Jedro

Ker je lastninska pravica načeloma neomejena, je dokazno breme, da vznemirjanje ni protipravno, na tožencu; dokazati mora, da ima na tožnikovi stvari kakšno pravico.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek glede prepovedi voženj zavrne, - v II. točki izreka tako, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (to je glede prepovedi toženi stranki, da obrača z osebnim vozilom, s traktorjem in s traktorjem s priključki, ki nimajo nameščenih lastnih koles, na nepremičnini parc. št. *69 k. o. A. potrdi izpodbijana sodba.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženec) prepovedalo v bodoče posegati v lastninsko pravico tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) na nepremičnini parc. št. *69 k. o. A., in sicer vožnje in obračanje z osebnim vozilom, s traktorjem in s traktorjem s priključki, ki nimajo nameščenih lastnih koles, ter tožencu naložilo plačilo 1.925,56 EUR stroškov postopka tožnika.

2. Toženec se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, naj pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da zahtevek ni sklepčen. V sodbah, na katere se je sklicevalo sodišče, ni določeno to, kar je prisodilo tožniku v tem postopku. V praksi odločitev pomeni, da do svoje parcele niti ne more priti, saj prihaja do svoje parcele preko parcele *69 k. o. A., kar ni sporno. Na nesklepčnost zahtevka je opozoril, pa tožnik nesklepčnosti ni odpravil. S sodbama P 134/2017 in I Cp 898/2019 mu vožnje niso bile prepovedane. Tožnik ni postavil ustreznega zahtevka, saj ni opredelil, kaj predstavlja prostor, kjer se lahko služnost izvršuje in tudi do kod sega oziroma ni opredelil prostora, kje naj bi bila služnost ukinjena. Tako je sodišče z izpodbijano odločitvijo nedopustno poseglo v sodbi P 134/2017 in I Cp 898/2019 – prekoračilo je obseg ukinjene oziroma utesnjene služnosti. V vsakem primeru pa tožnik ni izkazal, da ga toženec vznemirja z obračanjem v obsegu, kot je bila sicer delno ukinjena služnostna pravica. To iz fotografij v spisu ne izhaja; iz njih ni vidno obračanje toženca z vozilom oziroma traktorjem na področju, kjer je bila služnost ukinjena. Po parc. št. *69 k. o. A. ima pravico voziti, služnost je vpisana v zemljiški knjigi. Nikoli ni obremenjeval nepremičnine tožnika, če to ni bilo nujno potrebno. Določenih voženj pač ni mogoče izvesti drugače, kot da zapelje po trasi služnostne poti. Če bi vzvratno zapeljal na glavno cesto, bi lahko prišlo do najhujšega. O tem ni mogoče odločiti kar na podlagi fotografij.

Tudi odločitev o stroških je popolnoma nesprejemljiva in je očitno, da sodišče ves čas favoriza tožnika, saj mu je nekritično priznalo stroške, ki nimajo ustrezne podlage v določilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Odvetniške tarife (OT).

O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, izrek sodbe nasprotuje razlogom oziroma sodba nima vseh razlogov oziroma so ti med seboj v nasprotju, zato jo je potrebno spremeniti in zahtevek zavrniti.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Višjemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožba je sklepčna. Tožnik trdi, da ga toženec vznemirja s tem, ko prekomerno izvršuje služnost, ki jo ima na zemljišču parc. št. *69 k. o. A.1, zato zahteva prepoved poseganja v njegovo lastninsko pravico tako, da se tožencu na parc. št. *69 prepove vožnje in obračanje z osebnim vozilom, traktorjem in traktorjem s priključki, ki nimajo nameščenih lastnih koles. Gre za negatorno tožbo po prvem odstavku 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Za uspeh z zahtevkom mora tožnik dokazati, da je lastnik (ali domnevni lastnik) parc. št. *69 in da ga toženec vznemirja kako drugače kot z odvzemom te nepremičnine. Ker je lastninska pravica načeloma neomejena, je dokazno breme, da vznemirjanje ni protipravno, na tožencu2; dokazati mora, da ima na tožnikovi stvari kakšno pravico.

6. Da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. *69, ni sporno.

7. Tožencu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 49/2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2713/2016, priznana služnostna pravica obračanja z vsemi vozili in s kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki, v širini do 10 metrov na parc. št. *69, vse od zahodne meje med to parcelo in parcelo 479/1. S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 134/2017 je bila navedena služnostna pravica toženca utesnjena – ukinila se je služnostna pravica obračanja z osebnim vozilom v širini do 10 metrov severno od nepremičnine parc. št. 479/5 v nepremičnino parc. št. *69 ter vse do zahodne meje med nepremičnino parc. št. 479/1 in nepremičnino parc. št. *69. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 898/2019 je bila ukinjena še služnostna pravica obračanja s traktorjem in traktorjem s priključki, ki nimajo nameščenih lastnih koles. Toženčeva revizija zoper navedeno sodbo je bila zavrnjena. Ker so stranke postopkov in sodišče vezani na pravnomočne odločitve, toženčeve trditve, da ne obremenjuje tožnikove nepremičnine, če to ni nujno potrebno ter da je nevarno voziti vzvratno na glavno cesto, niso upoštevne. Pravilne razloge v zvezi s tem ima izpodbijana sodba v točki 12 obrazložitve in se višje sodišče sklicuje nanje.

8. Prostor, kjer se lahko izvršuje služnost, je opredeljen v odločbah sodišč, s katerimi je bila služnost ustanovljena in nato delno ukinjena. Služnost obračanja je bila najprej dovoljena z vsemi vozili zgolj na določenem delu nepremičnine parc. št. *69, kar pomeni, da na ostalem delu nepremičnine služnost obračanja ne obstaja. S sodbama P 134/2017 in I Cp 898/2019 je bila ukinjena služnost obračanja z določenimi vozili - z osebnim vozilom, traktorjem in traktorjem s priključkom, ki nima nameščenih lastnih koles. To pomeni, da toženec s temi vozili nikjer na tožnikovi nepremičnini nima pravice obračanja. Torej je tožnik pravilno zahteval prepoved vznemirjanja z obračanjem navedenih vozil na celotni nepremičnini.

9. Iz fotografij samih se sicer ne vidi ali se vozila premikajo in kako, s presojo fotografij skupaj z izpovedbami strank in zaslišanih prič, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec (in člani njegove družine ter prijatelji) po tožnikovi nepremičnini obračal vozila, ki jih ne bi smel. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo, kot mu nalaga 8. člen ZPP.

10. Toženec ni dokazal, da ima pravico vznemirjati tožnika (tudi) z obračanjem osebnih vozil, traktorjev in traktorjev s priključkom, ki nima nameščenih lastnih koles, saj služnosti obračanja z navedenimi vozili nima več. Z obračanjem navedenih vozil na parc. št. *69 je prišlo do protipravnega vznemirjanja tožnikove lastninske pravice.

11. Materialnopravno zmotna pa je odločitev izpodbijane sodbe glede voženj. Kot pravilno izpostavlja toženec, je bila s sodbama P 134/2017 in I Cp 989/2019 ukinjena služnostna pravica le glede obračanja določenih vozil, ne pa glede voženj3. Kje ima toženec služnost, je razvidno iz mapnih kopij (priloge A62-A65) in fotografij v spisu. Do svojih nepremičnin lahko vozi po skrajnem jugozahodnem delu parc. št. *69. Same vožnje (brez obračanja) torej niso protipravne in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prepoved voženj, nima podlage v materialnem pravu. Višje sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Očitka o nasprotjih v obrazložitvi sodbe ter o protispisnosti nista konkretizirana, zato je višje sodišče izpodbijano sodbo glede procesnih kršitev preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih kršitev, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP. Ugotavlja, da v razlogih sodbe ni pomanjkljivosti, nejasnosti in notranjih protislovij, ki bi onemogočale preizkus odločitve; kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti in bi moral pritožnik, da bi s tem očitkom lahko uspel, obrazložiti točno, kaj naj bi sodišče narobe povzelo iz listin in zapisnikov.

13. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev o prepovedi vznemirjanja tožnikove lastninske pravice z obračanjem z osebnimi vozili, traktorji in traktorji s priključki, ki nimajo nameščenih lastnih koles, materialnopravno pravilna. Tudi nobene procesne kršitve ni. Višje sodišče je zato pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je po spremembi prvostopenjske odločitve uspel z zahtevkom glede prepovedi obračanja, glede vznemirjanja z vožnjami pa ne. Njegov uspeh s tožbo je približno polovičen. Toženec je v pritožbenem postopku uspel z enakim delom, kot je tožnik uspel s tožbo. Glede na to je višje sodišče skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da krijeta vsak svoje stroške celotnega postopka.

1 Vse nepremičnine so v k. o. A., zato jih sodišče ne bo več označevalo s k. o. 2 Gl. komentar A. Berdena k 99. členu v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 504. 3 Pri parc. *69 je vknjižena služnostna pravica peš hoje, gonje živine in vožnje (priloga A2).