Jedro

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki pod natančno predpisanimi pogoji omogoča poseg v dokončno oziroma pravnomočno upravno odločbo. Instituta dokončnosti oziroma pravnomočnosti pa že sama po sebi pomenita odstop od nekaterih temeljnih načel upravnega postopka (npr. materialne resnice in varstva koristi strank) zaradi pravne varnosti, pogoje za dovolitev pa je zato treba razlagati ozko.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo št. 356-02-1727/2004/96 z dne 11. 6. 2010. V obrazložitvi navaja, da izvedensko mnenje, izdelano za potrebe sodnega postopka št. VI P 2331/2007 na Okrajnem sodišču v Ljubljani, pomeni nov dokaz oziroma na novo ugotovljena dejstva, ki v času izdaje odločbe, izdane v postopku, katerega obnova se predlaga, še niso obstajala. Za nove dokaze v smislu 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) štejejo le dokazi, ki so obstajali že pred izdajo dokončne odločbe, vendar se zanje ni vedelo ali pa jih ni bilo mogoče uporabiti. Predlagatelj lahko uporabi nov dokaz le, če ga brez svoje krivde ni mogel uporabiti ali navesti v rednem postopku pred izdajo odločbe. Izvedensko mnenje, izdelano 26. 5. 2012, torej dve leti po izdani odločbi, ni tak dokaz in zato ne predstavlja obnovitvenega razloga.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je v predlogu za obnovo postopka navedla dejstva in dokaze, ki bi že zaradi načela materialne resnice, varstva pravic strank v postopku in javnih koristi narekovali obnovo postopka. Meni tudi, da je izdana odločba posledica dejanj upravnega organa, ki so kazniva po zakonu, saj je ta organ izdal odločbo o rušitvi, izvedenec pa je za to odločbo v rednem sodnem postopku ugotovil, da ni pravilna. Sklicuje se tudi na zakonske določbe, po katerih se lahko v upravnem postopku uporabijo dokazi, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku, kot tudi dokazi, ki se zberejo v ponovljenem postopku. Do tega ni prišlo, saj organ ni upošteval verodostojnih dokazov.

Poleg tega upravni organ ni upošteval oziroma ni odločil o dopisu Ministrstva za okolje in prostor z dne 19. 10. 2006, ki mu je bil dostavljen 29. 8. 2012, in predstavlja dokaz, ki je obstajal v času izdaje odločbe in mora vplivati na odločitev organa, saj gre za ugotovitev, ki jo je v konkretni zadevi sprejel nadrejeni organ.

Sodišču smiselno predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep ter „odredi obnovo postopka“.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvi točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se (…) najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz tega razloga sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo (drugi odstavek 261. člena ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejeme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP), sicer predlog s sklepom zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP).

Da sta morala novo dejstvo in nov dokaz iz 1. točke 260. člena ZUP obstajati že v času prvega odločanja, da bi lahko predstavljala obnovitveni razlog, je stališče, ki izhaja iz obširne in enotne upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sklep X Ips 421/2009 z dne 13. 5. 2010). Da pa je izvedensko mnenje, na katerega se tožnica sklicuje kot na novi dokaz, nastalo šele po izdaji prvotne odločbe, med strankama ni sporno, saj to izhaja tudi iz tožničinih navedb v predlogu za obnovo postopka. V tem pogledu je bila odločitev toženke torej pravilna in zakonita.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki pod natančno predpisanimi pogoji omogoča poseg v dokončno oziroma pravnomočno upravno odločbo. Instituta dokončnosti oziroma pravnomočnosti pa že sama po sebi pomenita odstop od nekaterih temeljnih načel upravnega postopka (npr. materialne resnice in varstva koristi strank) zaradi pravne varnosti, pogoje za dovolitev pa je zato treba razlagati ozko. To pomeni, da se tožnica v primeru neizpolnjevanja zakonsko predpisanih pogojev za poseg v pravnomočno odločbo ne more sklicevati na omenjena temeljna načela upravnega postopka.

Tožnica se kot na nov dokaz sklicuje tudi na dopis Ministrstva za okolje in prostor, ki pa ga je drugostopenjskemu upravnemu organu predložila šele po izdaji izpodbijanega sklepa, torej po zaključku postopka na prvi stopnji. Na tak razlog pa se tožnica ne more uspešno sklicevati. Na njegovi podlagi bi lahko kvečjemu vložila nov predlog za obnovo postopka, saj predložitev novih razlogov v bistvu predstavlja razširitev zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji. Taka sprememba zahtevka pa je dovoljena le do izdaje odločbe na prvi stopnji (prvi odstavek 133. člena ZUP – v zvezi s tem stališčem prim. tudi Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 576).

Tožničino sklicevanje na kaznivo dejanje, ki naj bi pripeljalo do izdaje prvotne odločbe, je ostalo povsem nekonkretizirano, poleg tega pa predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj tožnica tega ni navajala v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je odločitev toženke pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji.