Jedro

Odškodninska odgovornost odvetnika temelji na kršitvi njegovih obveznosti po določbi 768. člena OZ in 11. člena Zakona o odvetništvu (Zodv).

Z vidika samo izvršilnega postopka vložitev nadzorstvene pritožbe ni bila potrebna in zavarovanec tožene stranke ni ravnal protipravno.

Sporno bi lahko bilo vprašanje, ali je z zavarovanjem odgovornosti krita tudi škoda, ki nastane, ker odvetnik znotraj enega mandatnega razmerja ni opozoril stranke na njene možnosti v drugih postopkih in vložil pravnega sredstva v enem postopku z namenom, da bo stranka na ta način pridobila legitimacijo za druge postopke, za katere odvetnik nima mandata. Po mnenju pritožbenega sodišča temu ni tako. Tožeča stranka ni trdila, da je odvetniku dala neko splošno pooblastilo za svetovanje, temveč samo za zastopanje v izvršilnem postopku. Z zavarovalno pogodbo so krite samo škode, ki nastanejo zaradi odvetnikove grobe kršitve obveznosti v okviru naročene storitve, torej v okviru mandata za izterjavo terjatve do dolžnika v izvršilnem postopku. Očitki tožeče stranke ta okvir presegajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo še 5.000,00 EUR odškodnine. Zavarovanec tožene stranke je tožečo stranko zastopal v postopku Ig 1 Okrajnega sodišča v Mariboru. Odškodnina se nanaša na znesek, ki naj bi tožeči stranki pripadal zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar ga zaradi opustitve zavarovanca tožene stranke, ki v izvršilnem postopku ni vložil nadzorstvene pritožbe zaradi dolgega trajanja postopka, ni dobila. Iz razlogov sodbe izhaja, da odvetniku ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj od njega ni mogoče zahtevati, da vlaga pravna sredstva (v konkretnem primeru nadzorstveno pritožbo) brez navodil stranke, zlasti, ker je imela interes za hitro rešitev ugovora nasprotna stranka in ne tožeča kot upnik (ugovor v izvršilnem postopku ne zadrži izvršitve).

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Sodišče je upoštevajoč materialnopravno podlago zmotno presodilo, da ni podana protipravnost ravnanja odvetnika, saj mora odvetnik kot prevzemnik naročila paziti na naročiteljeve interese. Na naročiteljevo zahtevo mora o poslu poročati, za pomanjkljivo poročilo, kakor tudi za zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za mandanta, odškodninsko odgovarja. Odvetnik, ki ni deloval z dolžno skrbnostjo, ni vložil nadzorstvene pritožbe, kljub nesporno izpolnjenim pogojem zanjo, oziroma ni ustrezno svetoval tožeči stranki in jo opozoril na možnost vložitve nadzorstvene pritožbe. Tožeča stranka je zaradi takega ravnanja odvetnika izgubila pravico do odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku v višini 5.000,00 EUR. Stranka prav zato angažira odvetnika, ki je pravni strokovnjak, da jo opozori na vse pravne možnosti. V posledici je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet odločanja v tej pravdi je še odškodnina za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi opustitve zavarovanca tožene stranke – odvetnika, ki v skoraj 10 let trajajočem postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi kot pooblaščenec tožeče stranke ni vložil nadzorstvene pritožbe po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) (in nato še rokovnega predloga), zaradi česar tožeča stranka ni mogla uveljavljati odškodnine po ZVPSBNO in to kljub temu, da naj bi bili zanjo izpolnjeni vsi pogoji. Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Zavarovanec tožene stranke je tožečo stranko zastopal v izvršilnem postopku Ig 1. Dne 4.11.2002 je bil vložen ugovor dolžnika, dne 7.5.2004 upnikov odgovor na ugovor (vmes je tekel postopek odločanja o dolžnikovi pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe). O ugovoru je bilo odločeno šele 31.5.2011. Med trajanjem postopka zavarovanec tožene stranke ni opozoril tožeče stranke na možnost uveljavljanja odškodnine po ZVPSBNO.

Odškodninska odgovornost odvetnika temelji na kršitvi njegovih obveznosti po določbi 768. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 11. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Po prvi mora odvetnik izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik (profesionalna skrbnost); pri tem mora ostati v mejah naročila in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Če je mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati navodila. Če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, je prevzemnik dolžan, upoštevajoč predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik. Po drugi pa ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Pri zastopanju stranke je odvetnik dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. 44. člen Kodeksa odvetniške etike tako določa, da mora odvetnik po možnosti stranko že vnaprej seznaniti s potekom postopka v njeni zadevi. O svojem delu in postopanju naj stranko redno obvešča, omogoči naj ji vsak čas vpogled v stanje zadeve, jo pouči o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji sporoči potrebne podatke iz sodnih ali drugih spisov ali opravljenih poizvedb.

Ni sporno, da odvetnik v postopku Ig 1 ni imel izrecnega navodila tožeče stranke za vložitev nadzorstvene pritožbe, poleg tega je bilo zlasti v času pred odločitvijo Ustavnega sodišča o uporabi določbe 1060. člena OZ za tek zamudnih obresti daljše trajanje postopka za upnika ugodno. Prav tako vložitev nadzorstvene pritožbe sama po sebi še ni pomenila, da bo postopek takoj zaključen, plačilo terjatve v celoti (in še več) pa je upnik tako ali tako prejel že kmalu po izdaji sklepa o izvršbi. Z vidika samo izvršilnega postopka zato vložitev nadzorstvene pritožbe ni bila potrebna in zavarovanec tožene stranke ni ravnal protipravno, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Prav tako tudi ni sporno, da med strankama mandatno razmerje v zvezi z uveljavljanjem odškodnine po ZVPSBNO ni nastalo.

Sporno bi torej lahko bilo le vprašanje, ali je z zavarovanjem odgovornosti krita tudi škoda, ki nastane, ker odvetnik znotraj enega mandatnega razmerja ni opozoril stranke na njene možnosti v drugih postopkih in vložil pravnega sredstva v enem postopku z namenom, da bo stranka na ta način pridobila legitimacijo za druge postopke, za katere odvetnik nima mandata. Po mnenju pritožbenega sodišča temu ni tako. Tožeča stranka ni trdila, da je odvetniku dala neko splošno pooblastilo za svetovanje, temveč samo za zastopanje v izvršilnem postopku. Z zavarovalno pogodbo so krite samo škode, ki nastanejo zaradi odvetnikove grobe kršitve obveznosti v okviru naročene storitve (1), torej v okviru mandata za izterjavo terjatve do dolžnika v izvršilnem postopku. Očitki tožeče stranke ta okvir presegajo. Ker grobih kršitev obveznosti v okviru naročene storitve, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bilo, zavarovalni primer ni nastal. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

op. št. 1: Primerjaj Splošne pogoje za zavarovanje poklicne odgovornosti v prilogi B4 in posebne pogoje za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov v prilogi B5.