Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca medicinske stroke in razpisati glavno obravnavo. V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati v dokaznem postopku, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v 15 dneh plača 2.400,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2018 do plačila (točka I izreka). V presežku do vtoževane glavnice in pripadajočih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je prisojena odškodnina prenizka in odstopa od podobnih primerov. Ker sodišče prve stopnje ni razpisalo obravnave in postavilo izvedenca medicinske stroke, je bistveno kršilo določbe postopka. Ponavlja tožbene navedbe glede duševnih bolečin, strahu in telesnih bolečin, ki jih je utrpel v posledici toženčeve grožnje. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni trpel sekundarnega strahu. Sodišče je izdalo zamudno sodbo, ne da bi se prepričalo o strahu, ki ga je dejansko utrpel. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in prisojeno odškodnino zviša. 3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec. Navaja, da je pismo prejel 20. 11. 2018. 4. Odgovora na pritožbo nista bila vložena.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo glede na uveljavljane pritožbene razloge, pri čemer pavšalno uveljavljanega pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni upoštevalo (drugi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Na podlagi 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Toženec v pritožbi le pavšalno navaja, da je pismo prejel 20. 11. 2018. Sodišče druge stopnje po pregledu spisa ugotavlja, da je tega dne toženec prejel izpodbijano zamudno sobo (vročilnica, pripeta k l. št. 8). Dejstva, da je tožbo prejel 17. 9. 2018 in da na tožbo ni odgovoril, toženec v pritožbi ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor in da nanjo v zakonskem roku (30 dni) ni odgovoril. 9. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca medicinske stroke in razpisati glavno obravnavo. V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati v dokaznem postopku, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Postopek za izdajo zamudne sodbe je pisen postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju pravilno upoštevalo vse dejanske navedbe glede škodnega dogodka in višine nepremoženjske škode, ki jih je podal tožnik v tožbi.

10. Toženec je tožniku zagrozil preko Facebooka, da ga bodo pretepli, da bo crknil, ko bo štopal avto, da bo tekla kri in da mu bodo odtrgali glavo. Sodišče prve stopnje je podrobno opisalo, kakšno škodo je tožnik utrpel v posledici te grožnje, zato sodišče druge stopnje v nadaljevanju le na kratko povzema v izpodbijani sodbi ugotovljen obseg nastale nepremoženjske škode: - tožnik je bil v posledici škodnega dogodka hospitaliziran 3 dni, trpel je glavobole (dva do tri mesece v hudi obliki), v lažji obliki pa še danes, bolečine je trpel tudi v drugih delih telesa, v posledici škodnega dogodka je jemal več različnih zdravil, predpisanih s strani psihiatra, zaradi zdravil je bil zaspan in ni mogel voziti avtomobila; - tožnik je utrpel panično, anksiozno in osebnostno motnjo, kar se je odrazilo pri vsakodnevnih aktivnostih kot so kuhanje, pospravljanje, nakup življenjskih potrebščin, počutil se je ponižanega, nemočnega, bilo ga je sram, po škodnem dogodku potrebuje pomoč pri vsakdanjih opravilih; - ob dogodku je tožnik utrpel strah, saj mu je toženec grozil z odvzemom življenja, toženca se boji še danes.

11. V obravnavanem primeru, ko je šlo za poseg v osebnostne pravice tožnika ter je bilo njegovo duševno ravnovesje porušeno, kar se je odrazilo pri njegovih vsakodnevnih opravilih, ni mogoče popolnoma in jasno razmejiti tožniku nastale škode po posameznih postavkah. Zato je sodišče tožničino porušeno duševno ravnovesje in vse posledice, ki so nastale zaradi porušenega duševnega ravnovesja pravilno upoštevalo pri odškodnini iz naslova pretrpelih duševnih bolečin in mu za to postavko priznalo ustrezno denarno odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Pri tem je dodati, da so tožnikove navedbe glede (trajnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti pavšalne, saj navaja le, da po škodnem dogodku pri vsakodnevnih opravilih potrebuje pomoč. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti (npr. zaspanost zaradi jemanja tablet ipd.) pa se upošteva pri drugih oblikah nepremoženjske škode (nevšečnosti med zdravljenjem), kar je sodišče prve stopnje tudi v tej zadevi ustrezno upoštevalo. Prav tako porušenega duševnega ravnovesja zaradi posega v osebnostne pravice ni mogoče popolnoma razmejiti od utrpelega strahu, za katerega je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino v višini 400,00 EUR. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na odškodnino za strah zaradi zdravljenja (sekundarni strah), saj tega tožnik v tožbi ni zatrjeval in ga zato sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za strah ni moglo upoštevati. Tožnik se tako neutemeljeno zavzema, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.500,00 EUR in za strah v višini 1.000,00 EUR. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, da so tožniku nastale nekoliko hujše posledice, kot so ugotovljene pri drugih oškodovancih v podobnih primerih groženj, v katerih so odmerjene (skupno) nižje odškodnine.1 V skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)2 je tožniku odmerilo primerno denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice ter za strah.

12. V primerih groženj oškodovancem odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem običajno ni priznana, saj so telesne bolečine (običajno) posledica telesnih poškodb. Glede na trajanje tožnikovih glavobolov in kratkotrajno hospitalizacijo pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da gre tožniku odškodnina tudi za to postavko, pri čemer je glede na prej navedene dejanske okoliščine po oceni sodišča druge stopnje tudi odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v višini 1.000,00 EUR v izpodbijani sodbi primerno odmerjena. Sodišče druge stopnje zaključuje, da je skupaj priznana odškodnina v višini 2.400,00 EUR ustrezna za protipraven poseg toženca v tožnikove pravice in ustreza načeloma individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine.

13. Ker niso podani v pritožbah uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec, ki je s pritožbo prav tako propadel, povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval (163. člen ZPP).

1 Prim. npr. VSL sodba II Cp 2464/2013 z dne 23. 12. 2013, VSL sodba I Cp 1030/2017 z dne 11. 10. 2017 in VSM sodba I Cp 966/2015, v kateri je bila priznana skupaj višja odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 3.500,00 EUR, vendar je šlo za več let trajajoče verbalno nasilje z ubojem, kar ni primerljivo s konkretno zadevo. 2 Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.