Jedro

Upnik v postopku prisilne poravnave lahko kadarkoli umakne svojo prijavo terjatve ali njen del, insolventni dolžnik pa mu tega ne more preprečiti in bi bilo kaj takega tudi nedopustno. Smiselna uporaba ZPP za obravnavani primer narekuje tako ravnanje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa – če upnik umakne svojo prijavo terjatve ali njen del, se postopek preizkusa ustavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje delni umik prijave terjatve upnice RS – v nadaljevanju upnik, za znesek 302.024,35 EUR glavnice in 10,19 EUR obresti in ustavilo postopek preizkusa tega dela terjatve.

2. Zoper navedeni sklep se je insolventni dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev razvidno, da je upravitelj v celoti priznal prijavljeno terjatev upnika, in sicer 780.428,29 EUR kot navadno terjatev in v znesku 2.042.678,01 EUR kot zavarovano terjatev, enako je tudi v popravku osnovnega seznama preizkušenih terjatev in v dopolnjenem seznamu preizkušenih terjatev. Tako je celotna terjatev upnika postala priznana terjatev v smislu določil ZFPPIPP in je upnik prepozno podal izjavo o umiku. Umik prijave po priznanju ni možen, saj status priznane terjatve ustvarja učinke, primerljive pravnomočnosti. Ob smiselni uporabi 188. člena ZPP bi moralo sodišče tudi pozvati pritožnika in upravitelja, naj se izjavita o privolitvi v delni umik prijave terjatve, saj se je s priznanjem terjatve v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev upravitelj v imenu in za račun insolventnega dolžnika in upnikov že spustil v obravnavanje prijavljene terjatve. Izpodbijanega sklepa pa tudi ni mogoče preizkusiti, saj iz njega ne izhaja, ali je terjatev umaknjena v delu, ki predstavlja navadno terjatev ali zavarovano terjatev, kar je za glasovanje o prisilni poravnavi in za ugotavljanje pravic in obveznosti upnikov insolventnega dolžnika bistveno. Predlagal je, naj sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter delni umik prijave terjatve upnika v celoti zavrže kot prepoznega oziroma zavrne kot neutemeljenega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ima sicer prav, ko trdi, da je bila terjatev upnika v celoti vsebovana v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev in da jo je upravitelj v celoti priznal. Vendar pa iz dopolnjenega seznama preizkušenih terjatev jasno izhaja, da je terjatev tega upnika kot navadna terjatev vsebovana le do višine 478.367,75 EUR, enako je tudi v končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki je bil objavljen hkrati s sklepom o preizkusu terjatev z dne 22.11.2012. Ta navedba pritožnika torej ne drži. Dokončno preizkušena je bila torej le znižana terjatev upnika. Delni umik je bil dan pred dokončanjem preizkusa terjatev in že zato ni mogel biti prepozen.

5. Za postopek zaradi insolventnosti se glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Pri tej smiselni uporabi je treba opredeliti tudi tiste značilnosti posameznega postopka zaradi insolventnosti, zaradi katerih se razlikuje od pravdnega postopka (primerjaj tudi Razširjena uvoda pojasnila k ZFPPIPP avtorice dr. Nine Plavšak, GV Založba 2008, strani 98-100). V konkretni zadevi gre za postopek prisilne poravnave. Osrednji pravovarstveni zahtevek v tem postopku je zahteva dolžnika, da sodišče potrdi prisilno poravnavo, s katero bodo njegove obveznosti glede navadnih terjatev upnikov zmanjšane oziroma bodo odloženi roki za njihovo poplačilo, s čimer se bo insolventnemu dolžniku omogočilo finančno prestrukturiranje, tako da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben (1. točka 136. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 143. člena ZFPPIPP). Interes upnikov v tem postopku pa je, da so jim s tem postopkom zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek (2. točka 136. člena ZFPPIPP), pri čemer je osrednji interes in namen sodelovanja upnikov v tem, da glasujejo o predlagani prisilni poravnavi (praviloma lahko glasujejo le navadni upniki, 200. člen ZFPPIPP). Dodatno pa imajo upniki interes, da lahko v postopku prisilne poravnave vložijo tudi ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave iz 172. člena ZFPPIPP. Pri tem upnik upravičenje opravljati procesna dejanja pridobi, če v glavnem postopku zaradi insolventnosti pravočasno prijavi svojo terjatev (57. člen ZFPPIPP). V tem je tudi razlika s pravdnim postopkom, v katerem tožeča stranka od sodišča zahteva, da odloči o utemeljenosti tožnikove zahteve po pravnem varstvu nasproti toženi stranki, ki te zahteve noče prostovoljno izpolniti.

6. V skladu s tem je treba tudi uporabiti določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se nanašajo na umik tožbe. Res 188. člen ZPP določa, da lahko tožnik tožbo po tem, ko se je toženec že spustil v obravnavanje, umakne le v primeru, da se toženec s tem strinja. Vendar pa med pravdnim postopkom in postopkom prisilne poravnave obstaja zgoraj navedena pomembna razlika. V postopku prisilne poravnave se namreč upnik sam odloči, ali bo v postopku sploh sodeloval in glasoval o postopku prisilne poravnave, medtem ko v pravdnem postopku toženec nima nobene izbire in v postopku mora sodelovati in je torej v njem udeležen, pa če odgovori na tožbo ali ne. Zato upnik v postopku prisilne poravnave lahko kadarkoli umakne svojo prijavo terjatve ali njen del, insolventni dolžnik pa mu tega ne more preprečiti in bi bilo kaj takega tudi nedopustno. Smiselna uporaba ZPP za obravnavani primer tako narekuje tako ravnanje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa – če upnik umakne svojo prijavo terjatve ali njen del, se postopek preizkusa ustavi. Glede na končni seznam preizkušenih terjatev, ki je del sklepa o preizkusu terjatev, pa je tudi jasno, koliko znaša navadna terjatev upnika, ki bo v primeru potrjene prisilne poravnave ugotovljena, tako da tako vsi upniki kot insolventni dolžnik natančno vedo, koliko šteje glas tega upnika pri glasovanju in kolikšna obveznost insolventnega dolžnika do tega upnika je bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave v smislu 210. člena ZFPPIPP.

7. Odločitev prvostopnega sodišča je bila tako pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).