Jedro

Ob izpolnjenih pogojih za zakonsko domnevo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi sklenitve v nasprotju z zakonom sklenjena za nedoločen čas, lahko delavec uveljavlja nadaljevanje delovnega razmerja in vrnitev na delo ne glede na določbo 2. odstavka 118. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da mu z 31.3.2004 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja. Hkrati je toženi stranki naložilo, da zagotovi tožniku neprekinjene pravice iz delovnega razmerja, mu izplača zapadle plače in ga pozove nazaj na delo. Ugotovilo je, da je tožnik v času od 1.4.2001 do 31.3.2004 s toženo stranko sklenil šest zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, s tem, da so se vse pogodbe sklicevale na začasno povečan obseg dela na delovnem mestu skladiščna dela, vožnja viličarja. Zadnja pogodba je bila sklenjena za čas od 1.10.2003 do 31.3.2004. V letu 2001 je zaradi širjenja proizvodnje pri toženi stranki prišlo do povečanih potreb po skladiščnih delih zaradi odpiranja dodatnih dislociranih skladišč. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je ves čas nameravala skladiščno dejavnost racionalizirati s pridobitvijo večjega skladišča na eni lokaciji. Vendar je do tega prišlo šele v letu 2004, tako da so se v tem letu potrebe po delu skladiščnikov in viličaristov zmanjšale. Vse to pomeni, da je šlo za povečan obseg dela za daljše časovne obdobje, ne pa le začasno. Zato tožena stranka ni dokazala, da bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito in se zato šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V zvezi z reintegracijo tožnika je sodišče navedbe tožene stranke, da je bilo pred iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s strani medicine dela ugotovljeno, da tožnik za delo viličarista vseskozi ni bil dela zmožen, štelo za pravno nepomembne.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika glede odločitve o stroških postopka, pritožbo tožene stranke pa zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kljub pritožbeni graji je dopustilo le pavšalno odločitev o priznanju pravic iz delovnega razmerja in izplačilu zapadlih plač. Pri tem se je sklicevalo na tovrstno prakso, ki se dopušča v delovnih sporih glede reintegracijskih zahtevkov.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) revizija sodišču očita v zvezi z ugotovitvijo, da naj bi tožnikovo delovno razmerje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas že na podlagi določb ZDR/90, ker gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe; v zvezi z obravnavo tožnikove zdravstvene nezmožnosti za delo viličarista in v zvezi s sklicevanjem na domnevno prakso pavšalnih izrekov sodb v delovnih sporih, ne da bi sodišče navedlo konkretne odločitve in se zato tak zaključek sodišča ne da preizkusiti. Poleg tega revizija ne soglaša, da pri toženi stranki ni šlo za začasno povečan obseg dela, zaradi katerega so bile s tožnikom zakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V zvezi z vrnitvijo tožnika na delo pa je sodišče zmotno uporabilo določbe 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ko ni upoštevalo okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja tožnika na podlagi sporne pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga izpodbijani sodbi, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Ni nasprotja med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe. Prav tako se je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do navedb tožene stranke glede tožnikove zdravstvene nezmožnosti za delo viličarista in pogojev za nadaljevanje njegovega dela. Zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tudi dejstvo, da se sodišče le pavšalno sklicuje na sodno prakso v delovnih sporih glede dopuščanja pavšalnih izrekov v zvezi z dosojenimi pravicami iz delovnega razmerja, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob taki praksi, ki je z vidika določb ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) lahko vprašljiva, se računa, da bosta stranki na podlagi pravnomočno razsojenega temelja spora izpolnili svoje obveznosti, ki so med delavcem in delodajalcem po višini vsekakor ugotovljive.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Za pravilno presojo v tej zadevi je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo sodišče druge stopnje, da pri toženi stranki ni šlo za začasno povečan obseg dela na delovnem mestu viličarista in skladiščnega delavca. Na takšno dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano in je glede na določbe 3. odstavka 370. člena ZPP v reviziji ni mogoče izpodbijati. Ker ni šlo za začasno povečan obseg dela in s tem ni bil podan zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz pete alineje 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), oziroma iz tretje alineje 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), na katerega se sklicujejo sporne pogodbe o zaposlitvi, je sodišče pravilno presodilo, da so bile navedene pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom, tako da se v skladu s 54. členom ZDR šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Ob takšni presoji je sodišče utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja tudi od 1.4.2004 dalje in za vrnitev tožnika na delo. Ob izpolnjenih pogojih za zakonsko domnevo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če je bila sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom, delavec lahko uveljavlja nadaljevanje delovnega razmerja in vrnitev na delo ne glede na določbo 2. odstavka 118. člena ZDR.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.