Jedro

CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji javnega interesa. Opravlja torej naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaja sodnega izvedenca.

Stiki z nerezidenčnim staršem so otroku v korist, velja le, če ni kakšnih posebnih okoliščin. Če pa je (z verjetnostjo) izkazano nasilje starša nad otrokom, je domneva o koristnosti stikov obrnjena, domneva se, da stiki niso v korist otrok in da starš, ki izvaja nasilje, nima stikov.

Sodišče mora v skladu z Istanbulsko konvencijo zagotoviti, da stiki ne ogrozijo otroka in starša, ki sta žrtev nasilja. S strani strokovnih delavcev CSD nadzorovani stiki sicer preprečijo fizično nasilje, niso pa garancija, da otroku ne bo nastala škoda na duševnem zdravju in razvoju.

Pravilna je ugotovitev, da ogroženost mladoletnih otrok zaradi neizvajanja stikov ni podana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Predlagatelj je dolžan nasprotni udeleženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 238,92 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri: stiki mladoletnih otrok A. A. in B. A. s predlagateljem začasno potekajo enkrat tedensko in vsak drugi vikend od petka po vrtcu do nedelje do 18. ure, podrejeno pod nadzorom pristojnega CSD ob navzočnosti strokovne osebe po dve uri tedensko, v trajanju enega meseca, nato pa v skladu s predhodnim predlogom; se za primer kršitve obveznosti iz predhodne točke nasprotni udeleženki izreče denarna kazen v višini 500 EUR; je predlagatelj dolžan v roku 7 dni od izdaje začasne odredbe predlagati uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok in določitvi stikov; začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišče oziroma do pravnomočnega zaključka sodnega postopka; ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (I. točka izreka). Glede stroškov je sodišče odločilo, da je predlagatelj dolžan nasprotni udeleženki povrniti njene stroške postopka v znesku 313,60 EUR, v roku osmih dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, vsaj v podrejenem delu zahtevka.

3.Po mnenju predlagatelja bi bili nujno potrebni vsaj stiki pod nadzorom pristojne osebe CSD. Predlagatelju je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ker sodišče ni izvedlo z njegove strani predlaganega dokaza z zaslišanjem udeležencev postopka. Prezrlo je pomembno izjavo C. C., svetovalne delavke Vrtca X, ki je povzeta v odredbi o prepovedi približevanja z dne 22. 2. 2024. Tam je povzeta tudi izjava D. D., mame nasprotne udeleženke, ki je celo izjavila, da oče za otroka lepo skrbi in ju ima rad. Sodišče je sojenje dejansko prepustilo pristojnemu CSD, ker se je v celoti oprlo na njegovo mnenje. To mnenje je nepopolno, pristransko in temelji zgolj na navedbah nasprotne udeleženke, ne da bi bili v zvezi s hudimi očitki spolnih zlorab pritegnjeni še kakšni drugi strokovnjaki, npr. v vrtcu, pri pediatru oziroma drugih ustanovah. Tudi pri CSD imajo zaposlene strokovnjake psihološke stroke, ki bi lahko opravili razgovor z otrokoma. Sodišče je grobo poseglo v pravico predlagatelja do družinskega življenja. Z opustitvijo izvedbe vseh dokazov je storjena tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP.

Iz mnenja CSD tudi nikjer ne izhaja, da se je predlagatelj prostovoljno vključil v trening socialnih veščin, v okviru katerega je že opravil nekaj srečanj, da sodeluje s pristojnim CSD in se trudi, da bi vzpostavil stike z otrokoma. CSD govori o morebitni retravmatizaciji otrok brez indicev, da se je zgodila spolna zloraba. Sodišče bi moralo dopustiti možnost stikov pod nadzorom tudi zato, ker bi pristojna oseba nedvomno zaznala, če bi bil stik stresen za otroka in bi ga prekinila.

Sodišče zmotno navaja, da bi moral predlagatelj navesti, kakšna nepopravljiva škoda nastaja otrokoma in kako se pri njima odraža, če ne vidita očeta. Že samo dejstvo, da otroka glede na njuno starost ne bi videla očeta več mesecev, je ogrožanje otrok, saj bi se od očeta popolnoma čustveno odtujila. Predlagatelj opozarja na sodno odločbo, po kateri so otroci ogroženi že zato, ker obstaja nevarnost, da se bodo zaradi premajhnega stika z očetom od njega čustveno odtujili (sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 899/2023), ter odločbo, s katero je sodišče odločilo o stikih pod nadzorom, čeprav je ugotovilo, da so pri nasprotnem udeležencu z zadostno verjetnostjo podani elementi nasilja (sklep Višjega sodišča v Mariboru III Cp 770/2023). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko očetu ni omogočilo niti stikov pod nadzorom, storilo je kršitev po 341. členu ZPP.

4.Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka (160. člen Družinskega zakonika, DZ), pri čemer izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Ureditvena začasna odredba je izjemen ukrep. Omejena je na nujne primere, ko je treba z vidika zagotavljanja otrokove koristi ukrepati že pred izdajo končne odločbe in z začasno odredbo zavarovati otrokov položaj. Otrokova ogroženost je podana, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ). Za izdajo začasne odredbe bi torej morala biti z verjetnostjo izkazana nevarnost, da je začasna odredba nujna zaradi konkretne ogroženosti mladoletnih otrok udeležencev. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da takšna ogroženost mladoletnih otrok ni podana.

6.Sodišče prve stopnje je navedlo, da predlagatelj ni navajal, v čem bi bila nepopravljiva škoda, ki naj bi nastala otrokoma in kako naj bi se na obeh odražala, ter zaključilo, da predlog nima navedb o odločilnih dejstvih niti dokazov. Predlagatelj sicer utemeljeno navaja, da je navedel, da predlaga izdajo začasne odredbe, da se prepreči odtujitev otrok, in se v zvezi s tem sklicuje na odločbi višjih sodišč. Zanemarja pa dodatne ugotovitve sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih v tej zadevi, ki terjajo drugačno odločitev od odločitev, izpostavljenih v pritožbi. V konkretni zadevi je bila namreč predlagatelju že 22. 2. 2024 izdana odredba PU o prepovedi približevanja (B3), 8. 3. 2024 je bila prepoved približevanja tako nasprotni udeleženki kot obema mladoletnima otrokoma ter stanovanjski hiši, Vrtcu X in Srednji šoli Y mesto podaljšana do 11.30 ure 22. 4. 2024 (B5). S sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu IV N 116/2024 z dne 18. 4. 2024 pa so bili nasprotnemu udeležencu (tu predlagatelju) izrečeni ukrepi v skladu z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini (B6). Žrtvi družinskega nasilja sta bila tudi mladoletna otroka. Že v odredbi o prepovedi približevanja z dne 22. 2. 2024 pa je bilo navedeno, da bo v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let ter kaznivega dejanja nasilja v družini zoper osumljenega podana tudi kazenska ovadba. Ob tej listinski dokumentaciji je sodišče poleg še druge, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa, upoštevalo zlasti tudi mnenje CSD. Neutemeljene so zato navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je opustilo izvedbo vseh dokazov. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve navedlo, katere dokaze je izvedlo, pojasnilo pa je tudi, zakaj izvedba dodatnih dokazov, glede na to, da gre za odločanje o začasni odredbi, ni bila potrebna. Očitki sodišču v zvezi s tem in (ne)zaslišanjem udeležencev zato niso utemeljeni. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje predlagatelja na izjavi C. C. ter D. D., na kateri prvič opozarja šele v pritožbi. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno navaja, da se nasilje v družini praviloma dogaja prikrito za štirimi stenami, zato izjava C. C. glede na sprejete odločitve v uradnih postopkih ne more biti odločilna. Prav tako ne izjava mame nasprotne udeleženke D. D., ki je, kot prav tako utemeljeno opozarja nasprotna udeleženka, izvzeta iz konteksta.

7.Sodišče prve stopnje je kot odločilno upoštevalo tudi obsežno in poglobljeno mnenje CSD. Mnenje CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, ima namreč bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, saj izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti. CSD tako v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji javnega interesa. Opravlja torej naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaja sodnega izvedenca. Očitek, da je sodišče sojenje prepustilo CSD, tako ni utemeljen, je pa utemeljeno sodišče prve stopnje mnenje štelo kot odločilno.

8.Očitki predlagatelja, ki jih naslavlja na CSD, da iz mnenja ne izhaja, da se je predlagatelj prostovoljno vključil v trening socialnih veščin, ob dejstvu, da niti ne navaja, kdaj je to storil in za to tudi ne predloži nobenega dokaza, ne morejo biti odločilni. Sodišče pa je utemeljeno sledilo CSD kot strokovnemu organu, da sta pojavljen sum spolne zlorabe nad otrokoma s strani očeta in dejstvo, da sta bila otroka žrtvi nasilja v družini, ki ga je predlagatelj, praviloma vinjen, izvajal nad njima in njuno materjo, nasprotno udeleženko, dva dejavnika tveganja, ki preprečujeta, da bi predlagatelj lahko izvajal z otrokoma stike pod nadzorom. Neutemeljena je navedba, da bi sodišče moralo najprej dopustiti možnost stikov pod nadzorom, da bi jih pristojna oseba CSD lahko potem prekinila. Kot je na podlagi mnenja CSD ugotovilo sodišče, je namreč nadaljnji dejavnik tveganja dejstvo, da bi ob izvajanju stikov pod nadzorom oba mld. otroka zaradi svoje starosti težko verbalno in fizično postavila meje v odnosu med njima in očetom. Če se je spolna zloraba res zgodila, s tem v zvezi pa teče predkazenski postopek, pa bi bila otroka na stikih pod nadzorom CSD ob vsakem stiku izpostavljena ponovni travmatizaciji.

9.V odločbi, s katero so bili izrečeni ukrepi zaradi preprečevanja nasilja v družini, je res navedeno, da prepoved ne velja v času, ko bo oče izvajal stike z otrokoma, skladno z vsakokratno odločbo sodišča. Tudi to pa, ob ugotovljenih ostalih okoliščinah, še ne zadošča za izdajo začasne odredbe, kot je navedlo tudi sodišče prve stopnje. Odločilno je namreč, da je sodišče s pomočjo CSD ugotovilo, da stiki pod nadzorom mladoletnima otrokoma niso v korist ter, da bi ti stiki otrokoma prej povzročali škodo. Zaključek sodišča, da ogroženosti otrok, če se stiki z očetom ne izvajajo, ni ugotovilo, je utemeljen. Sodišče druge stopnje še dodaja, da domneva, da so stiki z nerezidenčnim staršem otroku v korist, velja le, če ni kakšnih posebnih okoliščin. Če pa je (z verjetnostjo) izkazano nasilje starša nad otrokom, je domneva o koristnosti stikov obrnjena, domneva se, da stiki niso v korist otrok in da starš, ki izvaja nasilje, nima stikov. Obrnjeno domnevo zahteva 31. člen Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter v boju proti njima (Istanbulska Konvencija)1, ki nalaga državam pogodbenicam, da izvajanje varstva, vzgoje in stikov zagotovijo na način, ki ne ogroža pravic in varnosti žrtve nasilja ali otrok. Sodišče mora torej v skladu z Istanbulsko konvencijo zagotoviti, da stiki ne ogrozijo otroka in starša, ki sta žrtev nasilja. S strani strokovnih delavcev CSD nadzorovani stiki sicer preprečijo fizično nasilje,2 niso pa garancija, da otroku ne bo nastala škoda na duševnem zdravju in razvoju. Glede tega pa je sodišče prve stopnje utemeljeno s stopnjo verjetnosti presodilo, da bi bila lahko otroka tudi na stikih pod nadzorom ob vsakem stiku izpostavljena ponovni travmatizaciji. Posledično bi šlo za škodo v smislu 157. člena DZ. Ob pravilnem zaključku, da bi torej stiki otrokoma lahko povzročali škodo, ne pa, da bi bila otroka ogrožena zaradi neizvajanja stikov, pogoji za izdajo začasne odredbe na določitev stikov, niso podani.

10.Utemeljenih zaključkov v 9. točki obrazložitve glede nenadzorovanih stikov pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa jih sprejema kot pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

11.Ob obrazloženem so neutemeljeni očitki o nepopolno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter očitki o absolutno bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, saj ogroženost mladoletnih otrok zaradi neizvajanja stikov ni podana. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12.Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato je dolžan nasprotni udeleženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške za sestavo odgovora na pritožbo - 320 odvetniških točk ter 2 % materialnih stroškov - 6,4 odvetniških točk, kar skupaj ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 Eur znaša 195,84 EUR. Skupaj z 22 % DDV pa vsi potrebni stroški pritožbenega postopka, ki jih je predlagatelj dolžan povrniti nasprotni udeleženki, znašajo 238,92 EUR.

1Glej dr. Barbara Novak, Družinski zakonik v luči Istanbulske konvencije, Litteralis, Ljubljana, 2023, str. 30.

2Pa tudi za to ni 100 % zagotovila.