Jedro

Tožnik je v obravnavani zadevi vtoževal plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu na začasnem delovnem mestu v šoli, ko se je spornega dne kot sopotnik v vojaškem letalu katapultiral z zadnjega sedeža in se poškodoval tako, da je bil začasno nezmožen za delo za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je letenje z zmogljivim vojaškim letalom, opremljenim s katapultnimi sedeži, nevarna dejavnost, saj je ročica za aktiviranje katapultnega sedeža lahko dostopna, zato je delo, ki ga je tožnik opravljal v tem času, nevarna dejavnost. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik ne bi smel sprejeti predloga pilota za izvedbo spornega manevra, ker bi se moral zavedati, da nima izkušenj s tovrstnim letalom, da ni pilotiral več kot tri leta, da ni imel več veljavne licence, da je bilo njegovo izobraževanje za častnika v tem obdobju prekinjeno in da je v letalu le sopotnik oziroma opazovalec. Tožnik zaradi želje po nadaljevanju izobraževanja in usposabljanja za častnika ter v želji dokazati, da je dober pilot, ni kritično ocenil svojih zmožnosti in sposobnosti upravljanja letala in predlog pilota sprejel, namesto, da bi ga zavrnil. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine soprispevka (60 %) premalo upoštevalo dejstvo, da bi se morala tožena stranka oziroma njen pilot, glede na lastne izkušnje s pilotiranjem letala, ob poznavanju navedenih okoliščin na strani tožnika, zavedati, da izvedba tega manevra, kljub temu, da ga tožnik ni v celoti izvajal sam, za tožnika ni primerna. Ne glede na to, da pilot tožniku ni ukazal izvedbe manevra, ampak ga je le predlagal, pa je dejansko potrebno upoštevati vojaško hierarhijo, željo tožnika po nadaljevanju šolanja in ugotoviti, da bi moral kritično in objektivno oceniti zmožnosti in sposobnosti tožnika za upravljanje s tem letalom pilot. Tožniku takega predloga ne bi smel podati, saj ga je na tak način spravil v položaj, v katerem se je moral tožnik odločiti, ali bo predlog sprejel in s tem dokazal, da je primeren za vojaškega pilota, ali pa ne in s tem, po svojem prepričanju, postavil pod vprašaj njegovo nadaljnje šolanje. Zaradi tega je po stališču pritožbenega sodišča za škodo, ki mu je posledično nastala, soodgovoren 30 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se delno spremeni v točki II izreka v zvezi s točko I izreka in v točki IV izreka, tako da se v tem delu v celoti glasi:

II. "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.141,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni.

II. Kar zahteva tožeča stranka več in drugače (za znesek 4.913,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila) se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 397,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, svoje stroške pa krije sama."

III. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 286,87 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 2.938,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila (točka I izreka), višji zahtevek za plačilo 7.117,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2009 dalje do plačila je zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je tudi pobotni ugovor tožene stranke z dne 23. 2. 2011 (točka III izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 973,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, ki jih je dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnik 60 % sam odgovoren za nastalo škodo in mu v tem razmerju tudi določilo odškodnino. Pravilno je sicer ugotovilo, da sta v obravnavani zadevi podani tako objektivna kot tudi subjektivna odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek, vendar pa ni obrazložilo višine tožnikovega soprispevka, zato sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje je povzelo napačne zaključke glede na ugotovljeno dejansko stanje. Komisija ni mogla oceniti, kolikšno je bilo razmerje upravljanja letala med tožnikom in A.A., ampak je zgolj s stopnjo verjetnosti ugotovila, da je v nadaljevanju manevra z letalom upravljal tožnik, pri tem pa sodišče ni upoštevalo hierarhične lestvice med tožnikom in inštruktorjem, ki je bil tožniku nadrejeni. Sodišče izpovedi A.A., da tožniku ni dal ukaza za izvedbo manevra, ne bi smelo upoštevati, saj je bil A.A. tožnikov nadrejeni, prav tako pa je tudi vedel, da je tožnik po stažu manj izkušen pilot. A.A. bi moral glede na svoje izkušnje oceniti, ali je tožnik primeren za izvedbo manevra B. ob upoštevanju dejstva, da tožnik pred škodnim dogodkom več kot tri leta ni opravljal poletov z letalom. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil pobudnik za izvedbo manevra, vendar pa je tožnikov soprispevek ocenilo previsoko. V zvezi z nepremoženjsko škodo pa pritožba navaja, da bi moralo sodišče tožniku glede na obseg poškodb, trajanje rehabilitacije, izpostavljenosti sevanju oziroma vsem nevšečnostim, ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke, prisoditi odškodnino v višini vtoževanega zahtevka. Enako velja tudi glede pretrpljenega strahu, ker tožnik ni bil vešč upravljanja s padalom in je zato celoten let s padalom trpel grozovit strah. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče tožniku priznati vse priglašena stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje toženi stranki pa prizna priglašene pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11 točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, prav tako pa so v sodbi navedeni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo višino tožnikovega soprispevka. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je delno napačno uporabilo materialno pravo, in sicer glede višine tožnikovega soprispevka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo o pritožbi tožene stranke zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 189/2011 z dne 28. 4. 2015, in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 936/2015 z dne 10. 3. 2016 pritožbi ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, po katerem je sodišče prve stopnje odločilo s to sodbo.

7. Tožnik je v obravnavani zadevi vtoževal plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu dne 10. 3. 2018 na začasnem delovnem mestu v C. šoli, ko se je kot sopotnik v vojaškem letalu D. katapultiral z zadnjega sedeža in se poškodoval tako, da je bil začasno nezmožen za delo za polni delovni čas, in sicer od 10. 3. 2008 do 20. 6. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je letenje z zmogljivim vojaškim letalom D., opremljenim s katapultnimi sedeži, nevarna dejavnost, saj je ročica za aktiviranje katapultnega sedeža lahko dostopna, zato je delo, ki ga je tožnik opravljal v tem času, nevarna dejavnost (149. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke, saj se je tožnik poškodoval in utrpel škodo pri opravljanju nevarne dejavnosti, za tako nastalo škodo v smislu 150. člena OZ pa odgovarja tožena stranka, kot tožnikov delodajalec (184. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, ki je veljal v spornem obdobju).

8. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožena stranka za škodni dogodek tudi krivdno odgovorna, saj je tožnik pred škodnim dogodkom imel izkušnje zgolj s pilotiranjem športnih letal ter letenjem na letalu znamke E. in že več kot tri leta ni opravil poleta z letalom, potekla mu je licenca ... za letenje, bilo mu je prekinjeno šolanje v šoli G., do obravnavanega dogodka pa tudi ni imel izkušenj z letenjem z letalom D., saj se nikoli ni usposabljal za letenje na tem tipu letala. Letenje z D. pa se bistveno razlikuje od letenja s športnim letalom ali letalom E., s katerima je tožnik letel. Letala D. so namreč bistveno bolj zmogljiva, tehnika pilotiranja je zahtevnejša, hitrosti so precej večje, v kabini sedita osebi druga za drugo in ne vzporedno, zato je vidljivost med njima slaba, letalo pa ima nameščene katapultne sedeže. Dne 10. 3. 2008 je bil v okviru usposabljanja pripadnikov letalskih enot in enot zračne obrambe na področju elektronskega bojevanja s tožnikom izveden predstavitveni oziroma seznanitveni let, katerega namen je bil motiviranje mladih pilotov za delo v vojaškem letalstvu in tožnik je pri tem letu sodeloval zgolj kot sopotnik oziroma opazovalec. Ker iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je izvajanje manevra B. iz zadnje kabine zahtevnejše, kot iz prve kabine, da mora biti za to pilot posebej izšolan in da tožnik nikakor ni mogel samostojno izvesti tega manevra, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku izvedbe tega manevra ne bi smela predlagati, še posebej glede na okoliščine na strani tožnika, ki so ji bile znane, zato je za nastanek škodnega dogodka (katapultiranje tožnika iz letala) in tožniku nastalo škodo tudi krivdno odgovorna (135. člen OZ).

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za škodo delno soodgovoren tudi tožnik, vendar pa so utemeljene pritožbene navedbe, da je soprispevek tožnika v višini 60 % previsok. Zavzelo je stališče, da tožnik ne bi smel sprejeti predloga pilota za izvedbo manevra TONO, ker bi se moral zavedati, da nima izkušenj s tovrstnim letalom, da ni pilotiral več kot tri leta, da ni imel več veljavne licence ..., da je bilo njegovo izobraževanje za častnika v tem obdobju prekinjeno in da je v letalu le sopotnik oziroma opazovalec. Tožnik pa zaradi želje po nadaljevanju izobraževanja in usposabljanja za častnika ter v želji dokazati, da je dober pilot, ni kritično ocenil svojih zmožnosti in sposobnosti upravljanja letala D. in predlog pilota sprejel, namesto, da bi ga zavrnil. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine soprispevka premalo upoštevalo dejstvo, da bi se morala tožena stranka oziroma njen pilot, glede na lastne izkušnje s pilotiranjem letala D., ob poznavanju že navedenih okoliščin na strani tožnika, vsekakor zavedati, da izvedba tega manevra, kljub temu, da ga tožnik ni v celoti izvajal sam, za tožnika ni primerna. Ne glede na to, da pilot tožniku ni ukazal izvedbe manevra, ampak ga je le predlagal, pa je dejansko potrebno upoštevati vojaško hierarhijo, željo tožnika po nadaljevanju šolanja in ugotoviti, da bi moral kritično in objektivno oceniti zmožnosti in sposobnosti tožnika za upravljanje s tem letalom pilot. Tožniku takega predloga ne bi smel podati, saj ga je na tak način spravil v položaj, v katerem se je moral tožnik odločiti, ali bo predlog sprejel in s tem dokazal, da je primeren za vojaškega pilota, ali pa ne in s tem, po svojem prepričanju, postavil pod vprašaj njegovo nadaljnje šolanje. Zaradi tega je po stališču pritožbenega sodišča za škodo, ki mu je posledično nastala, soodgovoren 30 % (3. odstavek 153. člena OZ).

10. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe glede višine odškodnine za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je pri odmeri upoštevalo določbo 179. člena OZ in je tožniku iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v višini 5.500,00 EUR, kar predstavlja odškodnino v višini 5,32 kratnika povprečne mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča. Tožnik je tega dne utrpel impresivne zlome VIII. in XII. prsnega ter I. ledvenega vretenca, minimalno stisnjenje II. in XI. prsnega ter II. ledvenega vretenca in posledično znižanje medvretenčne ploščice med VII. in VIII. prsnim vretencem. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe v točkah 22, 23 in 24, je sodišče prve stopnje upoštevalo tako jakost bolečin, njihovo trajanje, trajanje zdravljenja, način zdravljenja, pa tudi z zdravljenjem povezane ostale nevšečnosti. Zato je višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo iz tega naslova, po stališču pritožbenega sodišča primerna.

11. Prav tako je primerna odškodnina za strah, ki ga je prestal tožnik zaradi nezgode pri delu, dosojena v višini 1.200,00 EUR, kar je 1,16 kratnik povprečne plače v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi tožnikovo izpoved o strahu, ki ga je doživel ob katapultiranju iz letala, ko je mislil, da je vsega konec, kot tudi izvedensko mnenje, da je tožnik ob tem doživel zelo intenziven primarni strah, ki je trajal vse do prihoda v bolnišnico. Nato se je pri tožniku razvil sekundarni strah, ki je bil hud zaradi tega, ker je vedel, da ima poškodbo hrbtenice, in je trajal 4 dni, potem pa prešel v zmeren in po nekaj dneh v blag sekundarni strah, ki je trajal mesec dni.

12. Tožnik s pritožbo višine odškodnine za materialno škodo ni izpodbijal. 13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena. Zaradi tega je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v točki II izreka v povezavi s točko I izreka, kot izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 353. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Ker se je zaradi tega spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel 51,00 %, zato je upravičen do povračila svojih potrebnih stroškov, ki jih je v znesku 3.317,00 EUR pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v znesku 1.691,90 EUR, tožena pa je uspela 49,00 % in je zato upravičena do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v višini 2.642,00 EUR, v znesku 1.294,60 EUR. Po pobotu teh zneskov, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka v višini 397,30 EUR, v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

14. V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik je s pritožbo delno uspel v višini 31 %, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka v tem deležu. Potrebni stroški so stroški sodne takse za pritožbo, stroški za sestavo pritožbe, materialni stroški in 22 % DDV na odvetniške storitve v skupnem znesku 925,40 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožniku povrniti 286,87 EUR pritožbenih stroškov, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.