razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in pravica do invalidske pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 1. 3. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. … z dne 6. 11. 2012, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo in do I. kategorije invalidnosti.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v prvem odstavku določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V prvi alineji drugega odstavka citirane določbe pa je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

7. Takšnega stanja pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo vso objektivno podlago v izvedenih dokazih in sicer v mnenju sodne izvedenke specialistke psihiatrinje. Ta je bila po proučitvi medicinske dokumentacije in po opravljenem pregledu tožnika mnenja, da pri tožniku v obdobju do 1. 3. 2013, to je do dneva izdane dokončne odločbe, s psihiatričnega stališča ni prišlo do takšnih trajnih zdravstvenih sprememb, da ne bi bil več sposoben opravljati del v okviru delovnega mesta „pomožni gradbeni delavec“. Pri tožniku je sodna izvedenka ugotovila depresivno motnjo, možnost psihoorganskih motenj pa je le nakazana in ni ugotovila psihotične simptomatike. Pri tožniku je izstopalo pomanjkanje volje, energije, interesov ter nespečnost, občasen nemir, tesnoba in umikanje iz socialnih odnosov. Depresivna motnja je pri tožniku nihala od hude do blage intenzivnosti in v času hude depresivnosti je bil po mnenju izvedenke le začasno nezmožen za delo.

Zaradi tožnikovih pripomb na izvedensko mnenje je sodišče izvedenko še zaslišalo. Na zaslišanju je izvedenka vztrajala, da pri tožniku s psihiatričnega stališča ni prišlo niti do zmanjšanja njegovih delovnih zmožnosti, zaradi česar bi bile potrebne razbremenitve pri delu. Pojasnila je, da sama diagnoza ponavljajoče se depresivne motnje z zmerno epizodo pomeni duševno motnjo, ki se pojavlja v posameznih fazah poslabšanega razpoloženja z vmesnimi obdobji, ko se oseba dobro oziroma sorazmerno dobro počuti, da pa sama diagnoza ni razlog za invalidnost. Razen tega je pojasnila, da klinične ocene tudi ni mogoče opreti na izvid EEG, iz katerega izhaja, da je pri tožniku mejno abnormen. Izvedenka je pojasnila, da odstop v smislu psihoorganske motnje, kar bi lahko vplivalo na koncentracijo in težjo zbranost pri delu, je treba upoštevati v povezavi z vrsto in naravo tožnikovega dela. Tožnikovo delo pa ni take vrste, ki bi zahtevalo posebno in usmerjeno miselno zbranost in da tudi pri osebnem pregledu ni ugotovila klinično pomembnih motenj zbranosti.

8. Takšno mnenje sodne izvedenke je skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje stanje, popolne izgube delovne zmožnosti ne izhaja iz nobenega izvida lečečih specialistov psihiatrov, ki so tožnika obravnavali v času hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici in ambulantno, niti iz izvedenskega mnenja. Da je bila tožnikova delovna zmožnost še ohranjena, pa kažejo tudi napotki lečeče psihiatrinje tožnika v letu 2012, nazadnje 31. 5. 2012, naj poskusi z delom v polnem oziroma 4 urnem delovnem času. Vendar pa se je tožnik po teh nasvetih večinoma zatekel v hospitalizacijo. Kot je pojasnila izvedenka celostna diagnostika v času psihiatrične hospitalizacije poudarja tožnikovo pasivnost in regresivno umikanje v nemoč in odvisnost. 9. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja, kot izhaja iz medicinske dokumentacije in iz ugotovitev sodne izvedenke, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker pri tožniku ne gre za stanje po prvi alineji drugega odstavka 60. člena, niti ne po prvem odstavku citirane določbe. Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožnikovo zdravstveno tako slabo, da je popolnoma nezmožen za delo in da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.