Jedro

Prvi odstavek 297. člena ZUP določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške.

V odločbi z dne 15. 1. 2016, na podlagi katere temelji tako sklep o dovolitvi izvršbe kot tudi v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, je navedeno, da se tožnici odredi oddaja vseh psov. Pod pojmom oddaje pa je potrebno po mnenju sodišča razumeti vse potrebne storitve, ki so z oddajo povezane, to pa je tudi registracija, vakcinacija, sterilizacija in evtanazija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da mora tožnica plačati 4.438,23 EUR na podlagi računa št. 164042, ki ga je za stroške zavetišča za devet psov ter za en neuspešen odlov izstavila Veterinarska bolnica Brežice. Odločila je tudi, da v kolikor tožnica ne poravna stroškov v navedenem roku, izterja stroške prisilno Finančna uprava RS, rok za izvršitev plačila pa je pet dni po prejemu sklepa. V obrazložitvi sklepa navaja, da je prvostopenjski organ odredil oddajo tožničinih psov ter ji trajno prepovedal lastništvo več kot enega psa in ker v predpisanem roku ni izpolnila ukrepov, je prvostopenjski organ s sklepom o dovolitvi izvršbe odredil Zavetišču za male živali A. odlov, prevoz, namestitev in oskrbo trinajstih psov. Zavetišče je z navedenim računom zaračunalo stroške za neuspešen odlov dne 2. 2. 2016 ter za devet psov, ki jih je odlovilo v naslednjih dneh, pri čemer gre pri slednjih poleg stroškov odlova še za stroške oskrbe, registracije, vakcinacije, sterilizacije ter dveh evtanazij. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na drugi odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki pravi, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se izkaže, da jih je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. O plačilu stroškov je bila tožnica seznanjena v sklepu o dovolitvi izvršbe in jo je med postopkom prvostopenjski organ na to tudi večkrat opozoril. 2. Tožnica se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je stroške odvzema s svojim ravnanjem povzročila inšpektorica, ker ni pravilno vodila postopek odvzema. Odvzema psov ni napovedala in tako ni omogočila, da bi bili psi za odvzem privezani oziroma pripravljeni. Z lastnico ni sodelovala. Odvzem je potekal tako, da so nenapovedano prišli ljudje iz zavetišča A. z lovci in veterinarji in z njimi inšpektorica s policisti, na kar so lovci začeli s puščicami pse omamljati in omamljene pse so potem vlekli v prikolico. Zadnji odvzem pa je inšpektorica organizirala tako, da so pse nenapovedano odvzeli na Veterinarski postaji v Novem mestu, ko sta jih s sestro peljali na cepljenje proti steklini. Po Zakonu o zaščiti živali ne sme nihče brez utemeljenega razloga povzročati živalim trpljenja, bolezni in smrti. Inšpektorica pa je povzročila psom veliko trpljenje in prav tako tudi tožnici in sestri, ki sta tak odvzem gledali. Inšpektorica je odvzela vse pse, čeprav bi morala enega pustiti lastnici. Ko se je izvedelo, da sta s sestro brez psov, so se začeli vlomi v hišo. Zaradi odvzema psov je bila narejena velika škoda in povzročeno veliko trpljenja. Ne more plačati nenapovedanega in krutega odvzema psov. Noben zakon ne določa, da mora lastnik za odvzete pse plačati druge stroške. Po odvzemu psov so se psi registrirali pri novem lastniku in na novega lastnika so prešli tudi stroški registracije, vakcinacije, sterilizacije in evtanazije. Teh stroškov tožnica, ki ni več lastnica psov, ne more plačati. Tožnica predlaga, naj sodišče oba akta odpravi, s priglasitvijo stroškov v višini sodne takse pa smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ tožnici odredil oddajo psov in trajno prepovedal lastništvo več kot enega psa in ker v predpisanem roku ni izpolnila ukrepov, je s sklepom o dovolitvi izvršbe odredil Zavetišču za male živali A. odvoz, prevoz, namestitev in oskrbo 13 psov, pri stroških odlova gre pa še za stroške oskrbe, registracije, vakcinacije, sterilizacije ter dveh evtanazij. Stroški, ki so nastali zaradi postopka, začetega po uradni dolžnosti, so določeni v drugem odstavku 113. člena ZUP, ki pravi, da če se je začel postopek po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je končal za stranko neugodno ali če se izkaže, da jih je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. O plačilu stroškov je bila tožnica seznanjena v sklepu o dovolitvi izvršbe in jo je med postopkom organ na to tudi večkrat opozoril. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep temelji na 113. členu ZUP. Drugi odstavek 113. člena določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se za stranko konča neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Nadalje sodišče opozarja še na določilo prvega odstavka 297. člena ZUP, ki določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Zavezanca je treba na to poprej opozoriti.

7. V obravnavani zadevi je bila najprej izdana odločba, ki sicer ni predmet tega upravnega spora, s katero je bilo najprej tožnici naloženo, da odda vse pse razen enega, ki se zadržujejo na naslovu B. Ker pa tega ni storila sama, je bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 1. 2. 2016 določeno, da bo odlov, prevoz, namestitev in oskrbo 13 psov opravilo Zavetišče za male živali A., s tem da stroške predhodno trpi prvostopenjski organ, po izdaji računa pa stroški v zvezi z izvršitvijo sklepa bremenijo tožnico. Opravo izvršbe je torej prvostopenjski organ naložil drugim, pri čemer pa je, kot je bilo že pojasnjeno, skladno s prvim odstavkom 297. člena ZUP stroške te izvršbe dolžna plačati tožnica. V konkretnem primeru so torej nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep. V konkretnem primeru je izpodbijani akt sklep o naložitvi plačila stroškov tožnici, zato je možno v tem upravnem sporu oporekati zgolj višini tistih stroškov, za katere se smatra, da naj ne bi bili potrebni.

8. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je stroške odvzema s svojim ravnanjem povzročila inšpektorica, saj - kot je bilo že pojasnjeno - je dolžan zavezanec plačati stroške, če se izvršba opravi po drugi osebi. Tožbeni ugovor, da naj bi pri odvzemu nastali tudi nepotrebni stroški zaradi nepravilnega odvzema, bi sicer v tovrstnem upravnem sporu lahko bil relevanten, vendar pa zgolj tožbena navedba, da inšpektorica odvzema psov ni napovedala, še ne pomeni, da so zaradi tega nastali večji stroški, kot bi sicer. Sicer pa iz podatkov upravnega spisa, konkretno iz uradnega zaznamka uradne veterinarke mag. C.C. z dne 4. 2. 2016, izhaja, da je poskušala tožnici dopovedati, da je bolje zanjo, za pse in vse udeležene, če bi pse, ki se ponoči in zjutraj vrnejo, privezala oziroma zaprla, da bi jih lahko odlovili in da ji je tudi skušala dopovedati, da bodo stroški takih akcij enormni in da bi bilo pametneje, če bi sodelovala, vendar pa da nobena beseda od nikogar udeleženih ne zaleže. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da tožnici ni bila dana možnost, da bi sodelovala pri odvzemu psov. Po mnenju sodišča tožnica tudi z opisovanjem, kako je potekal odvzem psov, namreč da so jih lovci streljali s puščicami in jih na ta način omamili ter potem dali v prikolico, ni dokazala, da je bilo v konkretni situaciji to nepotrebno. Tožnica v tožbi zgolj zatrjuje, da je inšpektorica povzročila trpljenje psom, tožnici in sestri, vendar pa iz upravnega spisa ni razvidno, zakaj naj bi način odvzema bil tak, da bi povzročal trpljenje.

9. V zvezi s tožbeno trditvijo, da je inšpektorica odvzela vse pse, čeprav bi morala enega pustiti lastnici, pa sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ dne 5. 2. 2016 na tožnico naslovil dopis, v katerem je med drugim navedel, da jo še enkrat prosi, naj sodeluje in da je izrazila željo, da obdrži psičko Keki in v istem dopisu je navedeno, da če bo sodelovala in ponudila pridržane vse pse, ki so še pri njej, lahko dobi Keki nazaj. Navedbe, da so se po odvzemu psov začeli pojavljati vlomi, pa niso stvar tega postopka, kjer gre zgolj za presojo, ali je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je odredil plačilo stroškov odvzema psov.

10. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da noben zakon ne določa, da mora lastnik za odvzete pse plačati druge stroške. Kot je bilo že omenjeno v tej sodbi, prvi odstavek 297. člena ZUP določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Sodišče se tudi ne more strinjati, da naj tožnica ne bi bila dolžna poravnati stroškov registracije, vakcinacije, sterilizacije in evtanazije. V odločbi z dne 15. 1. 2016, na podlagi katere temelji tako sklep o dovolitvi izvršbe kot tudi v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, je navedeno, da se tožnici odredi oddaja vseh psov. Pod pojmom oddaje pa je potrebno po mnenju sodišča razumeti vse potrebne storitve, ki so z oddajo povezane, to pa je tudi registracija, vakcinacija, sterilizacija in evtanazija.

11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožbenim navedbam ni mogoče slediti in da je zato izpodbijani sklep pravilen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnica sama svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.